Pesnik, glasbenik, oblikovalec keramike in plesalec Guillermo Escalante, član mednarodnega kolektiva Articulación Artística Internacional, se je rodil v Buenos Airesu. Kar 13 let je potoval po svetu. Ko je na Prešernovem trgu v Ljubljani namesto pričakovanega kipa v spomin zavojevalcu ugledal Franceta Prešerna in njegovo muzo, se je odločil, da Slovenijo podrobneje razišče.

V Buenos Airesu rojeni Guillermo Escalante je umetnik samouk: glasbenik, oblikovalec keramike, slikar in plesalec, član mednarodnega kolektiva Articulacion Artistica Internacional. Pred skoraj dvajsetimi leti je odšel od doma. Preden se je ustavil v Sloveniji, je kar 13 let vztrajal na poti.

“Svoje mesto pod soncem sem začel iskati pri devetnajstih, dvajsetih letih. Buenos Aires je hladno, kruto mesto in zapustil sem ga, ker se z njegovimi vrednotami nisem mogel poistovetiti: ljudje so se mi zdeli brezosebni, povzpetniški, nezaupljivi, jaz pa sem bil občutljiv in sramežljiv.”

Namesto standardiziranega poučevanja in teorije si je želel življenjskih izkušenj, na pot je odšel po modrost.

“Vsake tri mesece v tistih trinajstih letih sem se odpravil v drug kraj, kar je v moje življenje vnašalo občutek nestalnosti in potrebo po nenehnem prilagajanju, obenem pa so prav ti premiki postali moja rutina; včasih sem se preselil le z enega na drugi konec mesta.”

Guillermo pravi, da popotnika raziskovanje nauči sprejemanja drugačnih, nenavezanosti in zaupanja, saj oprtan le z nahrbtnikom nikoli zares ne veš, koga boš srečal v sosednji ulici, kje si boš odrezal naslednji kos kruha in kdaj boš spet prespal pod zvezdami.

“Srečaš ogromno ljudi in na poti spoznavaš svetove, za katere poprej sploh nisi vedel, da obstajajo. Lahko se ti zgodi, da te okradejo, kar se na koncu pravzaprav izkaže za dobrodošlo spremembo – ko izgubiš ves denar in imetje, brez katerega bi bil še včeraj izgubljen, si namreč postavljen pred dejstvo: znajti se moraš. Potovanje me je naučilo, da je življenje nepredvidljivo, da v njem nič ni dokončno.”

Ko je prispel v Ljubljano, se je zavedel, da je po dolgoletnem vandranju že pošteno utrujen in da bi se vendarle rad nekje ustalil – mimogrede, beseda vandrati je ena prvih slovenskih, ki se jih je spomnil med najinim pogovorom.

“Skoraj povsod v Južni Ameriki ali Evropi sem na glavnem trgu glavnega mesta ugledal spomenik, ki so ga posvetili kakemu zavojevalcu na konju in z orožjem v rokah. V Sloveniji pa sem naletel na Prešerna in njegovo muzo! Prevzet sem bil že zato, ker tudi sam pišem pesmi. In prešinilo me je, da preprosto moram spoznati družbo, ki namesto morilca časti pesnika. To je bil glavni razlog, zakaj sem ostal, čeprav o Sloveniji nisem vedel ničesar.”

Guillermo poje in igra na flavto, kitaro in druge inštrumente v zasedbah Positive Illusion in Clear Vision. Čeprav občuduje virtuoze, v umetnosti ne išče popolnosti, zanj je najpomembnejša iskrenost. S kolegi glasbeniki ne vadijo pogosto, to počnejo predvsem zaradi druženja, o vsebini koncerta pa se dogovorijo tik pred nastopom in (občasno tudi z gledališkimi vložki) improvizirajo.

Zgodba o Guillermu Escalanteju se začne v Buenos Airesu, zato ne moremo mimo argentinskega tanga in vprašanja, ali tudi tu v Sloveniji zahaja na milonge.

“Ah, tango … Neki starejši učitelj me je učil tradicionalnega tanga iz tridesetih let, spet mlajši pa sodobnejših oblik tega plesa. Bolj kot za korake gre za občutek, kako se povezati s partnerjem – to je lahko zelo navdihujoče. Opazil sem, da tango zunaj Argentine, včasih tudi znotraj njenih meja, prevzema značilnosti show dancea. Podobno kot moja učitelja temu trendu tudi jaz nasprotujem, mene namreč ne zanima spektakel, ampak odnos med dvema človekoma. Ta odprtost, intima je za številne velik izziv. Nisem pa najbolj prepričan, ali vsi plesalci argentinskega tanga razumejo besedila, ta namreč govorijo o težkih preizkušnjah, opevajo občutek brezizhodnosti. Vesel sem torej, da vsi plešejo, a skladbe malokdo razume. Ampak to v resnici ni pomembno. Dovolj je že to, da ljudje plešejo. Dokler bomo plesali, bo še vse v redu.”