Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni oddaji predstavljamo Omarja Escobarja, ki se je iz Hondurasa preselil na Vrhniko in z ženo Katjo tam odprl butično pražarno kave Escobar.
"Starbucks? Tam lahko dobim le mleko, jaz pa rad pijem kavo."
Omar Escobar prihaja iz pristaniškega mesta Trujillo v Hondurasu. Ljudje ob njegovem priimku še zmeraj marsikdaj zastrižejo z ušesi, seveda zaradi znanega kolumbijskega mafijskega šefa in preprodajalca mamil, kralja kokaina Pabla Escobarja. “Še vedno me ljudje sprašujejo po Escobarju, a nisem tisti Escobar, ker ta je zaslužil veliko denarja. Jaz ga zaslužim le za preživetje. Kamorkoli sem se odpravil, predvsem pa na carini v ZDA, sem zaradi tega dobil precej vprašanj. S tem pač moram živeti.” No, Omarjev poklic je vezan na drugo poživilo tisto, ki ga ljudje uživamo vsak dan, kavo.
Trujillo je honduraško obalno mesta v katerem je leta 1502 med svojim potovanjem pristal Krištof Kolumb. Veliki pomorščak je opazil, da je v tem priobalnem delu morje še posebej globoko, zato ga je imenoval Golfo de Honduras, globoki zaliv. Tudi Omarjeva zgodba je povezana z morjem, med delom na križarki je namreč spoznal svojo ženo Katjo in skupaj sta se priselila v Vrhniko. A za razliko od domače kave, slovenska Omarju Escobarju ni bila povsem všeč. “Ko sem prišel v Slovenijo, v kavi nisem čutil svežine, to je moja težava tu. Dobil sem večinoma temno praženo kavo, ki je precej grenka in v grlu pusti čuden priokus. To mi ni bilo všeč. V Ameriki imamo srednje praženo in vedno svežo kavo”. Katja in Omar sta menila, da moramo Slovenci spoznati čar take kave in jo zato pričela pražiti kar sama.
“Ko sem drugič prišel v Slovenijo, sem s seboj prinesel svojo zeleno kavo iz Hondurasa, en kilogram. Pražiti sem jo začel kar na štedilniku, naenkrat nisem uspel spražiti več kot 200, 300 g kave.”
– Omar Escobar
Počasi so ljudje izvedeli za butično pražarno Escobar, proizvodnja se zato zdaj širi, Omar in Katja pa že razmišljata o prihodnosti, odprla bi namreč rada kavarno s pražarno, kjer bi ljudje lahko videli postopek praženja kave in jo seveda tudi spili. Verjamemo, da bi nad njuno idejo danes bil navdušen tudi najslavnejši kavopivec med slovenskimi literati, Ivan Cankar, po katerem je ime dobila tudi Escobarjeva prva hišna mešanica pražene kave, “Skodelica kave”.
“Zdaj poznam zgodbo o Cankarju, moram poznati zgodbe, saj imamo hišno mešanico Skodelica kave. Prebral sem Črtice.”
– Omar Escobar
Sicer pa, koliko kave spijete? In kakšno? O njej bi lahko govorili ure in ure, kot pri vinu lahko namreč tudi pri kavi prepoznavamo različne arome, okuse, tipičen vonj. Omar Escobar pravi, da nasprotno kot velja za vino, Slovenci še vedno ne znamo čisto razlikovati med dobro in slabo kavo. A z izobraževanjem o kavi se lahko spremeni tudi to. Previdnost pa velja pri prebiranju raziskav o tem, kakšni so učinki ob, sicer zmernem, uživanju tega “črnega zlata”.
“Kavo pijem že od drugega ali tretjega leta, nimam težav, da je zdaj ne bi pil dva ali tri dni. Tudi težav s spanjem nimam, kavo lahko pijem tudi ob enajstih zvečer, pol ure kasneje grem spat in zaspim brez težav.”
– Omar Escobar
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V tokratni oddaji predstavljamo Omarja Escobarja, ki se je iz Hondurasa preselil na Vrhniko in z ženo Katjo tam odprl butično pražarno kave Escobar.
"Starbucks? Tam lahko dobim le mleko, jaz pa rad pijem kavo."
Omar Escobar prihaja iz pristaniškega mesta Trujillo v Hondurasu. Ljudje ob njegovem priimku še zmeraj marsikdaj zastrižejo z ušesi, seveda zaradi znanega kolumbijskega mafijskega šefa in preprodajalca mamil, kralja kokaina Pabla Escobarja. “Še vedno me ljudje sprašujejo po Escobarju, a nisem tisti Escobar, ker ta je zaslužil veliko denarja. Jaz ga zaslužim le za preživetje. Kamorkoli sem se odpravil, predvsem pa na carini v ZDA, sem zaradi tega dobil precej vprašanj. S tem pač moram živeti.” No, Omarjev poklic je vezan na drugo poživilo tisto, ki ga ljudje uživamo vsak dan, kavo.
Trujillo je honduraško obalno mesta v katerem je leta 1502 med svojim potovanjem pristal Krištof Kolumb. Veliki pomorščak je opazil, da je v tem priobalnem delu morje še posebej globoko, zato ga je imenoval Golfo de Honduras, globoki zaliv. Tudi Omarjeva zgodba je povezana z morjem, med delom na križarki je namreč spoznal svojo ženo Katjo in skupaj sta se priselila v Vrhniko. A za razliko od domače kave, slovenska Omarju Escobarju ni bila povsem všeč. “Ko sem prišel v Slovenijo, v kavi nisem čutil svežine, to je moja težava tu. Dobil sem večinoma temno praženo kavo, ki je precej grenka in v grlu pusti čuden priokus. To mi ni bilo všeč. V Ameriki imamo srednje praženo in vedno svežo kavo”. Katja in Omar sta menila, da moramo Slovenci spoznati čar take kave in jo zato pričela pražiti kar sama.
“Ko sem drugič prišel v Slovenijo, sem s seboj prinesel svojo zeleno kavo iz Hondurasa, en kilogram. Pražiti sem jo začel kar na štedilniku, naenkrat nisem uspel spražiti več kot 200, 300 g kave.”
– Omar Escobar
Počasi so ljudje izvedeli za butično pražarno Escobar, proizvodnja se zato zdaj širi, Omar in Katja pa že razmišljata o prihodnosti, odprla bi namreč rada kavarno s pražarno, kjer bi ljudje lahko videli postopek praženja kave in jo seveda tudi spili. Verjamemo, da bi nad njuno idejo danes bil navdušen tudi najslavnejši kavopivec med slovenskimi literati, Ivan Cankar, po katerem je ime dobila tudi Escobarjeva prva hišna mešanica pražene kave, “Skodelica kave”.
“Zdaj poznam zgodbo o Cankarju, moram poznati zgodbe, saj imamo hišno mešanico Skodelica kave. Prebral sem Črtice.”
– Omar Escobar
Sicer pa, koliko kave spijete? In kakšno? O njej bi lahko govorili ure in ure, kot pri vinu lahko namreč tudi pri kavi prepoznavamo različne arome, okuse, tipičen vonj. Omar Escobar pravi, da nasprotno kot velja za vino, Slovenci še vedno ne znamo čisto razlikovati med dobro in slabo kavo. A z izobraževanjem o kavi se lahko spremeni tudi to. Previdnost pa velja pri prebiranju raziskav o tem, kakšni so učinki ob, sicer zmernem, uživanju tega “črnega zlata”.
“Kavo pijem že od drugega ali tretjega leta, nimam težav, da je zdaj ne bi pil dva ali tri dni. Tudi težav s spanjem nimam, kavo lahko pijem tudi ob enajstih zvečer, pol ure kasneje grem spat in zaspim brez težav.”
– Omar Escobar
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.
Thordis Elva Thorvaldsdottir je mlada islandska novinarka, pisateljica in javna govorka, ki predava o zelo resnih stvareh. Pri 16-ih je bila žrtev posilstva takratnega fanta, avstralskega študenta na izmenjavi v Reykjaviku. Skoraj desetletje je trajalo, da si je o zgodbi upala spregovoriti, s posiljevalcem pa sta se po še nekaj dodatnih letih dopisovanja celo srečala. Skupaj sta tudi nastopila na zelo odmevnem TED-talku. Thordis Elva danes živi na Švedskem, je poliglotka, svetu pa s svojimi predavanji posreduje sporočilo, ki je veliko bolj preprosto od njenega imena – nasilje nad ženskami še vedno obstaja.
Jomo Kwame Sundaram oziroma Jomo, kot se rad predstavi, je eden najvidnejših malezijskih ekonomistov. Kot profesor je deloval na univerzah Yale in Harvard, bil je tudi visoki predstavnik pri Združenih narodih. Bori se proti revščini in za ekonomsko pravičnost za vse, predvsem pa opozarja, da so za krize v državah v razvoju pogosto krive napake razvitega sveta.
Že na olimpijskih igrah prihodnje leto v Tokiu bodo prvič za medalje tekmovali tudi rolkarji. Na najvišji ravni Slovenija nima prav veliko tekmovalcev. Ta hip je eden od dveh najopaznejših 22-letni Christopher Khan. Christopher Khan ne živi v Sloveniji, ampak v okolici Barcelone. Doma pretežno govorijo angleško, v vsakdanjem življenju mu prav prideta tudi španščina in katalonščina, slovenščino pa vadi pri babici in dedku v Gotovljah in med prijatelji na rolki. Ob tekmah, snemanju videov in vsakodnevnem uživanju na rolki kar tako poučuje angleščino v velikih podjetjih in arhitektom riše načrte za vse pogostejše rolkarske parke.
Neveljaven email naslov