Radio je za Anno Friz veliko več kotle glasba in vmesno govorjenje. Radio je zvok, zato sama sebi pravi kar iskalka zvokov. Pred več kot dvema desetletjema je kot moderatorka začela delati na radijski postaji v Vancouvru, kjer je imela svojo oddajo o feminizmu. Sprva običajen radijski program je z leti prerasel radio in postal zvočna umetnost. Zvoke Anna danes išče povsod po svetu, delala je že v skoraj 30-ih državah sveta, tudi v Sloveniji, zadnja leta nemško-danska Kanadčanka živi na Islandiji.

"Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar. Stanovala sem v Tobačni, ob koncu tedna je tam res prazno."

Anna Friz je kanadska zvočna in radijska umetnica, ki je s svojimi projekti gostovala že v več kot 30-ih državah sveta. Trenutno večino časa preživi v Evropi, na Islandiji in v Berlinu. Ponosna je tudi na svoje evropske korenine, v Kanado sta se njena starša preselila pred nekaj desetletji, ko je oče (sicer Nemec) dobil službo v Vancouvru. Je “multilingvistka”, poleg angleščine, francoščine, nemščine in danščine, Anna Friz počasi osvaja še enega. Zadnja leta je zaradi svojih projektov veliko časa preživela na Islandiji.

“Vsi pravijo, da je narava tam spektakularna. In to lahko le potrdim, čeprav je tudi kanadska divjina posebna. A na Islandiji se pogosto počutiš, kot da bi pristal na drugem planetu. Čas tam teče drugače. Tudi dan in noč se izmenjujeta drugače, zdi se, kot da čas tam sploh ne teče.”

Na Islandiji je sicer zaradi projekta umetniškega kolektiva Skálar | Sound Art | Experimental Music. A ne živi – oziroma ni živela – v Reykjaviku, ampak v vasici s 700 prebivalci.

Anna Friz je iskalka zvokov, nanjo so zelo vplivala dela, kot je denimo film Andreja Tarkovskega – Stalker, kjer so taki, razpoloženjski scenariji, skoraj brez govora.

“Tudi taki kraji so mi bolj všeč, skoraj neposeljeni. Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar.”

Kot radijsko umetnico je ne zanima zgolj ustvarjanje nekih oddaj, ampak radio širše: instalacija, performans, javne akcije. “Radio v svojem bistvu je to, da uporabiš tehnologijo in s tem ustvariš neko razmerje na daljavo. Niti ni nujno, da gre za nek zvok. V samem bistvu gre za tehnologijo, ki nam pomaga razumeti razdaljo. In to uporabljamo v astronomiji, medčloveški komunikaciji, navigaciji …”

Tudi sama je bila radijka. Kot mladi diplomantki medijskih vsebin in hkrati ženskih študij je bilo njeni prvi oddaji leta 1993 ime RADIO FREE WOMAN:

“Takrat je bilo denimo v etru le približno 15 odstotkov žensk. To je bil čas, ko so ženske ustvarjale svoje punk bande, svoje medije. Zato se nam je zdela ta oddaja še toliko bolj kul. Bile smo mlade, nadobudne. Šle smo se politiko, nismo čakale, da se bomo poročile in imele otroke, ampak smo hotele biti umetnice, ki se ukvarjajo z vsemi temi tehnologijami.” 

Še vedno se ima za feministko, ker – pravi – človekove pravice predvidevajo enakost. Te pa med obema spoloma še vedno ni. In ni nujno v vseh primerih to v moško korist, še doda Anna Friz, ki sicer ne dela zgolj radijskih projektov, ampak tudi kot ustvarjalka zvokov za film in gledališče.