Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ‘Evropi Osebno!’ smo gostili enega od desetih kandidatov za pustolovca leta po izboru revije National Geographic in enega od štirih fantov slovensko-britanske ekipe Transatlantik 2012.
Na pot prek Atlantika so se odpravili pred natanko tednom dni, v slabih dveh mesecih pa bodo poskušali v barki na vesla preveslati razdaljo med Kanarskimi otoki in Barbadosom. Poklic Alastairja Humpreysa boste zaman iskali v klasifikaciji poklicev – je namreč poklicni avanturist- pustolovec.
“Velika Britanija je velika dežela, kjer lahko preživim s prodajo svojih knjig in predvsem s predavanj o podvigih. Tako ne bom postal bogat, lahko pa živim življenje, za kakršnega sem se odločil,” pravi Alastair Humprey, avtor štrih knjig o svojih podvigih. Pretežni del zaslužka pa mu ne prinašajo knjige, ampak motivacijski govori, predvsem v šolah in v podjetjih.
Glavno sporočilo njegovih govorov je: “Treba je narediti prvi korak, ko enkrat začneš, karkoli – potovanje, reševanje težave, učenje -, se začneš premikati in že si na poti k cilju.” Vrhunec njegove predavateljske kariere je bil nastop v Kraljevem geografskem društvu pred 900 ljudmi: “To niso otroci v šoli ali ljudje, ki hodijo na počitnice v hotelske resorte. To so popotniki, avanturisti, raziskovalci – zahtevna druščina, ki jih je težko osupniti. ”
“Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi”
Bilo jim je všeč, kako tudi ne, saj je Al govoril o svoji največji pustolovščini – o štiriletnem potovanju okoli sveta s kolesom. Pri 24 je šel na pot, pri 28 prišel domov. Prevozil je 73.000 kilometrov po 60 državah, tudi po Sloveniji, na petih kontinentih. Njegov podvig je odmeval tudi po britanskih medijih, ki so ga označevali celo kot ‘prvo veliko pustolovščino 21 stoletja’. “Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi. Žal sem se skoznjo peljal, ko sem se vračal domov in se mi je že malo mudilo, zato je nisem kaj prida raziskal.”
Glavni motiv, ki ga je gnal na pot in na poti, je poleg želje po potovanjih in izziva samega, tudi iskanje zgodb, snovi za pisanje. Med večje podvige šteje še pešačenje čez indijsko podceline, z ene na drugo obalo. Predlani je prepotoval Islandijo, z nahrbtnikom in majhnim čolničkom. Sodeloval je še na številnih vzdržljivostnih preizkušnjah in maratonih: “Londonskega sem pretekel oblečen v povodnega konja. Seveda, šlo je za humanitarno akcijo.”
Svoj čas je bil sodelavec znamenite založbe Lonely Planet, a ga tovrstno pisanje ne zanima. Vsaj ne več. Prvi dve knjigi sta običajni popotniški knjigi, knjiga o pešačenju prek Indije pa je že drugačna, gre za niz zelo osebnih zgodb o podvigu. Svoje starejše knjige prosto dostopne v pdf obliki na spletu. Verjamem, da če bodo ljudje pretočili in prebrali pdf, bodo morda želeli kupiti mojo naslednjo knjigo. Ali me zaradi prebranega najeli za predavanje.
S svojimi podvigi je začel že zelo zgodaj
Pri osmih lwtih je sodeloval na 42 kilometrskem tekmovanju ‘Trije vrhovi Yorkshira’, pri 14 letih pa je po brezpotjih prekolesaril severno Anglijo, od Irskega do Severnega morja. Pravi, da v pustolovščihnah že od nekdaj uživa, ker za to ne rabiš posebnih znanj in spretnost: “Ni se ti treba izkazovati, ni treba biti odličen, da bi te drugi vzeli medse, kot je denimo pri nogometu.”
Alastair Humpreys je star 34 let, je poročen in ima dva majhna otroka. Kako usklajuje življenje pustolovca in družinskega človeka: “Ni lahko. Živeti življenje pustolovca je izjemno sebičen način življenja, primeren za mlade, samske ljudi. Sebičnost in družina se izključujeta, tega se zavedam. A ko sem doma, sem 100-odstotno doma in se posvečam samo družini. Njegova žena je računovodja, nikakor ne pustolovka, nasprotno. To med drugim pomeni, da Al dopustuje kot večina Britancev – v hotelskih kompleksih Sredozemlja. Zagotovo ne bom pritiskal na svoje otroke, da bi počeli to, kar počnem sam. Sami bodo morali sprejemati svoje odločitve. Spodbujal jih zagovot ne bo, zaviral pa tudi ne.”
Greš z nami?
Dobra plat tega, da si poklicni pustolovec je, da te različni podobno misleči in čuteči kolegi vabijo s seboj. Tako mu je lani jeseni Marin Medak, fant, ki želi kot prvi Slovenec preveslati Atlantik, poslal elektronsko sporočilo z vprašanjem – ‘Greš z nami?’. “Obožujem, ko dobivam taka pisma. Zadnje čase jih je precej: greš tja, želiš biti el tega – to je bistvo mojega življenja. Zato bodo morali načrtovani podvigi kot sta pešačenje čez jemesnko-amansko puščavo. Prazni kot in odprava po sledeh kapitana Scotta ob 100 letnici njegove osvojitve južnega pola.”
In tako je Alastair Humpreys postal tretji Britanec in četrti član slovensko-britanske odprave, ki je prav zdaj na 4.600 kilometrov dolgi poti na Barbados, kamor so se podali pretekli teden na devetmetrskem plovilu na vesla. “Na tokratni pustolovščini bo spet gneča – štirje ljudje na nekaj kvadratnih metrih, skoraj dva meseca. To bo ena boljših plati te izkušnje in tudi ena najtežjih. Če se bomo ujeli, bomo postali prijatelji za vse življenje. Če pa si bomo šli na živce, bo pa težko.”
Lani je Al drugič postal oče in zato je aktualni podvig po daljšem premoru prvi. Prvi daljši. Se pa je lani vsak mesec podal na kratko pustolovščino po Britaniji. In projekt ‘Leto mikropustolovščin 2011’ mu je prineslo nominacijo za pustolovca minulega leta po izboru urednikov revije National Geografic. Prave izzive lahko doživiš nekaj korakov od doma. Izkupiček je izjemen, tudi sam sem presenečen. Tako je v prvi od mesečnih pustolovščin več dni hodil ob več kot 100-kilometrski obvoznici M25 okoli Londona, nekaj dni veslal po zalivih južnega dela otoka, na Škotskem pa je vzel zemljevid, zamižal in s prstom pokazal na neko točko v divjini in dva dni pešačil do tja.
Njegov dolgoročni cilj je zatreti elitizem pri pustolovcih, med katerimi je preveč denarja polnih lovcev na trofeje, zato pravi, da bi morali čar pustolovščin izkusili vsi, običajni ljudje, ki so kdaj pomislili na to. Čeprav postaja promotor pustolovstva, se na pot vedno znova odpravi predvsem zaradi sebe. “Večinoma delam to zase. Iz sebičnih razlogov. Imam se za povsem običajnega človeka, ki pa rad počne neobičajne stvari. Sem promotor ideje, da lahko vsak sprejme odločitev, ki je za večino neobičajna.
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V ‘Evropi Osebno!’ smo gostili enega od desetih kandidatov za pustolovca leta po izboru revije National Geographic in enega od štirih fantov slovensko-britanske ekipe Transatlantik 2012.
Na pot prek Atlantika so se odpravili pred natanko tednom dni, v slabih dveh mesecih pa bodo poskušali v barki na vesla preveslati razdaljo med Kanarskimi otoki in Barbadosom. Poklic Alastairja Humpreysa boste zaman iskali v klasifikaciji poklicev – je namreč poklicni avanturist- pustolovec.
“Velika Britanija je velika dežela, kjer lahko preživim s prodajo svojih knjig in predvsem s predavanj o podvigih. Tako ne bom postal bogat, lahko pa živim življenje, za kakršnega sem se odločil,” pravi Alastair Humprey, avtor štrih knjig o svojih podvigih. Pretežni del zaslužka pa mu ne prinašajo knjige, ampak motivacijski govori, predvsem v šolah in v podjetjih.
Glavno sporočilo njegovih govorov je: “Treba je narediti prvi korak, ko enkrat začneš, karkoli – potovanje, reševanje težave, učenje -, se začneš premikati in že si na poti k cilju.” Vrhunec njegove predavateljske kariere je bil nastop v Kraljevem geografskem društvu pred 900 ljudmi: “To niso otroci v šoli ali ljudje, ki hodijo na počitnice v hotelske resorte. To so popotniki, avanturisti, raziskovalci – zahtevna druščina, ki jih je težko osupniti. ”
“Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi”
Bilo jim je všeč, kako tudi ne, saj je Al govoril o svoji največji pustolovščini – o štiriletnem potovanju okoli sveta s kolesom. Pri 24 je šel na pot, pri 28 prišel domov. Prevozil je 73.000 kilometrov po 60 državah, tudi po Sloveniji, na petih kontinentih. Njegov podvig je odmeval tudi po britanskih medijih, ki so ga označevali celo kot ‘prvo veliko pustolovščino 21 stoletja’. “Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi. Žal sem se skoznjo peljal, ko sem se vračal domov in se mi je že malo mudilo, zato je nisem kaj prida raziskal.”
Glavni motiv, ki ga je gnal na pot in na poti, je poleg želje po potovanjih in izziva samega, tudi iskanje zgodb, snovi za pisanje. Med večje podvige šteje še pešačenje čez indijsko podceline, z ene na drugo obalo. Predlani je prepotoval Islandijo, z nahrbtnikom in majhnim čolničkom. Sodeloval je še na številnih vzdržljivostnih preizkušnjah in maratonih: “Londonskega sem pretekel oblečen v povodnega konja. Seveda, šlo je za humanitarno akcijo.”
Svoj čas je bil sodelavec znamenite založbe Lonely Planet, a ga tovrstno pisanje ne zanima. Vsaj ne več. Prvi dve knjigi sta običajni popotniški knjigi, knjiga o pešačenju prek Indije pa je že drugačna, gre za niz zelo osebnih zgodb o podvigu. Svoje starejše knjige prosto dostopne v pdf obliki na spletu. Verjamem, da če bodo ljudje pretočili in prebrali pdf, bodo morda želeli kupiti mojo naslednjo knjigo. Ali me zaradi prebranega najeli za predavanje.
S svojimi podvigi je začel že zelo zgodaj
Pri osmih lwtih je sodeloval na 42 kilometrskem tekmovanju ‘Trije vrhovi Yorkshira’, pri 14 letih pa je po brezpotjih prekolesaril severno Anglijo, od Irskega do Severnega morja. Pravi, da v pustolovščihnah že od nekdaj uživa, ker za to ne rabiš posebnih znanj in spretnost: “Ni se ti treba izkazovati, ni treba biti odličen, da bi te drugi vzeli medse, kot je denimo pri nogometu.”
Alastair Humpreys je star 34 let, je poročen in ima dva majhna otroka. Kako usklajuje življenje pustolovca in družinskega človeka: “Ni lahko. Živeti življenje pustolovca je izjemno sebičen način življenja, primeren za mlade, samske ljudi. Sebičnost in družina se izključujeta, tega se zavedam. A ko sem doma, sem 100-odstotno doma in se posvečam samo družini. Njegova žena je računovodja, nikakor ne pustolovka, nasprotno. To med drugim pomeni, da Al dopustuje kot večina Britancev – v hotelskih kompleksih Sredozemlja. Zagotovo ne bom pritiskal na svoje otroke, da bi počeli to, kar počnem sam. Sami bodo morali sprejemati svoje odločitve. Spodbujal jih zagovot ne bo, zaviral pa tudi ne.”
Greš z nami?
Dobra plat tega, da si poklicni pustolovec je, da te različni podobno misleči in čuteči kolegi vabijo s seboj. Tako mu je lani jeseni Marin Medak, fant, ki želi kot prvi Slovenec preveslati Atlantik, poslal elektronsko sporočilo z vprašanjem – ‘Greš z nami?’. “Obožujem, ko dobivam taka pisma. Zadnje čase jih je precej: greš tja, želiš biti el tega – to je bistvo mojega življenja. Zato bodo morali načrtovani podvigi kot sta pešačenje čez jemesnko-amansko puščavo. Prazni kot in odprava po sledeh kapitana Scotta ob 100 letnici njegove osvojitve južnega pola.”
In tako je Alastair Humpreys postal tretji Britanec in četrti član slovensko-britanske odprave, ki je prav zdaj na 4.600 kilometrov dolgi poti na Barbados, kamor so se podali pretekli teden na devetmetrskem plovilu na vesla. “Na tokratni pustolovščini bo spet gneča – štirje ljudje na nekaj kvadratnih metrih, skoraj dva meseca. To bo ena boljših plati te izkušnje in tudi ena najtežjih. Če se bomo ujeli, bomo postali prijatelji za vse življenje. Če pa si bomo šli na živce, bo pa težko.”
Lani je Al drugič postal oče in zato je aktualni podvig po daljšem premoru prvi. Prvi daljši. Se pa je lani vsak mesec podal na kratko pustolovščino po Britaniji. In projekt ‘Leto mikropustolovščin 2011’ mu je prineslo nominacijo za pustolovca minulega leta po izboru urednikov revije National Geografic. Prave izzive lahko doživiš nekaj korakov od doma. Izkupiček je izjemen, tudi sam sem presenečen. Tako je v prvi od mesečnih pustolovščin več dni hodil ob več kot 100-kilometrski obvoznici M25 okoli Londona, nekaj dni veslal po zalivih južnega dela otoka, na Škotskem pa je vzel zemljevid, zamižal in s prstom pokazal na neko točko v divjini in dva dni pešačil do tja.
Njegov dolgoročni cilj je zatreti elitizem pri pustolovcih, med katerimi je preveč denarja polnih lovcev na trofeje, zato pravi, da bi morali čar pustolovščin izkusili vsi, običajni ljudje, ki so kdaj pomislili na to. Čeprav postaja promotor pustolovstva, se na pot vedno znova odpravi predvsem zaradi sebe. “Večinoma delam to zase. Iz sebičnih razlogov. Imam se za povsem običajnega človeka, ki pa rad počne neobičajne stvari. Sem promotor ideje, da lahko vsak sprejme odločitev, ki je za večino neobičajna.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Neveljaven email naslov