Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
"Živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti"
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časopis Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Srećka Horvata smo srečali na Škrabčevi domačiji v Hrovači. Pred literarnim večerom, na katerem je predstavil svojo novo knjigo The Radicality of Love, v njej se ukvarja z odnosom revolucionarjev do ljubezni. Ne govori zgodb o sebi. Raje o svetu. In o filozofiji.
“Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.”
“Dragocena zasluga filozofov je, da stvari, ki so na prvi pogled normalne in naravne, postavijo pod vprašaj.”
Strah ga ne odvrne od obiska največjih kriznih žarišč. Pravi, da ne želi le filozofirati; dogajanje hoče videti na lastne oči. Hoče doživeti in čutiti. Zato je odšel v Kairo tik pred revolucijo na Tahrirju, v New York med okupacijo Wall Streeta, v Senegal na svetovni socialni forum. Danes spremlja begunce.
“Begunska kriza odpira vprašanje solidarnosti, tolerance, medsebojnega razumevanja in ljubezni do sočloveka. Seveda je lepše videti, kako ljudje na nemških železniških postajah pozdravljajo begunce in jim dajejo podporo, kot neonacistične shode, ki podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. Ampak ali smo res tako širokosrčni? Rekel bi, da ne.”
Srećko Horvat: “Sam vidim begunsko krizo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta.”
— Val 202 (@Val202) October 19, 2015
“V Evropi ni na vidiku nobenega karizmatičnega voditelja, ki bi zmogel potegniti Evropo iz blata. Vsi kontinenti so bolj živi. Evropa skuša ustvarjati vtis počasnosti, premišljenosti, ampak med ljudmi, ki jo vodijo, ni nobenega filozofa. Največji umi niso zraven, vsi veliki misleci različnih področij so zbežali stran. Kar velja tudi za Slovenijo, vsi najpametnejši so se umaknili. Slovenija je zelo podobna Evropi, mi pa sanjamo o tem, da smo premalo evropski. Problem je, da smo preveč evropski.”
“Za vse večji razkorak med elito in revnimi še nisem slišal rešitve.”
Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije z ekonomsko propagando. Zadnja revolucija, polna ljubezni in strasti, ki je v ospredje vrgla “free love” v vseh oblikah, je bila seksualna revolucija leta 1968. Tragika te revolucije bil prihod kapitalizma.
“Danes ljubezen narekujejo spletne aplikacije, kakršni sta Tinder in Grindr. Danes živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti.”
Pravi, da je ljubezenski naboj mogoče najti v številnih zgodovinskih dogodkih. Zato so se dogajale revolucije, ki so bile podžgane s strastjo. Brez strasti ni revolucije. Zdaj pa je strasti premalo, zato so hitre rešitve za krizno obdobje, v katerem smo, čista utopija: “Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Če se zgodi velik naboj, se lahko zaneti revolucija in se zgodijo velike družbene spremembe.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
"Živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti"
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časopis Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Srećka Horvata smo srečali na Škrabčevi domačiji v Hrovači. Pred literarnim večerom, na katerem je predstavil svojo novo knjigo The Radicality of Love, v njej se ukvarja z odnosom revolucionarjev do ljubezni. Ne govori zgodb o sebi. Raje o svetu. In o filozofiji.
“Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.”
“Dragocena zasluga filozofov je, da stvari, ki so na prvi pogled normalne in naravne, postavijo pod vprašaj.”
Strah ga ne odvrne od obiska največjih kriznih žarišč. Pravi, da ne želi le filozofirati; dogajanje hoče videti na lastne oči. Hoče doživeti in čutiti. Zato je odšel v Kairo tik pred revolucijo na Tahrirju, v New York med okupacijo Wall Streeta, v Senegal na svetovni socialni forum. Danes spremlja begunce.
“Begunska kriza odpira vprašanje solidarnosti, tolerance, medsebojnega razumevanja in ljubezni do sočloveka. Seveda je lepše videti, kako ljudje na nemških železniških postajah pozdravljajo begunce in jim dajejo podporo, kot neonacistične shode, ki podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. Ampak ali smo res tako širokosrčni? Rekel bi, da ne.”
Srećko Horvat: “Sam vidim begunsko krizo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta.”
— Val 202 (@Val202) October 19, 2015
“V Evropi ni na vidiku nobenega karizmatičnega voditelja, ki bi zmogel potegniti Evropo iz blata. Vsi kontinenti so bolj živi. Evropa skuša ustvarjati vtis počasnosti, premišljenosti, ampak med ljudmi, ki jo vodijo, ni nobenega filozofa. Največji umi niso zraven, vsi veliki misleci različnih področij so zbežali stran. Kar velja tudi za Slovenijo, vsi najpametnejši so se umaknili. Slovenija je zelo podobna Evropi, mi pa sanjamo o tem, da smo premalo evropski. Problem je, da smo preveč evropski.”
“Za vse večji razkorak med elito in revnimi še nisem slišal rešitve.”
Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije z ekonomsko propagando. Zadnja revolucija, polna ljubezni in strasti, ki je v ospredje vrgla “free love” v vseh oblikah, je bila seksualna revolucija leta 1968. Tragika te revolucije bil prihod kapitalizma.
“Danes ljubezen narekujejo spletne aplikacije, kakršni sta Tinder in Grindr. Danes živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti.”
Pravi, da je ljubezenski naboj mogoče najti v številnih zgodovinskih dogodkih. Zato so se dogajale revolucije, ki so bile podžgane s strastjo. Brez strasti ni revolucije. Zdaj pa je strasti premalo, zato so hitre rešitve za krizno obdobje, v katerem smo, čista utopija: “Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Če se zgodi velik naboj, se lahko zaneti revolucija in se zgodijo velike družbene spremembe.”
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Neveljaven email naslov