Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
"Moj najljubši recept je seviče. Ne vem ali imate Slovenci izraz za to jed, a čili res pride do izraza. Potem pa je tu še čokolada s čilijem seveda."
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Pred nekaj tedni je bil gost prvega slovenskega čili festivala v Ljubljani. Navdušen je nad Ljubljano, spoznal je tudi ruralne dele Slovenije.
“Obiskal sem prijateljev nasad, ker goji tudi čilije – zanimivo je bilo umazati si roke, od blizu spoznati pridelovanje zelenjave pri vas. Iskreno povedano, pričakoval sem bolj suho, mediteransko deželo primerljivo z Južno Italijo, ampak vse skupaj je presenetljivo podobno Angliji. Samo polže imate večje.”
Jason Nickels je zanimiv gospod, strokovnjak za informacijsko tehnologijo, specialist za 3D snemanje pokrajine in objektov s pomočjo dronov in popolnoma predan rastlini, ki jo pri nas imenujemo feferon ali pekoča paprika.
“Že od najstniških let gojim čilije. Pri nas doma je bila od nekdaj na mizi močno začinjena hrana – sosedje so bili iz Indije, starša sta veliko potovala prek Atlantika in sta nam kuhala mehiško hrano. Od tu podlaga.”
Ko je ugotovil, da v trgovinah ni mogoče dobiti svežih čilijev, sta s prijateljem najela rastlinjake, ekperimentirala in postajala večja in večja …
“Bila sva prva, ki sva na angleškem trgu ponujala čokolado s čilijem – stvar, ki jo v Južni Ameriki poznajo že 1000 let. Pravzaprav nisva izumila prav nič novega, sva pa bila prva v Angliji.”
Vrsto let se je bil družabnik uspešnega posla, potem pa se odločil, da stopi s tega vlaka. Predvsem zato, ker se je nekje vmes nehal ukvarjati s tistim, s čimer se rad ukvarja – s čiliji. Takrat je prodal svoj del podjetja in se lotil pisanja knjig o čilijih ter se tako vrnil k temu kar najraje počne in pozabil na izplačevanje plač in računov.
“Tam so zelo dosledni, kateri čili in v kakšni obliki se uporabi za točno določeno jed. Tam ni heca s čiliji.”
Mehika ima zagotovo najdaljšo kulturno in kulinarično tradicijo. Drugod po svetu nimajo toliko različnih vrst čilija. V Indiji ali na Tajskem imajo po različnih pokrajinah eno samo vrsto čilija in ga uporabljajo v svojih značilnih jedeh.
Jason je kot pravi ljubitelj čilijev tudi vedno v iskanju neke nove, njemu še neznane sorte. Pred vsakim potovanjem v vsako novo deželo upa, da bo tam odkril kaj njemu neznanega. Tudi med obiskom v Sloveniji je odkril dve ali tri nove sorte, s katerimi bo ekperimentiral doma.
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
"Moj najljubši recept je seviče. Ne vem ali imate Slovenci izraz za to jed, a čili res pride do izraza. Potem pa je tu še čokolada s čilijem seveda."
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Pred nekaj tedni je bil gost prvega slovenskega čili festivala v Ljubljani. Navdušen je nad Ljubljano, spoznal je tudi ruralne dele Slovenije.
“Obiskal sem prijateljev nasad, ker goji tudi čilije – zanimivo je bilo umazati si roke, od blizu spoznati pridelovanje zelenjave pri vas. Iskreno povedano, pričakoval sem bolj suho, mediteransko deželo primerljivo z Južno Italijo, ampak vse skupaj je presenetljivo podobno Angliji. Samo polže imate večje.”
Jason Nickels je zanimiv gospod, strokovnjak za informacijsko tehnologijo, specialist za 3D snemanje pokrajine in objektov s pomočjo dronov in popolnoma predan rastlini, ki jo pri nas imenujemo feferon ali pekoča paprika.
“Že od najstniških let gojim čilije. Pri nas doma je bila od nekdaj na mizi močno začinjena hrana – sosedje so bili iz Indije, starša sta veliko potovala prek Atlantika in sta nam kuhala mehiško hrano. Od tu podlaga.”
Ko je ugotovil, da v trgovinah ni mogoče dobiti svežih čilijev, sta s prijateljem najela rastlinjake, ekperimentirala in postajala večja in večja …
“Bila sva prva, ki sva na angleškem trgu ponujala čokolado s čilijem – stvar, ki jo v Južni Ameriki poznajo že 1000 let. Pravzaprav nisva izumila prav nič novega, sva pa bila prva v Angliji.”
Vrsto let se je bil družabnik uspešnega posla, potem pa se odločil, da stopi s tega vlaka. Predvsem zato, ker se je nekje vmes nehal ukvarjati s tistim, s čimer se rad ukvarja – s čiliji. Takrat je prodal svoj del podjetja in se lotil pisanja knjig o čilijih ter se tako vrnil k temu kar najraje počne in pozabil na izplačevanje plač in računov.
“Tam so zelo dosledni, kateri čili in v kakšni obliki se uporabi za točno določeno jed. Tam ni heca s čiliji.”
Mehika ima zagotovo najdaljšo kulturno in kulinarično tradicijo. Drugod po svetu nimajo toliko različnih vrst čilija. V Indiji ali na Tajskem imajo po različnih pokrajinah eno samo vrsto čilija in ga uporabljajo v svojih značilnih jedeh.
Jason je kot pravi ljubitelj čilijev tudi vedno v iskanju neke nove, njemu še neznane sorte. Pred vsakim potovanjem v vsako novo deželo upa, da bo tam odkril kaj njemu neznanega. Tudi med obiskom v Sloveniji je odkril dve ali tri nove sorte, s katerimi bo ekperimentiral doma.
Declan Hill je na univerzi Oxford doktoriral iz prirejanja nogometnih tekem. Kanadski raziskovalni novinar je pred desetletjem izdal odmevno knjigo The Fix: Organized Crime and Soccer. V njej je podrobno razkril delovanje azijske stavniške mafije, katere lovke segajo po vsem svetu. Tudi do Slovenije, trdi Hill. Prepričan je, da bosta na svetovnem prvenstvu v Rusiji vsaj ena ali dve tekmi prodani, predvsem zato, ker nekatere nacionalne nogometne zveze delujejo netransparentno in ne plačujejo nogometašev. Kot enega izmed ključnih problemov nogometa izpostavlja tudi spolno podkupovanje, v večini moške druščine sodnikov so v določenih situacijah lahko zelo ranljive … In to premeteni, do zadnje podrobnosti informirani in organizirani mafijci, znajo izkoristiti. Energični Declan Hill trenutno deluje na nemški univerzi v Würzburgu. Navkljub razkrivanju kočljivih stavniških poslov, se za svojo varnost ne boji. Morda tudi zato, ker je v prostem času navdušen amaterski boksar.
Rohan Dasgupta je karizmatični sitarist, ki redno koncertira na svetovnih odrih. Med svojo evropsko turnejo je v Evropi osebno med drugim povedal, kako je preživel leta strogega tradicionalnega učenja, pa tudi, da je pred tem raje brcal žogo. Ugotavlja, da je največja sprememba, ki jo danes videvamo v svetu, da ljudje postajajo vse bolj pohlepni. Namesto tega bi se morali več umetniško izražati. Njegova religija je glasba.
Tokratna gostja oddaje Evropa osebno je Margarita Ulokina, violinistka, ruska Slovenka
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
40 milijonov prodanih knjig, prevedenih v 40 jezikov, cel kup nagrad in zvezdniški status na Norveškem, od koder prihaja – tako bi najlažje opisali dosežke pisatelja kriminalnih romanov Joa Nesboja. Njegov glavni knjižni lik inšpektor Harry Hole je vse prej kot običajen povprečnež – veliko večino časa je to prenapeta in neznosna oseba z bogato zgodovino zlorabe drog in alkohola, precejšnjim številom razpadlih zvez in temačnih epizod v življenju. Kako razmišlja njegov stvaritelj, ki je bil nekdaj uspešen nogometaš, vojaški pilot, borzni posrednik in velika rock zvezda, ob obisku Slovenije pa je šel plezati na Osp, slišite v oddaji Evropa osebno.
Aram Barholl, priznani nemški konceptualni umetnik, ki se ukvarja s prepletanjem digitalne in analogne resničnosti.
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Romunski igralec, režiser in pisec Ovidiu Mihaita v svojem baru v središču Temišvarja vodi neodvisno gledališko skupino. Igralec po poklicu je pustil igralsko kariero na stranskem tiru, saj se je kot pravi sam poročil s peresom. Zdaj piše avtorske gledališke tekste, scenarije za filme in kritike v revijah, hkrati pa vodi bar in Muzej komunističnega potrošnika. V srednji šoli je z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino.
Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.” Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.
Ko se je pri enajstih letih z Zanzibarja s starši preselil na angleško podeželje, so mu vrstniki dejali, da ne govori prave različice angleščine. Zaradi sprememb in menjave okolja je postal problematičen, rekli so mu otrok s posebnimi potrebami. Ugotovil je, da ni edini in da želi pomagati nemotiviranim otrokom. Brian de Lord je socialni delavec in vodja več centrov za ogrožene otroke in mladostnike. Ukvarja se z agresivnimi in zanemarjenimi posamezniki, pripadniki tolp in radikaliziranimi mladimi.
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
Bill Shipsey je dolgoletni aktivist Amnesty International, odvetnik, ustanovitelj globalnega programa Umetnost za človekove pravice in pobudnik nagrade Ambasador vesti. Veterana boja za človekove pravice, ki je letos tudi član mednarodne žirije na Festivalu dokumentarnega filma, smo ujeli med odprtjem prostora Václava Havla v Ljubljani, ki je namenjen spodbujanju demokratičnega dialoga.
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Redki posamezniki in organizacije se (uspešno) uprejo politiki in ideologiji Viktorja Orbana. Katka Cseh je mlada zdravnica in podpredsednica madžarskega gibanja Momentum, ki je pred meseci preprečilo grandiozno idejo madžarske oblasti, da bi Budimpešta gostila letne olimpijske igre 2024. Mladi aktivisti ne zanikajo političnih ambicij, ostro kritizirajo Orbanovo vladavino, ne skrivajo se pod zaslombo civilne družbe in verjamejo, da lahko nekega dne prevzamejo oblast. Katka Cseh je rojena v Kanadi, študirala je tudi na Nizozemskem, a vidi svojo prihodnost na Madžarskem. Brez olimpijskih iger, a z najboljšimi evropskimi demokratičnimi in gospodarskimi praksami.
Gost oddaje Evropa osebno je poliglot Josh Rocchio, človek, ki ima toliko poklicev kot jezikov, ki jih govori. Pri nas se je znašel zaradi dekleta, ki je kmalu postalo njegova žena, zdaj so štirje. Josheva zgodba je polna naključij in slučajev, v njej pa ne manjka komičnih vložkov, ki nastavljajo ogledalo slovenski copatarski družbi.
Najwan Darwish je palestinski pesnik, pisatelj in urednik. Živi v Jeruzalemu, kjer dela kot urednik kulture časnika Al Araby Al Jadeed, ki je arabski časopis, ki izhaja v Londonu. Nekateri kritiki ga opisujejo kot enega izmed največjih novih zvezd arabske literature. Njegovo knjigo “Nothing more to lose” so leta 2014 uvrstili na prestižen seznam knjig leta po izboru ameriškega NPR-ja. Vendar sam je daleč od slave, saj se je izogiba in na nikakršen način noče imeti opravka z njo. Povsem skromno in ponižno se oklepa zgolj in samo poezije.
Saleem Vaillancourt živi v Londonu, odraščal je v Kanadi in Združenih državah Amerkie. Njegova mama je Iranka, vendar sam še ni bil v Iranu, saj bi bilo to zanj prenevarno. Je novinar in aktivist kampanje Izobrazba ni zločin. Saleem je zaposlen na projektu Izobrazba ni zločin, ki opozarja na sistematično kratenje pravic največji neislamski manjšini v Iranu – bahajcem. Iranski režim jim med drugim prepoveduje dostop do visoke izobrazbe. Pred 30 leti so ustanovili Bahajski inštitut za visoko izobraževanje, ki predstavlja eno od najdlje trajajočih in hkrati najmanj znanih oblik konstruktivnega kljubovanja in mirnega odpora na svetu.
Ameriška novinarka iz Portlanda v Oregonu je stara šele 26 let, njen življenjepis pa se bere, kot da bi jih imela vsaj dvakrat toliko. Zadnja leta je Cecelia Marshall delala kot časopisna novinarka v Phnom Penhu v Kambodži, še prej se je doma ukvarjala tudi z radiem, preučevala je med drugim kulture prvotnih prebivalcev Severne Amerike. "Med političnimi novinarji velja, da so predsedniške volitve naše "olimpijske igre". Vsak dan poskušaš povedati kaj novega, z drugega zornega kota in potem končno prideš do vrhunca, večera, ko so znani rezultati. Na terenu si od petih zjutraj pa do dveh, treh zjutraj naslednji dan. In potem ne greš domov, ampak na radio, kjer posnameš zgodbo za naslednje jutro. In ob 6-ih greš potem končno spat." Vmes je pol leta postavljala eko vasi v Senegalu, danes pa v Oldenburgu v Nemčiji študira migracije in medkulturne študije. Vmes je še za nekaj časa odšla v Palestino, teden dni po snemanju te Evrope osebno pa se je tudi poročila. Njen mož je prav iz Palestine.
Leonidas Oikonomakis je nedavno zaključil z doktoratom o različnih gibanjih v Latinski Ameriki, letos pa prvič poučuje na Univerzi na Kreti. Njegova predavanja niso priljubljena samo zaradi njegovega kritičnega pogleda na družbo in aktualno dogajanje po svetu, ampak tudi zato, ker je 35-letni Leonidas glavni pevec in pisec v priljubljeni grški hiphop skupini Social Waste, ki v grškem glasbenem prostoru odzvanja z družbeno kritičnimi besedili, s katerimi poskuša informirati in izobraževati svoje poslušalce.
Neveljaven email naslov