Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tatjana Božić

05.10.2015

Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.

V Karlovcu rojeno režiserko Tatjano Božić poznajo predvsem ljubitelji dokumentarnega filma, v kinematografih po vsej Evropi namreč predvajajo njeno karseda intimno, ganljivo in samoironično izpoved o neuspelih ljubezenskih razmerjih. Da bi ji naslednjič v dvoje res uspelo, se je odločila, da s kamero v roki v Moskvi, Hamburgu, Londonu in Zagrebu obišče nekdanje partnerje: Pavla, Alekseja, Franka, Jacoba in Vjerana in jih povpraša, zakaj je iskra ugasnila. Tatjana je sicer velik del življenja preživela v Rusiji.

“Ko sem pri petnajstih končala osnovno šolo, je bil moj oče za obdobje štirih let imenovan za predstavnika Jugoturbine v tedanji Sovjetski zvezi in naša družina mu je sledila. V Moskvi sem sprva obiskovala srednjo šolo, kar je tedaj trajalo dve leti. Odkar vem zase, pa sem želela postati igralka. Toda ker si se v Sovjetski zvezi moral za študij odločiti že pri sedemnajstih letih, bila sem torej zelo mlada, mi je oče prigovarjal: Hej, ali si nora, kakšna igralka neki?! Bodi raje inženirka, doktorica. Sklenila sem nekakšen kompromis in izbrala novinarstvo.”

Najbolj jo je zanimalo delo fotoreporterke, pozneje televizijsko novinarstvo, ob študiju pa književnost in filozofija.

“Bili so časi perestrojke: na svoji fakulteti blizu Rdečega trga v Moskvi sem poslušala predavanja Saharova in Solženicina. In sredi neizmerno zanimivega obdobja spoznala Pavla, njegova starša sta bila disidenta. Biti del takratnega družbenega dogajanja je bilo nekaj posebnega. Ko sem začela obiskovati filmsko šolo, sem se potopila še v svet dokumentarnega filma. Že med študijem novinarstva, ko so se pojavile prve VHS in Super VHS kamere, sem malo snemala. Tudi zato je v filmu Ljubezenska odiseja veliko arhivskih posnetkov. No, ko sem bila še otrok, pa je moj oče uporabljal 8-milimetrsko kamero, ki je ovekovečila družinske spomine in ti so potem krasno dopolnili ta film.”

Ko je sredi svojih tridesetih snovala dokumentarec z naslovom Ljubezenska odiseja, je ponovno živela na Hrvaškem. Potem se je udeležila delavnice za razvoj 15 mednarodnih filmskih projektov in tam se je zgodil nenaden preobrat. Znova je odkrila ljubezen svojega življenja, ko je spoznala Nizozemca Rogierja.

“Jaz in Rogier sva tja prišla vsak s svojim filmom. Iz scenarija je lahko takoj razbral, da nameravam snemati film o svojih nekdanjih fantih. Vedel je, da bo, če bi se midva zbližala, tudi sam postal del zgodbe. Na začetku sem zmontirala prelep prizor, v katerem z Rogierom drsava (Nizozemci obožujejo drsanje). Držala sva se za roke in kamera je bila usmerjena proti najinim nogam na ledu; potem sem poiskala čudovito glasbeno podlago, takšno … zaljubljeno, in živela v pričakovanju ‘happy enda’. Leto in pol sem poskušala film preoblikovati tako, da bi imel smisel, da bi se nama zares posrečilo. Toda resnično življenje pričakovanega razpleta ni obetalo. In vsakič, ko sem – vede ali nevede – želela kaj zamolčati, sem imela slab občutek, preprosto … ni bilo prav.”

Kmalu je ugotovila, da mora biti popolnoma iskrena in odnosu dopustiti, da se razvije mimo predvidenega scenarija, je film nenadoma stekel. Gibljiva retrospektiva se je izkazala za pravo odločitev, ki je zmanjšala razdalje in končno zacelila rane, ki so nastale zaradi minulih ljubezni.

“Dobila sem priložnost, da se vase zazrem še iz njihovega zornega kota. Spoznala sem, da je ljubezenska izkušnja odraz tega, kako o njej misliš ti sam. Moja resnica je le moja. Dogajalo se mi je, da sem kak dogodek čisto po svoje interpretirala. Pozneje sem se med ogledom posnetka spraševala: hej, kaj pa je to? In takrat prvič v celoti razumela drugo plat zgodbe. Ni nujno, da se z njim strinjaš, človeka lahko ljubiš takšnega, kot je, zaradi njegove resnice.”


Evropa osebno

721 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

Tatjana Božić

05.10.2015

Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.

V Karlovcu rojeno režiserko Tatjano Božić poznajo predvsem ljubitelji dokumentarnega filma, v kinematografih po vsej Evropi namreč predvajajo njeno karseda intimno, ganljivo in samoironično izpoved o neuspelih ljubezenskih razmerjih. Da bi ji naslednjič v dvoje res uspelo, se je odločila, da s kamero v roki v Moskvi, Hamburgu, Londonu in Zagrebu obišče nekdanje partnerje: Pavla, Alekseja, Franka, Jacoba in Vjerana in jih povpraša, zakaj je iskra ugasnila. Tatjana je sicer velik del življenja preživela v Rusiji.

“Ko sem pri petnajstih končala osnovno šolo, je bil moj oče za obdobje štirih let imenovan za predstavnika Jugoturbine v tedanji Sovjetski zvezi in naša družina mu je sledila. V Moskvi sem sprva obiskovala srednjo šolo, kar je tedaj trajalo dve leti. Odkar vem zase, pa sem želela postati igralka. Toda ker si se v Sovjetski zvezi moral za študij odločiti že pri sedemnajstih letih, bila sem torej zelo mlada, mi je oče prigovarjal: Hej, ali si nora, kakšna igralka neki?! Bodi raje inženirka, doktorica. Sklenila sem nekakšen kompromis in izbrala novinarstvo.”

Najbolj jo je zanimalo delo fotoreporterke, pozneje televizijsko novinarstvo, ob študiju pa književnost in filozofija.

“Bili so časi perestrojke: na svoji fakulteti blizu Rdečega trga v Moskvi sem poslušala predavanja Saharova in Solženicina. In sredi neizmerno zanimivega obdobja spoznala Pavla, njegova starša sta bila disidenta. Biti del takratnega družbenega dogajanja je bilo nekaj posebnega. Ko sem začela obiskovati filmsko šolo, sem se potopila še v svet dokumentarnega filma. Že med študijem novinarstva, ko so se pojavile prve VHS in Super VHS kamere, sem malo snemala. Tudi zato je v filmu Ljubezenska odiseja veliko arhivskih posnetkov. No, ko sem bila še otrok, pa je moj oče uporabljal 8-milimetrsko kamero, ki je ovekovečila družinske spomine in ti so potem krasno dopolnili ta film.”

Ko je sredi svojih tridesetih snovala dokumentarec z naslovom Ljubezenska odiseja, je ponovno živela na Hrvaškem. Potem se je udeležila delavnice za razvoj 15 mednarodnih filmskih projektov in tam se je zgodil nenaden preobrat. Znova je odkrila ljubezen svojega življenja, ko je spoznala Nizozemca Rogierja.

“Jaz in Rogier sva tja prišla vsak s svojim filmom. Iz scenarija je lahko takoj razbral, da nameravam snemati film o svojih nekdanjih fantih. Vedel je, da bo, če bi se midva zbližala, tudi sam postal del zgodbe. Na začetku sem zmontirala prelep prizor, v katerem z Rogierom drsava (Nizozemci obožujejo drsanje). Držala sva se za roke in kamera je bila usmerjena proti najinim nogam na ledu; potem sem poiskala čudovito glasbeno podlago, takšno … zaljubljeno, in živela v pričakovanju ‘happy enda’. Leto in pol sem poskušala film preoblikovati tako, da bi imel smisel, da bi se nama zares posrečilo. Toda resnično življenje pričakovanega razpleta ni obetalo. In vsakič, ko sem – vede ali nevede – želela kaj zamolčati, sem imela slab občutek, preprosto … ni bilo prav.”

Kmalu je ugotovila, da mora biti popolnoma iskrena in odnosu dopustiti, da se razvije mimo predvidenega scenarija, je film nenadoma stekel. Gibljiva retrospektiva se je izkazala za pravo odločitev, ki je zmanjšala razdalje in končno zacelila rane, ki so nastale zaradi minulih ljubezni.

“Dobila sem priložnost, da se vase zazrem še iz njihovega zornega kota. Spoznala sem, da je ljubezenska izkušnja odraz tega, kako o njej misliš ti sam. Moja resnica je le moja. Dogajalo se mi je, da sem kak dogodek čisto po svoje interpretirala. Pozneje sem se med ogledom posnetka spraševala: hej, kaj pa je to? In takrat prvič v celoti razumela drugo plat zgodbe. Ni nujno, da se z njim strinjaš, človeka lahko ljubiš takšnega, kot je, zaradi njegove resnice.”


16.10.2024

Biljana Basarić: Toliko ljubezni se rodi med nami, ki si nismo nič in smo si hkrati vse

Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.


08.10.2024

Halla Armanns: Na Islandiji se v šolah še vedno učimo šivanja

Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.


02.10.2024

Klovn Paolo Nani: Nasmejati ljudi je resna stvar

Paolo Nani je igralec. Začel je leta 1978, pri svojih 22-ih. In do danes ni nehal. Pravi, da ga nekateri označujejo za klovna, drugi pravijo, da je pantomimik, sam pa se uvršča med - igralce. Tako preprosto. In zase pravi, da ima najpreprostejšo željo - nasmejati ljudi. In zato se ne jemlje preveč resno. Paolo Nani ni navaden klovn. Ne oblači se v pisana oblačila, nima velikega rdečega nosu, ličk si ne pobarva v živo rdečo barvo, oči si ne zariše s črnimi križci … če bi ga videli, sploh ne bi pomislili, da je klovn, ker je oblečen tako kot mi vsi. Je zabavljač, ki združuje dve svoji strasti - risanje in igranje, nekoč pa je bil tudi glasbenik, ki je ustvarjal atonalno glasbo.


20.09.2024

Grčija: S slovenskim spačkom po Atenah

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.


26.06.2024

Labrini in Konstantinos: Slovenci bi se morali več zabavati tako, kot to počnejo Grki

Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«


19.06.2024

Seun Kuti: Naše odločitve največkrat usmerjata udobje in oportunizem

"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.


12.06.2024

Tiago Ferraro: Boji se rutine in ustaljenega življenja

Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.


05.06.2024

Cristian Macedonschi: O saksoncih, Drakuli in Kralju Karlu v Romuniji

Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.


25.05.2024

Laci Takacs: Madžarska in Evropa skozi umetnikove oči

Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?


22.05.2024

Alessia, Michela in Sofia: Mladi Italijani obsojeni na premalo plačane službe in bivanje pri starših

Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.


15.05.2024

Thomas Gruber: V moji družini je vedno veljalo, da je delo tisto, ki šteje

Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.


08.05.2024

Lili Simon: Violinistka, ki bo prvič volila

Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.


24.04.2024

Balint Juhasz: Politika je ubila radijsko novinarstvo na Madžarskem

Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.


16.04.2024

Martin Ladika: Mea Kolpa in druge evropske meje

Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.


10.04.2024

Jesus Yus Diez: Španski fizik v Vipavski dolini

Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.


03.04.2024

Antonio: Delati sem začel že pri trinajstih letih

Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.


27.03.2024

Elinda Labropoulou: Novinarka, ki v prostem času vodi hotel

Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.


20.03.2024

Luigi Mendez: V Peruju pa bi ti čevlje pred vhodom ukradli

Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.


13.03.2024

Una Marković: Izplača se biti pogumen ali "isplati se biti hrabar"

Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.


06.03.2024

Selma Vilhunen: Ljubezen je tema, o kateri moramo v svetu problemov nenehno govoriti

Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.


Stran 1 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov