Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto. Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe. In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.

"Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj."

Ime Sudarson je povezano z rešiteljem in zaščitnikom vesolja, Višnujem. Simbolom propada in novega nastanka, ki drži v roki predmet nadzemeljske moči. “To je nekakšen disk, ki se vedno vrne. Tako je zapisano v hindujski mitologiji. To orožje je zadnje sredstvo za uničenje Zemlje.”

Sudarson Karki pa je človek, ki nosi to ime in prihaja iz dežele, ki velja za Budov rojstni kraj. “Buda je bil rojen v Nepalu. V Nepalu je veliko hindujcev in veliko budistov, oboji pa verjamejo v harmonijo. Hindujci častijo Budo kot reinkarnacijo Višnuja, budisti pa častijo Šivo. Budizem in hinduizem namreč razumemo precej drugače kot preostali svet. Pri nas v Nepalu so hindujci in budisti pomešani in jih nihče ne more ločiti. Naš odnos pa temelji na harmoniji.”

Sudarson Karki je  odraščal na kmetiji in kot večina nepalskih otrok pomagal družini, skrbel za živali, delal na polju. V tem še vedno uživa. Vsega, kar ve o kmetovanju, se je naučil sam. Pravi, da je vedno delal drugače kot njegov oče. Namesto žit je posadil yacon, perujsko zemeljsko jabolko, ki je bilo prej v Nepalu neznanka. Ne uporablja gnojil in drugih agresivnih prijemov. Naravo si le sposodimo in vedno jo moramo, tako kot je bila, tudi vrniti.

“Kmetija je moja strast. Ko ne delam na kmetiji, posnamem kakšen film. S filmi želim opozoriti ljudi, povedati, kaj je prav in kaj narobe. Delam družbeno odgovorne filme, ki izobražujejo. To so filmi o življenju, o naravi, o tem, da smo sami krivi za uničeni gozd in onesnaženo vodo.”

Njegovi filmi govorijo o psih, ki so podobno kot krave v Nepalu svete živali, a ker zanje nihče ne skrbi, jih je na tamkajšnjih ulicah velikansko število. Filmi pripovedujejo o šolstvu, ekologiji. Posneti želi tudi film o zdravstveni preventivi, o tem kako preprečiti zdrs maternice, to je zdaj pri nepalskih ženskah velik problem.

A v Nepalu je vse težko. Ljudje niso neumni, so pa premalo izobraženi. Zato so potrebni koraki za spremembe in te tudi dela. “Na prvem mestu je obstoj, preživetje iz dneva v dan. Ljudje živijo za danes, ne zanima jih, kaj bo jutri. Ampak če pogledamo Katmandu, prestolnico Nepala, v njem živijo tudi premožni ljudje.”

“Reka Bagmati je najsvetejša reka v Nepalu. Zdaj je zanemarjena zaradi človeške ignorance in nemogoče jo je očistiti. Imamo celo vladni program, vsako soboto povabijo ljudi k čistilni akciji. Malo se je izboljšalo, a to pravzaprav sploh ni več voda. V Katmanduju so vsi odtoki speljani naravnost v reko. Ljudje morajo začeti razumeti, zakaj je reka tako umazana in kdo je za to odgovoren. Šele ko bodo razumeli, da so za onesnaženje krivi sami, se bo lahko kaj spremenilo.” 

Sudarson ima dva otroka, oba sta trenutno v tujini, a nekoč se bosta vrnila. Sin je na Kitajskem, kjer študira medicino, hči, ki se ukvarja z upravljanjem človeških virov, je v ZDA.

Politično je bila himalajska država Nepal 240 let pod monarhijo. Po desetletni državljanski vojni maoistov proti monarhiji, ki je vzela 13.000 življenj, je leta 2008 postal federativna demokratična republika.

Sudarson Karki ni za ekstremne športe, je le ljubitelj gora in pa tudi član nepalske planinske organizacije, ki promovira gorsko kulturo, podpira alpinizem in organizira reševalne akcije. “Nepalska planinska organizacija ima zdaj pravilo, da morajo člani odprav pustiti akontacijo in ko se vrnejo z gora in pokažejo, da so odpadke prinesli s seboj, denar dobijo nazaj.”

“Na primer, ena od ekspedicij na Daulagiri je za sabo pustila letalo, ki je strmoglavilo. Nihče ni počistil delov letala, še vedno so tam, v gorah. To je le en primer, ampak tu so še vse plastenke, embalaža, kisikove bombe. Bolj bi morali skrbeti za to. Že res, da je Nepal moja dežela, ampak vsi, ki živimo na Zemlji bi morali skrbeti za gore, za Everest, saj ta pripada vsem. Vsi so dobrodošli v naših gorah. Tu so zato, da uživamo v njih.”

Himalajo na svoji poti prečkajo tudi ptice selivke iz Sibirije in celo Anglije, ki v Nepalu prezimujejo. Simbol države je fazan, himalajski monal, ena najlepših in najbarvitejših ptic na svetu, pravi Karki, ljubitelj in fotograf ptic z dosmrtnim članstvom v nepalski organizaciji za varstvo teh živali.

“Ptice … oh, le kdo ni srečen, ko vidi ptico? Za ptice sem se začel zanimati že, ko sem bil majhen in sem živel na kmetiji. Takrat še nisem imel knjig, da bi se učil o pticah, niti fotoaparata, da bi jih fotografiral. Šele pozneje, ko sem odrasel, končal šolo in začel delati, sem začel prepoznavati vrste ptic in danes pravim, da jih streljam z fotoaparatom.”

Sudarson Karki pravi, da je srečen človek. “Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Vedno si rečem: kako krasen kraj je to. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj.”