Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tatjana Božić

05.10.2015

Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.

V Karlovcu rojeno režiserko Tatjano Božić poznajo predvsem ljubitelji dokumentarnega filma, v kinematografih po vsej Evropi namreč predvajajo njeno karseda intimno, ganljivo in samoironično izpoved o neuspelih ljubezenskih razmerjih. Da bi ji naslednjič v dvoje res uspelo, se je odločila, da s kamero v roki v Moskvi, Hamburgu, Londonu in Zagrebu obišče nekdanje partnerje: Pavla, Alekseja, Franka, Jacoba in Vjerana in jih povpraša, zakaj je iskra ugasnila. Tatjana je sicer velik del življenja preživela v Rusiji.

“Ko sem pri petnajstih končala osnovno šolo, je bil moj oče za obdobje štirih let imenovan za predstavnika Jugoturbine v tedanji Sovjetski zvezi in naša družina mu je sledila. V Moskvi sem sprva obiskovala srednjo šolo, kar je tedaj trajalo dve leti. Odkar vem zase, pa sem želela postati igralka. Toda ker si se v Sovjetski zvezi moral za študij odločiti že pri sedemnajstih letih, bila sem torej zelo mlada, mi je oče prigovarjal: Hej, ali si nora, kakšna igralka neki?! Bodi raje inženirka, doktorica. Sklenila sem nekakšen kompromis in izbrala novinarstvo.”

Najbolj jo je zanimalo delo fotoreporterke, pozneje televizijsko novinarstvo, ob študiju pa književnost in filozofija.

“Bili so časi perestrojke: na svoji fakulteti blizu Rdečega trga v Moskvi sem poslušala predavanja Saharova in Solženicina. In sredi neizmerno zanimivega obdobja spoznala Pavla, njegova starša sta bila disidenta. Biti del takratnega družbenega dogajanja je bilo nekaj posebnega. Ko sem začela obiskovati filmsko šolo, sem se potopila še v svet dokumentarnega filma. Že med študijem novinarstva, ko so se pojavile prve VHS in Super VHS kamere, sem malo snemala. Tudi zato je v filmu Ljubezenska odiseja veliko arhivskih posnetkov. No, ko sem bila še otrok, pa je moj oče uporabljal 8-milimetrsko kamero, ki je ovekovečila družinske spomine in ti so potem krasno dopolnili ta film.”

Ko je sredi svojih tridesetih snovala dokumentarec z naslovom Ljubezenska odiseja, je ponovno živela na Hrvaškem. Potem se je udeležila delavnice za razvoj 15 mednarodnih filmskih projektov in tam se je zgodil nenaden preobrat. Znova je odkrila ljubezen svojega življenja, ko je spoznala Nizozemca Rogierja.

“Jaz in Rogier sva tja prišla vsak s svojim filmom. Iz scenarija je lahko takoj razbral, da nameravam snemati film o svojih nekdanjih fantih. Vedel je, da bo, če bi se midva zbližala, tudi sam postal del zgodbe. Na začetku sem zmontirala prelep prizor, v katerem z Rogierom drsava (Nizozemci obožujejo drsanje). Držala sva se za roke in kamera je bila usmerjena proti najinim nogam na ledu; potem sem poiskala čudovito glasbeno podlago, takšno … zaljubljeno, in živela v pričakovanju ‘happy enda’. Leto in pol sem poskušala film preoblikovati tako, da bi imel smisel, da bi se nama zares posrečilo. Toda resnično življenje pričakovanega razpleta ni obetalo. In vsakič, ko sem – vede ali nevede – želela kaj zamolčati, sem imela slab občutek, preprosto … ni bilo prav.”

Kmalu je ugotovila, da mora biti popolnoma iskrena in odnosu dopustiti, da se razvije mimo predvidenega scenarija, je film nenadoma stekel. Gibljiva retrospektiva se je izkazala za pravo odločitev, ki je zmanjšala razdalje in končno zacelila rane, ki so nastale zaradi minulih ljubezni.

“Dobila sem priložnost, da se vase zazrem še iz njihovega zornega kota. Spoznala sem, da je ljubezenska izkušnja odraz tega, kako o njej misliš ti sam. Moja resnica je le moja. Dogajalo se mi je, da sem kak dogodek čisto po svoje interpretirala. Pozneje sem se med ogledom posnetka spraševala: hej, kaj pa je to? In takrat prvič v celoti razumela drugo plat zgodbe. Ni nujno, da se z njim strinjaš, človeka lahko ljubiš takšnega, kot je, zaradi njegove resnice.”


Evropa osebno

721 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

Tatjana Božić

05.10.2015

Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.

V Karlovcu rojeno režiserko Tatjano Božić poznajo predvsem ljubitelji dokumentarnega filma, v kinematografih po vsej Evropi namreč predvajajo njeno karseda intimno, ganljivo in samoironično izpoved o neuspelih ljubezenskih razmerjih. Da bi ji naslednjič v dvoje res uspelo, se je odločila, da s kamero v roki v Moskvi, Hamburgu, Londonu in Zagrebu obišče nekdanje partnerje: Pavla, Alekseja, Franka, Jacoba in Vjerana in jih povpraša, zakaj je iskra ugasnila. Tatjana je sicer velik del življenja preživela v Rusiji.

“Ko sem pri petnajstih končala osnovno šolo, je bil moj oče za obdobje štirih let imenovan za predstavnika Jugoturbine v tedanji Sovjetski zvezi in naša družina mu je sledila. V Moskvi sem sprva obiskovala srednjo šolo, kar je tedaj trajalo dve leti. Odkar vem zase, pa sem želela postati igralka. Toda ker si se v Sovjetski zvezi moral za študij odločiti že pri sedemnajstih letih, bila sem torej zelo mlada, mi je oče prigovarjal: Hej, ali si nora, kakšna igralka neki?! Bodi raje inženirka, doktorica. Sklenila sem nekakšen kompromis in izbrala novinarstvo.”

Najbolj jo je zanimalo delo fotoreporterke, pozneje televizijsko novinarstvo, ob študiju pa književnost in filozofija.

“Bili so časi perestrojke: na svoji fakulteti blizu Rdečega trga v Moskvi sem poslušala predavanja Saharova in Solženicina. In sredi neizmerno zanimivega obdobja spoznala Pavla, njegova starša sta bila disidenta. Biti del takratnega družbenega dogajanja je bilo nekaj posebnega. Ko sem začela obiskovati filmsko šolo, sem se potopila še v svet dokumentarnega filma. Že med študijem novinarstva, ko so se pojavile prve VHS in Super VHS kamere, sem malo snemala. Tudi zato je v filmu Ljubezenska odiseja veliko arhivskih posnetkov. No, ko sem bila še otrok, pa je moj oče uporabljal 8-milimetrsko kamero, ki je ovekovečila družinske spomine in ti so potem krasno dopolnili ta film.”

Ko je sredi svojih tridesetih snovala dokumentarec z naslovom Ljubezenska odiseja, je ponovno živela na Hrvaškem. Potem se je udeležila delavnice za razvoj 15 mednarodnih filmskih projektov in tam se je zgodil nenaden preobrat. Znova je odkrila ljubezen svojega življenja, ko je spoznala Nizozemca Rogierja.

“Jaz in Rogier sva tja prišla vsak s svojim filmom. Iz scenarija je lahko takoj razbral, da nameravam snemati film o svojih nekdanjih fantih. Vedel je, da bo, če bi se midva zbližala, tudi sam postal del zgodbe. Na začetku sem zmontirala prelep prizor, v katerem z Rogierom drsava (Nizozemci obožujejo drsanje). Držala sva se za roke in kamera je bila usmerjena proti najinim nogam na ledu; potem sem poiskala čudovito glasbeno podlago, takšno … zaljubljeno, in živela v pričakovanju ‘happy enda’. Leto in pol sem poskušala film preoblikovati tako, da bi imel smisel, da bi se nama zares posrečilo. Toda resnično življenje pričakovanega razpleta ni obetalo. In vsakič, ko sem – vede ali nevede – želela kaj zamolčati, sem imela slab občutek, preprosto … ni bilo prav.”

Kmalu je ugotovila, da mora biti popolnoma iskrena in odnosu dopustiti, da se razvije mimo predvidenega scenarija, je film nenadoma stekel. Gibljiva retrospektiva se je izkazala za pravo odločitev, ki je zmanjšala razdalje in končno zacelila rane, ki so nastale zaradi minulih ljubezni.

“Dobila sem priložnost, da se vase zazrem še iz njihovega zornega kota. Spoznala sem, da je ljubezenska izkušnja odraz tega, kako o njej misliš ti sam. Moja resnica je le moja. Dogajalo se mi je, da sem kak dogodek čisto po svoje interpretirala. Pozneje sem se med ogledom posnetka spraševala: hej, kaj pa je to? In takrat prvič v celoti razumela drugo plat zgodbe. Ni nujno, da se z njim strinjaš, človeka lahko ljubiš takšnega, kot je, zaradi njegove resnice.”


13.03.2013

Srđa Popović, srbski politični aktivist

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


06.03.2013

Frederick Wiseman

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


27.02.2013

Pekka Metso

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


20.02.2013

Conny Blom, švedski umetnik

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


13.02.2013

Christopher Meredith, valižanski pisatelj in prevajalec, ki je svojo kariero začel kot delavec v železarni, tako kot 3 generacije njegovih prednikov

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


06.02.2013

Evropa osebno

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


30.01.2013

Espido Freire - baskovsko španska pisateljica

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


23.01.2013

Luc Panissod, generalni sekretar Svetovne organizacije skavtskega gibanja

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


16.01.2013

Melanie S. Rose - nemška pesnica in pisateljica

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


09.01.2013

Anselm Grün, menih, ki nemške menedžerje uči, kako voditi

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


02.01.2013

József Makai, madžarski novinar in urednik

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


26.12.2012

Leo Bormans, beligijski pisatelj, novinar in ambasador sreče

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


12.12.2012

Florian Schulz - nemški fotograf, ki raje kot lepa dekleta fotografira živali in naravo...

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


05.12.2012

Elyes Ezzine, tunizijski pravnik in borec za človekove pravice

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


28.11.2012

Umar Cheema, pakistanski preiskovalni novinar

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


21.11.2012

Maja Miloš, srbska režiserka

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


14.11.2012

Blanca Andreu, španska pesnica in blogerka

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


07.11.2012

Tim Sikyea, kanadski indijanski zdravilec

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


31.10.2012

Dr. Robert Pfaller, avstrijski filozof in kulturolog

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


24.10.2012

Marina Rosenfeld - ameriška umetnica zvoka

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


Stran 24 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov