Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Japonci smo navajeni absolutne prijaznosti, pri vas je ne doživiš vedno,” je ena izmed sicer redkih kritik, ki jih ima Chiharu Nakashima do Slovenije in Slovencev. Cveto Podlogar pa na Japonskem pogreša bolj prijateljske odnose in boljše sprejemanje tujcev.
Skupna zgodba zakoncev Podlogar – Nakashima traja že dobrih 20 let. Cveto Podlogar iz Gorij pri Bledu je bil član jugoslovanske reprezentance v smučarskih tekih, po koncu aktivne kariere se je odpravil na popotovanje po svetu in se ustavil na Japonskem. Poučeval je smučanje in spoznal Chiharu. “Čez tri dni sem se pojavil pred vrati njenega doma v Tokiu.”
Chiharu in Cveto imata svoje turistično podjetje, ukvarjata se z vodenjem japonskih turistov v gore. Tudi v Slovenijo jih pripeljeta. “Potrebne je veliko promocije, tudi na Japonskem je še vedno najboljša reklama ustno izročilo, lahko pa rečem, da vse več Japoncev pozna Slovenijo.”
“Skrila sem se pod pisalno mizo”
Cveto je bil 11. marca lani, ko sta Japonsko prizadela močan potres in cunami ravno v hribih, Chiharu pa v Tokiu. “Japonci smo vajeni potresov, toda lanski je bil najhujši, kar sem jih doživela. Tako se je streslo, da sem mislila, da je epicenter potresa v Saitami, 50 kilometrov iz Tokia, kjer živiva s Cvetom. Omare so se zrušile, skrila sem se pod pisalno mizo. Zmanjkalo je elektrike in vode.”
Chiharu se je nekaj dni po katastrofi odpravila na prizadeto območje kot prostovoljka, junija lani sta skupaj s Cvetom na Bledu organizirala tudi humanitarni Japonski večer. “Prodajali smo majice, odzvali so se tudi mediji, pomagal nam je blejski župan. Japonski večer na Bledu je bil zelo uspešen, zbrali smo kar nekaj sredstev, zelo sem hvaležna Slovenkam in Slovencem,” pripoveduje Chiharu.
Slovenec o Japoncih, Japonka o Slovencih
@Val202 se strinjam;sem to doživela v Tokyu
— icyy (@sigarbo) January 25, 2012
Chiharu in Cveto sta večji del leta na poti, po našem srečanju v Tokiu sta za mesec dni vodila skupino japonskih turistov na Tajsko. Pogosto japonske navdušence nad gorami pripeljeta tudi v Slovenijo. Chiharu je večinoma navdušena nad Slovenijo, tudi Cveto je z življenjem na Japonskem zelo zadovoljen, oba pa smo vseeno izvali, da poskusita biti kritična do narodov svojih partnerjev.
“Pogrešam več pravega prijateljstva, Japonci so zelo predani delu. Služba je daleč na prvem mestu, šele potem pride ostalo,” pravi Cveto Podlogar.
Chiharu pa dodaja: “Na Japonskem smo na primer v gostilni navajeni brezhibne postrežbe, natakarji so vedno prijazni in normalno je, da so ustrežljivi. Postregli te bodo hitro in z nasmeškom. S Cvetom imava kar nekaj slabih izkušenj z osebjem po slovenskih hotelih. Stvari se odvijajo zelo počasi, ljudje so pogosto neprijazni.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
“Japonci smo navajeni absolutne prijaznosti, pri vas je ne doživiš vedno,” je ena izmed sicer redkih kritik, ki jih ima Chiharu Nakashima do Slovenije in Slovencev. Cveto Podlogar pa na Japonskem pogreša bolj prijateljske odnose in boljše sprejemanje tujcev.
Skupna zgodba zakoncev Podlogar – Nakashima traja že dobrih 20 let. Cveto Podlogar iz Gorij pri Bledu je bil član jugoslovanske reprezentance v smučarskih tekih, po koncu aktivne kariere se je odpravil na popotovanje po svetu in se ustavil na Japonskem. Poučeval je smučanje in spoznal Chiharu. “Čez tri dni sem se pojavil pred vrati njenega doma v Tokiu.”
Chiharu in Cveto imata svoje turistično podjetje, ukvarjata se z vodenjem japonskih turistov v gore. Tudi v Slovenijo jih pripeljeta. “Potrebne je veliko promocije, tudi na Japonskem je še vedno najboljša reklama ustno izročilo, lahko pa rečem, da vse več Japoncev pozna Slovenijo.”
“Skrila sem se pod pisalno mizo”
Cveto je bil 11. marca lani, ko sta Japonsko prizadela močan potres in cunami ravno v hribih, Chiharu pa v Tokiu. “Japonci smo vajeni potresov, toda lanski je bil najhujši, kar sem jih doživela. Tako se je streslo, da sem mislila, da je epicenter potresa v Saitami, 50 kilometrov iz Tokia, kjer živiva s Cvetom. Omare so se zrušile, skrila sem se pod pisalno mizo. Zmanjkalo je elektrike in vode.”
Chiharu se je nekaj dni po katastrofi odpravila na prizadeto območje kot prostovoljka, junija lani sta skupaj s Cvetom na Bledu organizirala tudi humanitarni Japonski večer. “Prodajali smo majice, odzvali so se tudi mediji, pomagal nam je blejski župan. Japonski večer na Bledu je bil zelo uspešen, zbrali smo kar nekaj sredstev, zelo sem hvaležna Slovenkam in Slovencem,” pripoveduje Chiharu.
Slovenec o Japoncih, Japonka o Slovencih
@Val202 se strinjam;sem to doživela v Tokyu
— icyy (@sigarbo) January 25, 2012
Chiharu in Cveto sta večji del leta na poti, po našem srečanju v Tokiu sta za mesec dni vodila skupino japonskih turistov na Tajsko. Pogosto japonske navdušence nad gorami pripeljeta tudi v Slovenijo. Chiharu je večinoma navdušena nad Slovenijo, tudi Cveto je z življenjem na Japonskem zelo zadovoljen, oba pa smo vseeno izvali, da poskusita biti kritična do narodov svojih partnerjev.
“Pogrešam več pravega prijateljstva, Japonci so zelo predani delu. Služba je daleč na prvem mestu, šele potem pride ostalo,” pravi Cveto Podlogar.
Chiharu pa dodaja: “Na Japonskem smo na primer v gostilni navajeni brezhibne postrežbe, natakarji so vedno prijazni in normalno je, da so ustrežljivi. Postregli te bodo hitro in z nasmeškom. S Cvetom imava kar nekaj slabih izkušenj z osebjem po slovenskih hotelih. Stvari se odvijajo zelo počasi, ljudje so pogosto neprijazni.”
Jim Johnson iz Indiane v ZDA je vse svoje življenje prodajal tehtnice, v prostem času pa odkrival skrivnosti barbecuea, ameriškega načina prekajevanja velikih kosov mesa na nizki temperaturi. Če bi obstajal doktorat s tega področja, bi ga 'pitmaster' Jim Johnson zagotovo imel: 28 let je tekmoval na najrazličnejših tekmovanjih, osvojil kar 76 velikih nagrad. Danes je predvsem ambasador kanzaškega načina priprave BBQ in z ekipo prijateljev iz združenja KCBQ po svetu širi vedenje in znanje 'low and slow' pečenja in prekajevanja mesa. Pred kratkim je bil prvič v Sloveniji. Slovenija ga je čisto prevzela in slovenske navdušence je učil skrivnosti pravega ameriškega barbecuea.
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj. Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
Val 202 jih praznuje 45, ena od njegovih mnogih hčera – Evropa osebno – pa letos točno 10. Oddaja, ki nas globalizira, pa vseeno skrbi za opozarjanje na različnosti, je doslej povedala prek 500 različnih zgodb, v njej smo gostili mongolske pastirje, svetovne popotnike, olimpijske zmagovalce, legende Himalaje, svetovno znane pisatelje, zvezdnike, manekenke, nenavadne politike, svetovno znane filozofe in še koga.
Pred 15-imi leti ji je bilo na enotedenskem potovanju po Sloveniji tako všeč, da se je po povratku domov, na Madžarsko, odločila, da se bo učila slovensko. Nenavaden hobi, ki je gotovo pripomogel k temu, da je danes Biborka Molnar-Gabor direktorica madžarskega kulturnega inštituta v Ljubljani.
Pred 26-imi leti sta z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, v Lado Samaro stlačila najbolj potrebne stvari za življenje, na zadnja sedeža posadila majhna sinova in se iz glavnega mesta Belorusije odpeljala v Maribor. Ampak samo za eno leto, je mislila Olga Mancevič, nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki. To eno leto še vedno traja in družina je v Sloveniji zdaj doma.
Evropa, osebno! je danes bolj kot osebna korporativna. Spoznavamo namreč Jennifer Lyn Morone, delničarko svojega lastnega telesa. Pred tremi leti je odšla v davčno oazo Delaware in tam na svoje ime registrirala istoimensko korporacijo, svoje ime zaščitila kot blagovno znamko, zdaj pa se poskuša tržiti. Konceptualna umetnica do srede junija razstavlja v Aksiomi v Ljubljani, trdi pa, da so podatki o nas danes že primerljivi z vrednostjo nafte.
V tokratni Evropi osebno boste spoznali Ryana Mahana, Američana, ki se ukvarja s tolpami. Želel je razumeti, zakaj tolpe obstajajo in kako delujejo. Vedno znova je spoznaval, da si mladi delovanja v tolpi ne izberejo sami. V to jih prisilijo okoliščine. Dela tudi z otroki migrantov, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Najpogosteje jih izkoriščajo premožni ljudje, kot so zdravniki, odvetniki, diplomati. Američan, ki je v London odšel v času Georga W. Busha, danes, ko je na oblasti Trump, razmišlja, da je morda že skrajni čas, da se vrne.
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira. Pravzaprav je bil najprej ilustrator, potem je po spletu okoliščin – ker se je nekemu tajskemu založniku zlagal, da tudi piše – začel svoje ilustracije zares opremljati še z zgodbami. No, še prej je hodil v šolo za mlade nadarjene glasbenike, ker se je mami zdelo, da bi lahko bil tudi njen sin Robertino Loretti. Danes je 62 letni izjemno prijeten gospod odličen ambasador Litve in njene kulture, ki rad pove, da kakšne sovjeto-nostalgije nima. Prej sovjeto-alergijo. Tudi zato, ker je njegov študij na likovni akademiji v Vilni trajal več desetletij, končal pa ga je šele, ko se je v Litvi končala sovjetska doba. Med študijem so ga namreč zaradi “slabih ocen” (kot so ubesedili njegovo simpatiziranje s hipijevsko kulturo), izključili iz akademije.
Marta Rojnik je v Slovenijo je prišla iz venezuelskih Andov, iz Méride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik njen oče izvira iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav pol svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi deželo spoznala in osvojila tudi jezik.
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Tokrat Evropa, osebno! ni našla gosta, ampak je gost našel Evropo, osebno!. Našega novinarja Jana Grilca je med snemanjem pocukal za rokav z vprašanjem, zakaj poleg letalnice stoji tisti velik kup snega. In poleg tega, seveda, kaj Jan snema. Tako je ob razlaganju snežne zaloge, ki jo pač pri več kot 20 stopinjah potrebuješ, nastala še zgodba Martina Gaussa, Nemca, ki od leta 2003 vsako leto za 14 dni pride v Planico. Je popolnoma nor na smučarske skoke in polete, celo tako nor, da si je dal izdelati svoj skakalni kombinezon in na pozna-srednja leta začel ljubiteljsko skakati. Svoj rekord je sicer postavil v Obersdorfu, 21 metrov, a meka letenja je tudi zanj Planica.
“Naroda, ki piše, ni mogoče izbrisati s svetovnih zemljevidov,” pravi finska pisateljica Sofi Oksanen, hči estonske matere in finskega očeta. Čeprav rojena na Finskem, kjer tudi živi, pa se zaradi družinske sovjetske preteklosti počuti povezana z Estonijo. O njeni polpretekli zgodovini je napisala že nekaj knjig, nazadnje je v Sloveniji predstavila knjigo Ko golobice izginejo, v kateri piše o drugi svetovni vojni in času totalitarnega režima ter kakšen vpliv ima vojna na tako majhen narod, kot je estonski. Avtorica, ki jo boste – če jo boste kdaj srečali – prepoznali po posebnem stilu: v vijoličasti, temni opravi, močno naličena in z umetnimi modrimi, vijoličastimi in črnimi dredi v laseh, je bila gostja oddaje Evropa, osebno.
Madžar, ki je 12 let potoval po svetu, se je pred tremi leti ustalil v Kolumbiji v ogromni kotlini, kjer leži drugo največje mesto Medellin. Že odkar je odprl kavarno poskuša Kolumbijce prepričati o pravem pomenu kave, ki se ga po njegovem mnenju premalo zavedajo. Kakšne so razlike v podjetništvu in življenju med Kolumbijo in Madžarsko ter zakaj je Medellin postal njegov dom je Zsolt Papp povedal v Evropi, Osebno.
Fanta, Slovenca, ki je vmes postal njen mož, je pred 11 leti spoznala na študentski izmenjavi na Slovaškem. Poskusila sta najprej na njenem terenu, na Portugalskem, a sta zaradi gospodarskih razmer pred 9 leti pristala v Sloveniji. Težko je bilo, pravi, poleg tega je selitvi zelo nasprotovala njena mama, ki še danes svojo vnukinjo, ko ta nagaja, pokliče kar “Slovenka”. No, Daniela Ribeiro je vmes res postala že skoraj Slovenka. Pri nas ravno končuje doktorat, še vedno pa pogreša večno odprtost ljudi, normalno hrano in predvsem sonce.
Skoraj 30 let že dela v baru enega najstarejših hotelov v zibelki zimskega turizma, Sankt Moritzu. Markantni mož, klasični predstavnik stare šole šefov barov iz nekdanje skupne države, ki so bili namazani z vsemi žavbami, a tako spretni v svojem poklicu, da si jim jedel z roke. Ime mu je Branko Matevljić in v Švico je prišel iz Portoroža. V svoji karieri je stregel marsikateri znani evropski kronani glavi, tudi marsikakšnemu politiku in estradniku. In, predvsem z zgodbami, tudi Alešu Smrekarju.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Neveljaven email naslov