Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
"Živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti"
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časopis Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Srećka Horvata smo srečali na Škrabčevi domačiji v Hrovači. Pred literarnim večerom, na katerem je predstavil svojo novo knjigo The Radicality of Love, v njej se ukvarja z odnosom revolucionarjev do ljubezni. Ne govori zgodb o sebi. Raje o svetu. In o filozofiji.
“Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.”
“Dragocena zasluga filozofov je, da stvari, ki so na prvi pogled normalne in naravne, postavijo pod vprašaj.”
Strah ga ne odvrne od obiska največjih kriznih žarišč. Pravi, da ne želi le filozofirati; dogajanje hoče videti na lastne oči. Hoče doživeti in čutiti. Zato je odšel v Kairo tik pred revolucijo na Tahrirju, v New York med okupacijo Wall Streeta, v Senegal na svetovni socialni forum. Danes spremlja begunce.
“Begunska kriza odpira vprašanje solidarnosti, tolerance, medsebojnega razumevanja in ljubezni do sočloveka. Seveda je lepše videti, kako ljudje na nemških železniških postajah pozdravljajo begunce in jim dajejo podporo, kot neonacistične shode, ki podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. Ampak ali smo res tako širokosrčni? Rekel bi, da ne.”
Srećko Horvat: “Sam vidim begunsko krizo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta.”
— Val 202 (@Val202) October 19, 2015
“V Evropi ni na vidiku nobenega karizmatičnega voditelja, ki bi zmogel potegniti Evropo iz blata. Vsi kontinenti so bolj živi. Evropa skuša ustvarjati vtis počasnosti, premišljenosti, ampak med ljudmi, ki jo vodijo, ni nobenega filozofa. Največji umi niso zraven, vsi veliki misleci različnih področij so zbežali stran. Kar velja tudi za Slovenijo, vsi najpametnejši so se umaknili. Slovenija je zelo podobna Evropi, mi pa sanjamo o tem, da smo premalo evropski. Problem je, da smo preveč evropski.”
“Za vse večji razkorak med elito in revnimi še nisem slišal rešitve.”
Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije z ekonomsko propagando. Zadnja revolucija, polna ljubezni in strasti, ki je v ospredje vrgla “free love” v vseh oblikah, je bila seksualna revolucija leta 1968. Tragika te revolucije bil prihod kapitalizma.
“Danes ljubezen narekujejo spletne aplikacije, kakršni sta Tinder in Grindr. Danes živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti.”
Pravi, da je ljubezenski naboj mogoče najti v številnih zgodovinskih dogodkih. Zato so se dogajale revolucije, ki so bile podžgane s strastjo. Brez strasti ni revolucije. Zdaj pa je strasti premalo, zato so hitre rešitve za krizno obdobje, v katerem smo, čista utopija: “Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Če se zgodi velik naboj, se lahko zaneti revolucija in se zgodijo velike družbene spremembe.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
"Živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti"
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časopis Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Srećka Horvata smo srečali na Škrabčevi domačiji v Hrovači. Pred literarnim večerom, na katerem je predstavil svojo novo knjigo The Radicality of Love, v njej se ukvarja z odnosom revolucionarjev do ljubezni. Ne govori zgodb o sebi. Raje o svetu. In o filozofiji.
“Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.”
“Dragocena zasluga filozofov je, da stvari, ki so na prvi pogled normalne in naravne, postavijo pod vprašaj.”
Strah ga ne odvrne od obiska največjih kriznih žarišč. Pravi, da ne želi le filozofirati; dogajanje hoče videti na lastne oči. Hoče doživeti in čutiti. Zato je odšel v Kairo tik pred revolucijo na Tahrirju, v New York med okupacijo Wall Streeta, v Senegal na svetovni socialni forum. Danes spremlja begunce.
“Begunska kriza odpira vprašanje solidarnosti, tolerance, medsebojnega razumevanja in ljubezni do sočloveka. Seveda je lepše videti, kako ljudje na nemških železniških postajah pozdravljajo begunce in jim dajejo podporo, kot neonacistične shode, ki podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. Ampak ali smo res tako širokosrčni? Rekel bi, da ne.”
Srećko Horvat: “Sam vidim begunsko krizo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta.”
— Val 202 (@Val202) October 19, 2015
“V Evropi ni na vidiku nobenega karizmatičnega voditelja, ki bi zmogel potegniti Evropo iz blata. Vsi kontinenti so bolj živi. Evropa skuša ustvarjati vtis počasnosti, premišljenosti, ampak med ljudmi, ki jo vodijo, ni nobenega filozofa. Največji umi niso zraven, vsi veliki misleci različnih področij so zbežali stran. Kar velja tudi za Slovenijo, vsi najpametnejši so se umaknili. Slovenija je zelo podobna Evropi, mi pa sanjamo o tem, da smo premalo evropski. Problem je, da smo preveč evropski.”
“Za vse večji razkorak med elito in revnimi še nisem slišal rešitve.”
Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije z ekonomsko propagando. Zadnja revolucija, polna ljubezni in strasti, ki je v ospredje vrgla “free love” v vseh oblikah, je bila seksualna revolucija leta 1968. Tragika te revolucije bil prihod kapitalizma.
“Danes ljubezen narekujejo spletne aplikacije, kakršni sta Tinder in Grindr. Danes živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti.”
Pravi, da je ljubezenski naboj mogoče najti v številnih zgodovinskih dogodkih. Zato so se dogajale revolucije, ki so bile podžgane s strastjo. Brez strasti ni revolucije. Zdaj pa je strasti premalo, zato so hitre rešitve za krizno obdobje, v katerem smo, čista utopija: “Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Če se zgodi velik naboj, se lahko zaneti revolucija in se zgodijo velike družbene spremembe.”
Behrang Azhdari prihaja iz Irana, že devet let pa živi v Sloveniji. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Ne razume, zakaj zavračamo begunce, v Iranu jih je namreč okrog tri milijone. Meni, da je rešitev za begunsko krizo prekinitev vojn na Bližnjem vzhodu, brez vmešavanja in posredovanja Amerike. Pravi, da naj najprej poskrbijo za mir na svojih tleh in iz ulic umaknejo orožje. Razlogi za vojne na Bližnjem vzhodu so po njegovem mnenju v medijih prikazani preveč enostransko.
Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani. Je vedra, zgovorna Italijanka, ki s celicami in bakterijami pod mikroskopom razvija poseben odnos.
Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents”, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.
Alpska smučarka Dominique Gisin je olimpijska prvakinja v smuku. 29-letna Švicarka, ki je konec pretekle sezone končala profesionalno športno pot, bi pred leti skoraj postala prva (ženska) pilotka v švicarski vojski, zdaj pa se ukvarja s študijem fizike, je ambasadorka Rdečega križa in pilotira manjša letala.
Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. Na lovu za temi je spoznaval gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu. Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.
V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Že več let živi v Budimpešti, ker je tam našel tisto, kar je na zahodu pretežno že izginilo – človeške odnose. Je soustanovitelj Cargonomie, centra za trajnostne logistične rešitve in lokalno distribucijo organske hrane. S kolesi, kar je za navdušenega kolesarja seveda logično. Cargonomie je na nek način delček širše ideje, ki jo širi kot soavtor projekta „Odrast“ (Degrowth) in je alternativa večinskemu ekonomskemu razmišljanju, ki kot ključni cilj vidi gospodarsko rast. Trenutno Vincent dela doktorat iz ekonomije, v Budimpešti tudi zato, ker se mu (z Orbanom na čelu) zdi neke vrste evropski laboratorijski poskus naše prihodnosti.
Že več let živi v Budimpešti, ker je tam našel tisto, kar je na zahodu pretežno že izginilo – človeške odnose. Je soustanovitelj Cargonomie, centra za trajnostne logistične rešitve in lokalno distribucijo organske hrane. S kolesi, kar je za navdušenega kolesarja seveda logično. Cargonomie je na nek način delček širše ideje, ki jo širi kot soavtor projekta „Odrast“ (Degrowth) in je alternativa večinskemu ekonomskemu razmišljanju, ki kot ključni cilj vidi gospodarsko rast. Trenutno Vincent dela doktorat iz ekonomije, v Budimpešti tudi zato, ker se mu (z Orbanom na čelu) zdi neke vrste evropski laboratorijski poskus naše prihodnosti.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov, v pogovoru z njim pa se je razkrila tudi zanimiva povezava med Slovenijo in Tajvanom.
Pesnik, glasbenik, oblikovalec keramike in plesalec Guillermo Escalante, član mednarodnega kolektiva Articulación Artística Internacional, se je rodil v Buenos Airesu. Kar 13 let je potoval po svetu. Ko je na Prešernovem trgu v Ljubljani namesto pričakovanega kipa v spomin zavojevalcu ugledal Franceta Prešerna in njegovo muzo, se je odločil, da Slovenijo podrobneje razišče.
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Kanadčanko Karo Scott pozna vsak poznavalec pokra. Maja se je preselila v Ljubljano, pred tem je živela tudi v Angliji, Združenih državah Amerike in Italiji. Ob študiju je trenirala tajski boks, kot novinarka je delala na radiu in televiziji, večino časa pa namenja pokru, ki ga igra tudi z najboljšimi na svetu.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
Britanec Mark Reeder se je pri dvajsetih podal v svet. Iz rojstnega Manchestra, kjer je kot glasbenik in glasbeni producent soustvarjal z Joy Divison in med drugim imel band z Mickom Hucknallom, je odpotoval v takrat še z zidom razdeljeni Berlin, kjer živi in ustvarja še danes. Septembra so v Ljubljani premierno prikazali dokumentarni film Želja in zvok, čigar avtor je prav 57-letni Reeder. V njem nazorno prikazuje kulturno okolje in klubsko življenje v zahodnem Berlinu med leti 1979 in 1989. O filmu in neponovljivi berlinski izkušnji pred padcem zidu, pa tudi o trenutku združitve Berlina, ki pa ga je Mark Reeder žal zamudil.
Pank je glasen in jasen. Takšna je tudi Helena Velena oziroma Strupena Helena, italijanska aktivistka in pevka. Zagovornica umetnosti, kritična do kapitalizma, brez dlake na jeziku govori o svoji ujetosti v moškem telesu, želji po tem, da bi postala ženska in končni odločitvi, da bo transspolna oseba. O svoji drugačnosti, panku, ki ji je dal smisel in motivacijo za življenje, in odnosu družine ter prijateljev do njene spolne identitete je pripovedovala v oddaji Evropa, osebno!
Neveljaven email naslov