V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije. Ustvarja predvsem eksperimentalno glasbo, z njo tudi opremlja filme; v zadnjem času pa je odkril še en ne najpogostejši instrument – daxophone.

"Koncertna harfa ima 47 strun. Instrument je nekoliko višji od mene, torej okrog 180 centimetrov, ampak dobra stvar je, da jo lahko spraviš v avto."

V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije.

“Vsak ima svoje fantazije. Kar je čisto ok. Res gre za instrument, ki lahko zveni precej prijetno. Ampak na srečo lahko z njim zaigraš tudi kakšne bolj grde zvoke. Pravzaprav sem vesel, da ne obstaja samo ta neo-biblična podoba nebeških užitkov v povezavi s harfo.”

Eduardo se je po selitvi v Slovenijo odločil, da poveča število harfistov v Sloveniji za nekaj deset odstotkov. Ljubljana – za Lizbono zdaj njegov drugi dom – ga ni presenetila, pravi, da ima praktično vse, kar imajo veliki. Tudi kakšnega kulturnega šoka ni doživel, ob tem, kaj se mu v Sloveniji zdi najbolj moteče, pa doda: “Moteče morda ni prava beseda, ampak zelo pogrešam veter in morje. Tega občutka Portugalske obale tukaj ni … No, morda bi na Primorskem z vetrom še nekako šlo, ampak ocean je pa res nekaj zelo drugačnega. Sicer pa sem zadovoljen z Ljubljano, ni mi treba na slovensko obalo.”

Zakaj se je Eduardo odločil, da hoče igrati harfo. Kljub stereotipom, da gre za bolj ženski instrument in da niti ni imel želje igrati v kakšnem klasičnem orkestru? Ne nazadnje je dekleta lažje osvajati s kitaro, ki jo je igral prej?

“Če pomisliš na učilnico polno harfistk, potem je lahko tudi taka izbira precej logična. če je to tvoj namen. Sam sem s harfo začel precej pozno, prej sem igral kitaro, igral sem rok. Hotel pa sem študirati nek nov instrument, ki ima veliko muzikalnost. Poleg tega sem imel priložnost delati z odlično učiteljico in skladateljico. Poleg učenja same tehnike mi je odprla glasbena obzorja – glasbeno in konceptualno.”

Ko igraš na harfo, čeprav je – kar se strun tiče – podobna kitari, je seveda treba razmišljati nekoliko drugače: “Koncertna harfa ima 47 strun, obstajajo tudi nekoliko manjše harfe, pa seveda keltske harfe, ki so nekoliko drugačne. Instrument je nekoliko višji od mene, torej okrog 180 centimetrov, ampak dobra stvar je, da jo lahko spraviš v avto.”

Svojo glasbo bi Edoardo Raon najlažje opisal kot – zelo polna čustev , kar ne pomeni, da ima neko romantično estetiko, ampak vedno hoče pri poslušalcu vzbuditi čustven odziv. V zadnjem času je Eduardo precej časa posvetil projektu Radia Cone – Zvočiti. Skupaj z ameriškim zvočnim umetnikom Jeffom Kollarjem, ki se ukvarja predvsem z radiem, sta ustvarila radijsko-hafrovsko mešanico … In dobila sta kaj?

“Ne vem, kako bi temu rekel. Nekdo je to opisal kot “neke vrste digitalno romanco”. Nikakor ni bilo podobno stereotipnemu zvoku harfe, ki je tak – prijeten. Ni pa bilo niti tako brutalno, tehnološko, pač tako, kot se umetno proizvaja zvok.”

Eduardo Raon, gost Evrope, osebno! pa nima samo tega projekta. Njegov prvi, s katerim je tudi začel nastopati v Sloveniji  in je hkrati najbolj harfističen v stereotipnem pomenu, je zasedba Power trio. Več o tem in ostalih projektih pa si lahko ogledate tudi na Youtubu.