Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.
V Karlovcu rojeno režiserko Tatjano Božić poznajo predvsem ljubitelji dokumentarnega filma, v kinematografih po vsej Evropi namreč predvajajo njeno karseda intimno, ganljivo in samoironično izpoved o neuspelih ljubezenskih razmerjih. Da bi ji naslednjič v dvoje res uspelo, se je odločila, da s kamero v roki v Moskvi, Hamburgu, Londonu in Zagrebu obišče nekdanje partnerje: Pavla, Alekseja, Franka, Jacoba in Vjerana in jih povpraša, zakaj je iskra ugasnila. Tatjana je sicer velik del življenja preživela v Rusiji.
“Ko sem pri petnajstih končala osnovno šolo, je bil moj oče za obdobje štirih let imenovan za predstavnika Jugoturbine v tedanji Sovjetski zvezi in naša družina mu je sledila. V Moskvi sem sprva obiskovala srednjo šolo, kar je tedaj trajalo dve leti. Odkar vem zase, pa sem želela postati igralka. Toda ker si se v Sovjetski zvezi moral za študij odločiti že pri sedemnajstih letih, bila sem torej zelo mlada, mi je oče prigovarjal: Hej, ali si nora, kakšna igralka neki?! Bodi raje inženirka, doktorica. Sklenila sem nekakšen kompromis in izbrala novinarstvo.”
Najbolj jo je zanimalo delo fotoreporterke, pozneje televizijsko novinarstvo, ob študiju pa književnost in filozofija.
“Bili so časi perestrojke: na svoji fakulteti blizu Rdečega trga v Moskvi sem poslušala predavanja Saharova in Solženicina. In sredi neizmerno zanimivega obdobja spoznala Pavla, njegova starša sta bila disidenta. Biti del takratnega družbenega dogajanja je bilo nekaj posebnega. Ko sem začela obiskovati filmsko šolo, sem se potopila še v svet dokumentarnega filma. Že med študijem novinarstva, ko so se pojavile prve VHS in Super VHS kamere, sem malo snemala. Tudi zato je v filmu Ljubezenska odiseja veliko arhivskih posnetkov. No, ko sem bila še otrok, pa je moj oče uporabljal 8-milimetrsko kamero, ki je ovekovečila družinske spomine in ti so potem krasno dopolnili ta film.”
Ko je sredi svojih tridesetih snovala dokumentarec z naslovom Ljubezenska odiseja, je ponovno živela na Hrvaškem. Potem se je udeležila delavnice za razvoj 15 mednarodnih filmskih projektov in tam se je zgodil nenaden preobrat. Znova je odkrila ljubezen svojega življenja, ko je spoznala Nizozemca Rogierja.
“Jaz in Rogier sva tja prišla vsak s svojim filmom. Iz scenarija je lahko takoj razbral, da nameravam snemati film o svojih nekdanjih fantih. Vedel je, da bo, če bi se midva zbližala, tudi sam postal del zgodbe. Na začetku sem zmontirala prelep prizor, v katerem z Rogierom drsava (Nizozemci obožujejo drsanje). Držala sva se za roke in kamera je bila usmerjena proti najinim nogam na ledu; potem sem poiskala čudovito glasbeno podlago, takšno … zaljubljeno, in živela v pričakovanju ‘happy enda’. Leto in pol sem poskušala film preoblikovati tako, da bi imel smisel, da bi se nama zares posrečilo. Toda resnično življenje pričakovanega razpleta ni obetalo. In vsakič, ko sem – vede ali nevede – želela kaj zamolčati, sem imela slab občutek, preprosto … ni bilo prav.”
Kmalu je ugotovila, da mora biti popolnoma iskrena in odnosu dopustiti, da se razvije mimo predvidenega scenarija, je film nenadoma stekel. Gibljiva retrospektiva se je izkazala za pravo odločitev, ki je zmanjšala razdalje in končno zacelila rane, ki so nastale zaradi minulih ljubezni.
“Dobila sem priložnost, da se vase zazrem še iz njihovega zornega kota. Spoznala sem, da je ljubezenska izkušnja odraz tega, kako o njej misliš ti sam. Moja resnica je le moja. Dogajalo se mi je, da sem kak dogodek čisto po svoje interpretirala. Pozneje sem se med ogledom posnetka spraševala: hej, kaj pa je to? In takrat prvič v celoti razumela drugo plat zgodbe. Ni nujno, da se z njim strinjaš, človeka lahko ljubiš takšnega, kot je, zaradi njegove resnice.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.
V Karlovcu rojeno režiserko Tatjano Božić poznajo predvsem ljubitelji dokumentarnega filma, v kinematografih po vsej Evropi namreč predvajajo njeno karseda intimno, ganljivo in samoironično izpoved o neuspelih ljubezenskih razmerjih. Da bi ji naslednjič v dvoje res uspelo, se je odločila, da s kamero v roki v Moskvi, Hamburgu, Londonu in Zagrebu obišče nekdanje partnerje: Pavla, Alekseja, Franka, Jacoba in Vjerana in jih povpraša, zakaj je iskra ugasnila. Tatjana je sicer velik del življenja preživela v Rusiji.
“Ko sem pri petnajstih končala osnovno šolo, je bil moj oče za obdobje štirih let imenovan za predstavnika Jugoturbine v tedanji Sovjetski zvezi in naša družina mu je sledila. V Moskvi sem sprva obiskovala srednjo šolo, kar je tedaj trajalo dve leti. Odkar vem zase, pa sem želela postati igralka. Toda ker si se v Sovjetski zvezi moral za študij odločiti že pri sedemnajstih letih, bila sem torej zelo mlada, mi je oče prigovarjal: Hej, ali si nora, kakšna igralka neki?! Bodi raje inženirka, doktorica. Sklenila sem nekakšen kompromis in izbrala novinarstvo.”
Najbolj jo je zanimalo delo fotoreporterke, pozneje televizijsko novinarstvo, ob študiju pa književnost in filozofija.
“Bili so časi perestrojke: na svoji fakulteti blizu Rdečega trga v Moskvi sem poslušala predavanja Saharova in Solženicina. In sredi neizmerno zanimivega obdobja spoznala Pavla, njegova starša sta bila disidenta. Biti del takratnega družbenega dogajanja je bilo nekaj posebnega. Ko sem začela obiskovati filmsko šolo, sem se potopila še v svet dokumentarnega filma. Že med študijem novinarstva, ko so se pojavile prve VHS in Super VHS kamere, sem malo snemala. Tudi zato je v filmu Ljubezenska odiseja veliko arhivskih posnetkov. No, ko sem bila še otrok, pa je moj oče uporabljal 8-milimetrsko kamero, ki je ovekovečila družinske spomine in ti so potem krasno dopolnili ta film.”
Ko je sredi svojih tridesetih snovala dokumentarec z naslovom Ljubezenska odiseja, je ponovno živela na Hrvaškem. Potem se je udeležila delavnice za razvoj 15 mednarodnih filmskih projektov in tam se je zgodil nenaden preobrat. Znova je odkrila ljubezen svojega življenja, ko je spoznala Nizozemca Rogierja.
“Jaz in Rogier sva tja prišla vsak s svojim filmom. Iz scenarija je lahko takoj razbral, da nameravam snemati film o svojih nekdanjih fantih. Vedel je, da bo, če bi se midva zbližala, tudi sam postal del zgodbe. Na začetku sem zmontirala prelep prizor, v katerem z Rogierom drsava (Nizozemci obožujejo drsanje). Držala sva se za roke in kamera je bila usmerjena proti najinim nogam na ledu; potem sem poiskala čudovito glasbeno podlago, takšno … zaljubljeno, in živela v pričakovanju ‘happy enda’. Leto in pol sem poskušala film preoblikovati tako, da bi imel smisel, da bi se nama zares posrečilo. Toda resnično življenje pričakovanega razpleta ni obetalo. In vsakič, ko sem – vede ali nevede – želela kaj zamolčati, sem imela slab občutek, preprosto … ni bilo prav.”
Kmalu je ugotovila, da mora biti popolnoma iskrena in odnosu dopustiti, da se razvije mimo predvidenega scenarija, je film nenadoma stekel. Gibljiva retrospektiva se je izkazala za pravo odločitev, ki je zmanjšala razdalje in končno zacelila rane, ki so nastale zaradi minulih ljubezni.
“Dobila sem priložnost, da se vase zazrem še iz njihovega zornega kota. Spoznala sem, da je ljubezenska izkušnja odraz tega, kako o njej misliš ti sam. Moja resnica je le moja. Dogajalo se mi je, da sem kak dogodek čisto po svoje interpretirala. Pozneje sem se med ogledom posnetka spraševala: hej, kaj pa je to? In takrat prvič v celoti razumela drugo plat zgodbe. Ni nujno, da se z njim strinjaš, človeka lahko ljubiš takšnega, kot je, zaradi njegove resnice.”
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.
Thordis Elva Thorvaldsdottir je mlada islandska novinarka, pisateljica in javna govorka, ki predava o zelo resnih stvareh. Pri 16-ih je bila žrtev posilstva takratnega fanta, avstralskega študenta na izmenjavi v Reykjaviku. Skoraj desetletje je trajalo, da si je o zgodbi upala spregovoriti, s posiljevalcem pa sta se po še nekaj dodatnih letih dopisovanja celo srečala. Skupaj sta tudi nastopila na zelo odmevnem TED-talku. Thordis Elva danes živi na Švedskem, je poliglotka, svetu pa s svojimi predavanji posreduje sporočilo, ki je veliko bolj preprosto od njenega imena – nasilje nad ženskami še vedno obstaja.
Jomo Kwame Sundaram oziroma Jomo, kot se rad predstavi, je eden najvidnejših malezijskih ekonomistov. Kot profesor je deloval na univerzah Yale in Harvard, bil je tudi visoki predstavnik pri Združenih narodih. Bori se proti revščini in za ekonomsko pravičnost za vse, predvsem pa opozarja, da so za krize v državah v razvoju pogosto krive napake razvitega sveta.
Že na olimpijskih igrah prihodnje leto v Tokiu bodo prvič za medalje tekmovali tudi rolkarji. Na najvišji ravni Slovenija nima prav veliko tekmovalcev. Ta hip je eden od dveh najopaznejših 22-letni Christopher Khan. Christopher Khan ne živi v Sloveniji, ampak v okolici Barcelone. Doma pretežno govorijo angleško, v vsakdanjem življenju mu prav prideta tudi španščina in katalonščina, slovenščino pa vadi pri babici in dedku v Gotovljah in med prijatelji na rolki. Ob tekmah, snemanju videov in vsakodnevnem uživanju na rolki kar tako poučuje angleščino v velikih podjetjih in arhitektom riše načrte za vse pogostejše rolkarske parke.
Neveljaven email naslov