Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ‘Evropi Osebno!’ smo gostili enega od desetih kandidatov za pustolovca leta po izboru revije National Geographic in enega od štirih fantov slovensko-britanske ekipe Transatlantik 2012.
Na pot prek Atlantika so se odpravili pred natanko tednom dni, v slabih dveh mesecih pa bodo poskušali v barki na vesla preveslati razdaljo med Kanarskimi otoki in Barbadosom. Poklic Alastairja Humpreysa boste zaman iskali v klasifikaciji poklicev – je namreč poklicni avanturist- pustolovec.
“Velika Britanija je velika dežela, kjer lahko preživim s prodajo svojih knjig in predvsem s predavanj o podvigih. Tako ne bom postal bogat, lahko pa živim življenje, za kakršnega sem se odločil,” pravi Alastair Humprey, avtor štrih knjig o svojih podvigih. Pretežni del zaslužka pa mu ne prinašajo knjige, ampak motivacijski govori, predvsem v šolah in v podjetjih.
Glavno sporočilo njegovih govorov je: “Treba je narediti prvi korak, ko enkrat začneš, karkoli – potovanje, reševanje težave, učenje -, se začneš premikati in že si na poti k cilju.” Vrhunec njegove predavateljske kariere je bil nastop v Kraljevem geografskem društvu pred 900 ljudmi: “To niso otroci v šoli ali ljudje, ki hodijo na počitnice v hotelske resorte. To so popotniki, avanturisti, raziskovalci – zahtevna druščina, ki jih je težko osupniti. ”
“Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi”
Bilo jim je všeč, kako tudi ne, saj je Al govoril o svoji največji pustolovščini – o štiriletnem potovanju okoli sveta s kolesom. Pri 24 je šel na pot, pri 28 prišel domov. Prevozil je 73.000 kilometrov po 60 državah, tudi po Sloveniji, na petih kontinentih. Njegov podvig je odmeval tudi po britanskih medijih, ki so ga označevali celo kot ‘prvo veliko pustolovščino 21 stoletja’. “Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi. Žal sem se skoznjo peljal, ko sem se vračal domov in se mi je že malo mudilo, zato je nisem kaj prida raziskal.”
Glavni motiv, ki ga je gnal na pot in na poti, je poleg želje po potovanjih in izziva samega, tudi iskanje zgodb, snovi za pisanje. Med večje podvige šteje še pešačenje čez indijsko podceline, z ene na drugo obalo. Predlani je prepotoval Islandijo, z nahrbtnikom in majhnim čolničkom. Sodeloval je še na številnih vzdržljivostnih preizkušnjah in maratonih: “Londonskega sem pretekel oblečen v povodnega konja. Seveda, šlo je za humanitarno akcijo.”
Svoj čas je bil sodelavec znamenite založbe Lonely Planet, a ga tovrstno pisanje ne zanima. Vsaj ne več. Prvi dve knjigi sta običajni popotniški knjigi, knjiga o pešačenju prek Indije pa je že drugačna, gre za niz zelo osebnih zgodb o podvigu. Svoje starejše knjige prosto dostopne v pdf obliki na spletu. Verjamem, da če bodo ljudje pretočili in prebrali pdf, bodo morda želeli kupiti mojo naslednjo knjigo. Ali me zaradi prebranega najeli za predavanje.
S svojimi podvigi je začel že zelo zgodaj
Pri osmih lwtih je sodeloval na 42 kilometrskem tekmovanju ‘Trije vrhovi Yorkshira’, pri 14 letih pa je po brezpotjih prekolesaril severno Anglijo, od Irskega do Severnega morja. Pravi, da v pustolovščihnah že od nekdaj uživa, ker za to ne rabiš posebnih znanj in spretnost: “Ni se ti treba izkazovati, ni treba biti odličen, da bi te drugi vzeli medse, kot je denimo pri nogometu.”
Alastair Humpreys je star 34 let, je poročen in ima dva majhna otroka. Kako usklajuje življenje pustolovca in družinskega človeka: “Ni lahko. Živeti življenje pustolovca je izjemno sebičen način življenja, primeren za mlade, samske ljudi. Sebičnost in družina se izključujeta, tega se zavedam. A ko sem doma, sem 100-odstotno doma in se posvečam samo družini. Njegova žena je računovodja, nikakor ne pustolovka, nasprotno. To med drugim pomeni, da Al dopustuje kot večina Britancev – v hotelskih kompleksih Sredozemlja. Zagotovo ne bom pritiskal na svoje otroke, da bi počeli to, kar počnem sam. Sami bodo morali sprejemati svoje odločitve. Spodbujal jih zagovot ne bo, zaviral pa tudi ne.”
Greš z nami?
Dobra plat tega, da si poklicni pustolovec je, da te različni podobno misleči in čuteči kolegi vabijo s seboj. Tako mu je lani jeseni Marin Medak, fant, ki želi kot prvi Slovenec preveslati Atlantik, poslal elektronsko sporočilo z vprašanjem – ‘Greš z nami?’. “Obožujem, ko dobivam taka pisma. Zadnje čase jih je precej: greš tja, želiš biti el tega – to je bistvo mojega življenja. Zato bodo morali načrtovani podvigi kot sta pešačenje čez jemesnko-amansko puščavo. Prazni kot in odprava po sledeh kapitana Scotta ob 100 letnici njegove osvojitve južnega pola.”
In tako je Alastair Humpreys postal tretji Britanec in četrti član slovensko-britanske odprave, ki je prav zdaj na 4.600 kilometrov dolgi poti na Barbados, kamor so se podali pretekli teden na devetmetrskem plovilu na vesla. “Na tokratni pustolovščini bo spet gneča – štirje ljudje na nekaj kvadratnih metrih, skoraj dva meseca. To bo ena boljših plati te izkušnje in tudi ena najtežjih. Če se bomo ujeli, bomo postali prijatelji za vse življenje. Če pa si bomo šli na živce, bo pa težko.”
Lani je Al drugič postal oče in zato je aktualni podvig po daljšem premoru prvi. Prvi daljši. Se pa je lani vsak mesec podal na kratko pustolovščino po Britaniji. In projekt ‘Leto mikropustolovščin 2011’ mu je prineslo nominacijo za pustolovca minulega leta po izboru urednikov revije National Geografic. Prave izzive lahko doživiš nekaj korakov od doma. Izkupiček je izjemen, tudi sam sem presenečen. Tako je v prvi od mesečnih pustolovščin več dni hodil ob več kot 100-kilometrski obvoznici M25 okoli Londona, nekaj dni veslal po zalivih južnega dela otoka, na Škotskem pa je vzel zemljevid, zamižal in s prstom pokazal na neko točko v divjini in dva dni pešačil do tja.
Njegov dolgoročni cilj je zatreti elitizem pri pustolovcih, med katerimi je preveč denarja polnih lovcev na trofeje, zato pravi, da bi morali čar pustolovščin izkusili vsi, običajni ljudje, ki so kdaj pomislili na to. Čeprav postaja promotor pustolovstva, se na pot vedno znova odpravi predvsem zaradi sebe. “Večinoma delam to zase. Iz sebičnih razlogov. Imam se za povsem običajnega človeka, ki pa rad počne neobičajne stvari. Sem promotor ideje, da lahko vsak sprejme odločitev, ki je za večino neobičajna.
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V ‘Evropi Osebno!’ smo gostili enega od desetih kandidatov za pustolovca leta po izboru revije National Geographic in enega od štirih fantov slovensko-britanske ekipe Transatlantik 2012.
Na pot prek Atlantika so se odpravili pred natanko tednom dni, v slabih dveh mesecih pa bodo poskušali v barki na vesla preveslati razdaljo med Kanarskimi otoki in Barbadosom. Poklic Alastairja Humpreysa boste zaman iskali v klasifikaciji poklicev – je namreč poklicni avanturist- pustolovec.
“Velika Britanija je velika dežela, kjer lahko preživim s prodajo svojih knjig in predvsem s predavanj o podvigih. Tako ne bom postal bogat, lahko pa živim življenje, za kakršnega sem se odločil,” pravi Alastair Humprey, avtor štrih knjig o svojih podvigih. Pretežni del zaslužka pa mu ne prinašajo knjige, ampak motivacijski govori, predvsem v šolah in v podjetjih.
Glavno sporočilo njegovih govorov je: “Treba je narediti prvi korak, ko enkrat začneš, karkoli – potovanje, reševanje težave, učenje -, se začneš premikati in že si na poti k cilju.” Vrhunec njegove predavateljske kariere je bil nastop v Kraljevem geografskem društvu pred 900 ljudmi: “To niso otroci v šoli ali ljudje, ki hodijo na počitnice v hotelske resorte. To so popotniki, avanturisti, raziskovalci – zahtevna druščina, ki jih je težko osupniti. ”
“Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi”
Bilo jim je všeč, kako tudi ne, saj je Al govoril o svoji največji pustolovščini – o štiriletnem potovanju okoli sveta s kolesom. Pri 24 je šel na pot, pri 28 prišel domov. Prevozil je 73.000 kilometrov po 60 državah, tudi po Sloveniji, na petih kontinentih. Njegov podvig je odmeval tudi po britanskih medijih, ki so ga označevali celo kot ‘prvo veliko pustolovščino 21 stoletja’. “Slovenija je bila že od samega začetka na moji prednostni listi. Žal sem se skoznjo peljal, ko sem se vračal domov in se mi je že malo mudilo, zato je nisem kaj prida raziskal.”
Glavni motiv, ki ga je gnal na pot in na poti, je poleg želje po potovanjih in izziva samega, tudi iskanje zgodb, snovi za pisanje. Med večje podvige šteje še pešačenje čez indijsko podceline, z ene na drugo obalo. Predlani je prepotoval Islandijo, z nahrbtnikom in majhnim čolničkom. Sodeloval je še na številnih vzdržljivostnih preizkušnjah in maratonih: “Londonskega sem pretekel oblečen v povodnega konja. Seveda, šlo je za humanitarno akcijo.”
Svoj čas je bil sodelavec znamenite založbe Lonely Planet, a ga tovrstno pisanje ne zanima. Vsaj ne več. Prvi dve knjigi sta običajni popotniški knjigi, knjiga o pešačenju prek Indije pa je že drugačna, gre za niz zelo osebnih zgodb o podvigu. Svoje starejše knjige prosto dostopne v pdf obliki na spletu. Verjamem, da če bodo ljudje pretočili in prebrali pdf, bodo morda želeli kupiti mojo naslednjo knjigo. Ali me zaradi prebranega najeli za predavanje.
S svojimi podvigi je začel že zelo zgodaj
Pri osmih lwtih je sodeloval na 42 kilometrskem tekmovanju ‘Trije vrhovi Yorkshira’, pri 14 letih pa je po brezpotjih prekolesaril severno Anglijo, od Irskega do Severnega morja. Pravi, da v pustolovščihnah že od nekdaj uživa, ker za to ne rabiš posebnih znanj in spretnost: “Ni se ti treba izkazovati, ni treba biti odličen, da bi te drugi vzeli medse, kot je denimo pri nogometu.”
Alastair Humpreys je star 34 let, je poročen in ima dva majhna otroka. Kako usklajuje življenje pustolovca in družinskega človeka: “Ni lahko. Živeti življenje pustolovca je izjemno sebičen način življenja, primeren za mlade, samske ljudi. Sebičnost in družina se izključujeta, tega se zavedam. A ko sem doma, sem 100-odstotno doma in se posvečam samo družini. Njegova žena je računovodja, nikakor ne pustolovka, nasprotno. To med drugim pomeni, da Al dopustuje kot večina Britancev – v hotelskih kompleksih Sredozemlja. Zagotovo ne bom pritiskal na svoje otroke, da bi počeli to, kar počnem sam. Sami bodo morali sprejemati svoje odločitve. Spodbujal jih zagovot ne bo, zaviral pa tudi ne.”
Greš z nami?
Dobra plat tega, da si poklicni pustolovec je, da te različni podobno misleči in čuteči kolegi vabijo s seboj. Tako mu je lani jeseni Marin Medak, fant, ki želi kot prvi Slovenec preveslati Atlantik, poslal elektronsko sporočilo z vprašanjem – ‘Greš z nami?’. “Obožujem, ko dobivam taka pisma. Zadnje čase jih je precej: greš tja, želiš biti el tega – to je bistvo mojega življenja. Zato bodo morali načrtovani podvigi kot sta pešačenje čez jemesnko-amansko puščavo. Prazni kot in odprava po sledeh kapitana Scotta ob 100 letnici njegove osvojitve južnega pola.”
In tako je Alastair Humpreys postal tretji Britanec in četrti član slovensko-britanske odprave, ki je prav zdaj na 4.600 kilometrov dolgi poti na Barbados, kamor so se podali pretekli teden na devetmetrskem plovilu na vesla. “Na tokratni pustolovščini bo spet gneča – štirje ljudje na nekaj kvadratnih metrih, skoraj dva meseca. To bo ena boljših plati te izkušnje in tudi ena najtežjih. Če se bomo ujeli, bomo postali prijatelji za vse življenje. Če pa si bomo šli na živce, bo pa težko.”
Lani je Al drugič postal oče in zato je aktualni podvig po daljšem premoru prvi. Prvi daljši. Se pa je lani vsak mesec podal na kratko pustolovščino po Britaniji. In projekt ‘Leto mikropustolovščin 2011’ mu je prineslo nominacijo za pustolovca minulega leta po izboru urednikov revije National Geografic. Prave izzive lahko doživiš nekaj korakov od doma. Izkupiček je izjemen, tudi sam sem presenečen. Tako je v prvi od mesečnih pustolovščin več dni hodil ob več kot 100-kilometrski obvoznici M25 okoli Londona, nekaj dni veslal po zalivih južnega dela otoka, na Škotskem pa je vzel zemljevid, zamižal in s prstom pokazal na neko točko v divjini in dva dni pešačil do tja.
Njegov dolgoročni cilj je zatreti elitizem pri pustolovcih, med katerimi je preveč denarja polnih lovcev na trofeje, zato pravi, da bi morali čar pustolovščin izkusili vsi, običajni ljudje, ki so kdaj pomislili na to. Čeprav postaja promotor pustolovstva, se na pot vedno znova odpravi predvsem zaradi sebe. “Večinoma delam to zase. Iz sebičnih razlogov. Imam se za povsem običajnega človeka, ki pa rad počne neobičajne stvari. Sem promotor ideje, da lahko vsak sprejme odločitev, ki je za večino neobičajna.
“Tam, kjer je srce, tam sem jaz,” je svoje nastope v Srbiji upravičevala Tereza Kesovija, čeprav je takoj po razpadu Jugoslavije zelo jasno dejala, da v Srbiji ne bo nikoli več nastopila. A kar je politika velikokrat ločila, je potem glasba združila. Tudi prebivalce nekdanjih jugoslovanskih držav. In jih združuje še danes, pravi srbska sociologinja Ana Petrov, ki raziskuje komercializacijo Jugoslavije skozi glasbo. Sprašuje se, kakšne občutke nam še danes vzbujajo nastopi jugoslovanskih zvezd, zakaj o Jugoslaviji prepevajo glasbeniki, ki z njo nimajo skoraj nikakršne povezave, razen tega, da so bili rojeni v njej, in kako jugonostalgija prinaša velike zaslužke.
Evropa, osebno gosti Angležinjo Nikki McNeill, predstavnico za stike med mediji in glasbeniki na kopici evropskih festivalov, med katerimi so tudi nekateri največji – Exit, Sziget, Eurosonic in drugi. Njeno podjetje je znano kot ena izmed vodilnih neodvisnih PR agencij, že več kot desetletje sodeluje tudi s posameznimi glasbeniki in DJ-i, pozorno spremlja tudi spremembe v glasbeni industriji in nove trende, ki jo preoblikujejo. Na festivalih vijuga med željami novinarjev in muhami ter zahtevami glasbenih zvezdnikov, večino festivalske sezone je na poti med evropskimi mesti, a koncert vidi le, če se uspe za nekaj minut izmuzniti obveznostim.
Vedno so bile potrebne revolucije, da si je posamezni del družbe izboril pravice, ki mu pripadajo. Delavski razred, temnopolti, istospolno usmerjeni … danes pa poseben boj za svoje pravice bojujejo starejši ljudje. In njihova glasnica je 65-letna pisateljica in aktivistka Ashton Applewhite, ki je v Sloveniji predstavila knjigo Lepota let: Manifest proti starizmu. In zakaj se po njeno vsi tako zelo bojimo staranja? Ashton Applewhite pravi, da je staranje strašljivo, ker pomislimo na propadanje duha in telesa, a če starejše ljudi vprašamo, ali bi bili spet mladi, ti ne odgovorijo pritrdilno. Kako torej rešiti to razcepljenost v sebi, se uspešno spopasti z obraznimi gubami in sivimi lasmi, je povedala v oddaji Evropa osebno.
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Jim Johnson iz Indiane v ZDA je vse svoje življenje prodajal tehtnice, v prostem času pa odkrival skrivnosti barbecuea, ameriškega načina prekajevanja velikih kosov mesa na nizki temperaturi. Če bi obstajal doktorat s tega področja, bi ga 'pitmaster' Jim Johnson zagotovo imel: 28 let je tekmoval na najrazličnejših tekmovanjih, osvojil kar 76 velikih nagrad. Danes je predvsem ambasador kanzaškega načina priprave BBQ in z ekipo prijateljev iz združenja KCBQ po svetu širi vedenje in znanje 'low and slow' pečenja in prekajevanja mesa. Pred kratkim je bil prvič v Sloveniji. Slovenija ga je čisto prevzela in slovenske navdušence je učil skrivnosti pravega ameriškega barbecuea.
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj. Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
Val 202 jih praznuje 45, ena od njegovih mnogih hčera – Evropa osebno – pa letos točno 10. Oddaja, ki nas globalizira, pa vseeno skrbi za opozarjanje na različnosti, je doslej povedala prek 500 različnih zgodb, v njej smo gostili mongolske pastirje, svetovne popotnike, olimpijske zmagovalce, legende Himalaje, svetovno znane pisatelje, zvezdnike, manekenke, nenavadne politike, svetovno znane filozofe in še koga.
Pred 15-imi leti ji je bilo na enotedenskem potovanju po Sloveniji tako všeč, da se je po povratku domov, na Madžarsko, odločila, da se bo učila slovensko. Nenavaden hobi, ki je gotovo pripomogel k temu, da je danes Biborka Molnar-Gabor direktorica madžarskega kulturnega inštituta v Ljubljani.
Pred 26-imi leti sta z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, v Lado Samaro stlačila najbolj potrebne stvari za življenje, na zadnja sedeža posadila majhna sinova in se iz glavnega mesta Belorusije odpeljala v Maribor. Ampak samo za eno leto, je mislila Olga Mancevič, nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki. To eno leto še vedno traja in družina je v Sloveniji zdaj doma.
Evropa, osebno! je danes bolj kot osebna korporativna. Spoznavamo namreč Jennifer Lyn Morone, delničarko svojega lastnega telesa. Pred tremi leti je odšla v davčno oazo Delaware in tam na svoje ime registrirala istoimensko korporacijo, svoje ime zaščitila kot blagovno znamko, zdaj pa se poskuša tržiti. Konceptualna umetnica do srede junija razstavlja v Aksiomi v Ljubljani, trdi pa, da so podatki o nas danes že primerljivi z vrednostjo nafte.
V tokratni Evropi osebno boste spoznali Ryana Mahana, Američana, ki se ukvarja s tolpami. Želel je razumeti, zakaj tolpe obstajajo in kako delujejo. Vedno znova je spoznaval, da si mladi delovanja v tolpi ne izberejo sami. V to jih prisilijo okoliščine. Dela tudi z otroki migrantov, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Najpogosteje jih izkoriščajo premožni ljudje, kot so zdravniki, odvetniki, diplomati. Američan, ki je v London odšel v času Georga W. Busha, danes, ko je na oblasti Trump, razmišlja, da je morda že skrajni čas, da se vrne.
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira. Pravzaprav je bil najprej ilustrator, potem je po spletu okoliščin – ker se je nekemu tajskemu založniku zlagal, da tudi piše – začel svoje ilustracije zares opremljati še z zgodbami. No, še prej je hodil v šolo za mlade nadarjene glasbenike, ker se je mami zdelo, da bi lahko bil tudi njen sin Robertino Loretti. Danes je 62 letni izjemno prijeten gospod odličen ambasador Litve in njene kulture, ki rad pove, da kakšne sovjeto-nostalgije nima. Prej sovjeto-alergijo. Tudi zato, ker je njegov študij na likovni akademiji v Vilni trajal več desetletij, končal pa ga je šele, ko se je v Litvi končala sovjetska doba. Med študijem so ga namreč zaradi “slabih ocen” (kot so ubesedili njegovo simpatiziranje s hipijevsko kulturo), izključili iz akademije.
Marta Rojnik je v Slovenijo je prišla iz venezuelskih Andov, iz Méride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik njen oče izvira iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav pol svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi deželo spoznala in osvojila tudi jezik.
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Tokrat Evropa, osebno! ni našla gosta, ampak je gost našel Evropo, osebno!. Našega novinarja Jana Grilca je med snemanjem pocukal za rokav z vprašanjem, zakaj poleg letalnice stoji tisti velik kup snega. In poleg tega, seveda, kaj Jan snema. Tako je ob razlaganju snežne zaloge, ki jo pač pri več kot 20 stopinjah potrebuješ, nastala še zgodba Martina Gaussa, Nemca, ki od leta 2003 vsako leto za 14 dni pride v Planico. Je popolnoma nor na smučarske skoke in polete, celo tako nor, da si je dal izdelati svoj skakalni kombinezon in na pozna-srednja leta začel ljubiteljsko skakati. Svoj rekord je sicer postavil v Obersdorfu, 21 metrov, a meka letenja je tudi zanj Planica.
“Naroda, ki piše, ni mogoče izbrisati s svetovnih zemljevidov,” pravi finska pisateljica Sofi Oksanen, hči estonske matere in finskega očeta. Čeprav rojena na Finskem, kjer tudi živi, pa se zaradi družinske sovjetske preteklosti počuti povezana z Estonijo. O njeni polpretekli zgodovini je napisala že nekaj knjig, nazadnje je v Sloveniji predstavila knjigo Ko golobice izginejo, v kateri piše o drugi svetovni vojni in času totalitarnega režima ter kakšen vpliv ima vojna na tako majhen narod, kot je estonski. Avtorica, ki jo boste – če jo boste kdaj srečali – prepoznali po posebnem stilu: v vijoličasti, temni opravi, močno naličena in z umetnimi modrimi, vijoličastimi in črnimi dredi v laseh, je bila gostja oddaje Evropa, osebno.
Madžar, ki je 12 let potoval po svetu, se je pred tremi leti ustalil v Kolumbiji v ogromni kotlini, kjer leži drugo največje mesto Medellin. Že odkar je odprl kavarno poskuša Kolumbijce prepričati o pravem pomenu kave, ki se ga po njegovem mnenju premalo zavedajo. Kakšne so razlike v podjetništvu in življenju med Kolumbijo in Madžarsko ter zakaj je Medellin postal njegov dom je Zsolt Papp povedal v Evropi, Osebno.
Fanta, Slovenca, ki je vmes postal njen mož, je pred 11 leti spoznala na študentski izmenjavi na Slovaškem. Poskusila sta najprej na njenem terenu, na Portugalskem, a sta zaradi gospodarskih razmer pred 9 leti pristala v Sloveniji. Težko je bilo, pravi, poleg tega je selitvi zelo nasprotovala njena mama, ki še danes svojo vnukinjo, ko ta nagaja, pokliče kar “Slovenka”. No, Daniela Ribeiro je vmes res postala že skoraj Slovenka. Pri nas ravno končuje doktorat, še vedno pa pogreša večno odprtost ljudi, normalno hrano in predvsem sonce.
Skoraj 30 let že dela v baru enega najstarejših hotelov v zibelki zimskega turizma, Sankt Moritzu. Markantni mož, klasični predstavnik stare šole šefov barov iz nekdanje skupne države, ki so bili namazani z vsemi žavbami, a tako spretni v svojem poklicu, da si jim jedel z roke. Ime mu je Branko Matevljić in v Švico je prišel iz Portoroža. V svoji karieri je stregel marsikateri znani evropski kronani glavi, tudi marsikakšnemu politiku in estradniku. In, predvsem z zgodbami, tudi Alešu Smrekarju.
Neveljaven email naslov