Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
"Ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, otrok napiše na zid in gre v zapor."
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki ni nikoli fotografirala slavnih, saj je ti preprosto ne zanimajo. Ravno nasprotno, zanima jo ulica in življenja na njej. Zato je na pobudo Barbare Čeferin, fotografinje in direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade fotografe do 25 let.
Cheryl pravi, da je mentorstvo zelo pomembno, saj mladi vedno težko odkrijejo, kaj bi res radi počeli. Sama se je vpisala na študij umetnostne zgodovine, saj ni natančno vedela, kaj lahko počne v umetnosti, zelo dobro pa je vedela, da si želi živeti v New Yorku in potovati po svetu: “Najprej sem delala v modni industriji, kar me ni navdušilo, dokler nisem pomagala pri nekaj snemanjih in sem pomislila, da morda bi pa lahko počela to. Nato sem imela po tri službe hkrati, da sem dovolj zaslužila in se preselila v Milano. Tam sem snemala testne fotografije za manekenke; to je bilo obdobje, ko si star 24 let in zapustiš svoje udobje – zapustila sem svoje bližnje, svojo državo in se znašla sama v tujini, kjer nisem znala niti jezika.”
“Tako sem odrasla: stran od pritiska in vate upirajočih se oči sem spoznala, kaj je tisto, kar me res navdušuje, in se vrnila v New York.”
Dunnova se zaveda, kako pomembno je, da se s spreminjanjem tehnologije, spreminjaš tudi sam: “Imam spletno stran in svoj blog, ampak ljudje sledijo Instagramu. Avgusta so mi ponudili delo, potem pa mi je nenadoma pobegnilo – z Instagrama sem izvedela, kdo je dobil delo. Seveda, oseba, ki ima več kot 10.000 sledilcev! Takrat sem se zavedla, da moram postati pozornejša na to in sem se začela ukvarjati s tem.”
Ne mara elitizma, prav tako ne verjame, da so nekateri ljudje boljši od drugih. Rada namreč dokumentira oziroma pokaže ljudi, ki nimajo toliko glasu, zanimajo jo protesti, otroci, ki puščajo sled na ulici: “To je ironija: ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, ko pa želi otrok nekaj povedati, napiše na zid in gre v zapor. Ne mislim, da bi ljudje smeli popisati lepe stavbe, a ogromno je urbanega prostora, za katerega menim, da je z grafiti lepši.”
“Mislim, da bi morali mladi narediti in deliti vse, kar jim pride na misel, ker nimajo česa izgubiti, nihče jih še ne ocenjuje in ko bodo prišli do točke, ko jih bodo začeli ocenjevati, bodo imeli za seboj že dovolj izkušenj in bodo dovolj močni.”
Dunnova pa ni le zelo dobra ulična fotografinja, ukvarja se tudi z režiranjem dokumentarnih filmov. Everybody street so si v okviru delavnice ogledali tudi mladi slovenski fotografi. To je 83-minutni dokumentarec o newyorških uličnih fotografih. Prvotno je bilo narejen po naročilu muzeja s spodnjega Manhattna in je bil dolg le 35 minut, ker pa je imela dovolj materiala in tudi možnost priti v stik s fotografi, ki ob prvem snemanju niso imeli časa, je ustvarila še daljšo inačico: “Umetnikova dela so kot njegov dnevnik, dnevniški zapis: razkrivajo tisto, kar si je mislil, želel povedati v trenutku nastajanja dela. Morda danes sploh ne misli več tako in ne bi nikoli naredil takega dela, kot ga je pred desetimi leti. Ves čas analizira svojo pot, dela in razmišljanje.”
“Imela sem neko svoje razodetje – stvari, za katere sem mislila, da so bile neuspešne, danes (po 25 letih) zanimajo ljudi, torej so se izkazale za uspešne.”
Verjetno bo zelo uspešen tudi njen naslednji projekt. Pripravlja namreč film o ikoni newyorškega umetniškega sveta, ki je umrla pred nekaj leti, a privoljenja staršev umetnika še nima. Imena ni želela izdati.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
"Ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, otrok napiše na zid in gre v zapor."
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki ni nikoli fotografirala slavnih, saj je ti preprosto ne zanimajo. Ravno nasprotno, zanima jo ulica in življenja na njej. Zato je na pobudo Barbare Čeferin, fotografinje in direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade fotografe do 25 let.
Cheryl pravi, da je mentorstvo zelo pomembno, saj mladi vedno težko odkrijejo, kaj bi res radi počeli. Sama se je vpisala na študij umetnostne zgodovine, saj ni natančno vedela, kaj lahko počne v umetnosti, zelo dobro pa je vedela, da si želi živeti v New Yorku in potovati po svetu: “Najprej sem delala v modni industriji, kar me ni navdušilo, dokler nisem pomagala pri nekaj snemanjih in sem pomislila, da morda bi pa lahko počela to. Nato sem imela po tri službe hkrati, da sem dovolj zaslužila in se preselila v Milano. Tam sem snemala testne fotografije za manekenke; to je bilo obdobje, ko si star 24 let in zapustiš svoje udobje – zapustila sem svoje bližnje, svojo državo in se znašla sama v tujini, kjer nisem znala niti jezika.”
“Tako sem odrasla: stran od pritiska in vate upirajočih se oči sem spoznala, kaj je tisto, kar me res navdušuje, in se vrnila v New York.”
Dunnova se zaveda, kako pomembno je, da se s spreminjanjem tehnologije, spreminjaš tudi sam: “Imam spletno stran in svoj blog, ampak ljudje sledijo Instagramu. Avgusta so mi ponudili delo, potem pa mi je nenadoma pobegnilo – z Instagrama sem izvedela, kdo je dobil delo. Seveda, oseba, ki ima več kot 10.000 sledilcev! Takrat sem se zavedla, da moram postati pozornejša na to in sem se začela ukvarjati s tem.”
Ne mara elitizma, prav tako ne verjame, da so nekateri ljudje boljši od drugih. Rada namreč dokumentira oziroma pokaže ljudi, ki nimajo toliko glasu, zanimajo jo protesti, otroci, ki puščajo sled na ulici: “To je ironija: ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, ko pa želi otrok nekaj povedati, napiše na zid in gre v zapor. Ne mislim, da bi ljudje smeli popisati lepe stavbe, a ogromno je urbanega prostora, za katerega menim, da je z grafiti lepši.”
“Mislim, da bi morali mladi narediti in deliti vse, kar jim pride na misel, ker nimajo česa izgubiti, nihče jih še ne ocenjuje in ko bodo prišli do točke, ko jih bodo začeli ocenjevati, bodo imeli za seboj že dovolj izkušenj in bodo dovolj močni.”
Dunnova pa ni le zelo dobra ulična fotografinja, ukvarja se tudi z režiranjem dokumentarnih filmov. Everybody street so si v okviru delavnice ogledali tudi mladi slovenski fotografi. To je 83-minutni dokumentarec o newyorških uličnih fotografih. Prvotno je bilo narejen po naročilu muzeja s spodnjega Manhattna in je bil dolg le 35 minut, ker pa je imela dovolj materiala in tudi možnost priti v stik s fotografi, ki ob prvem snemanju niso imeli časa, je ustvarila še daljšo inačico: “Umetnikova dela so kot njegov dnevnik, dnevniški zapis: razkrivajo tisto, kar si je mislil, želel povedati v trenutku nastajanja dela. Morda danes sploh ne misli več tako in ne bi nikoli naredil takega dela, kot ga je pred desetimi leti. Ves čas analizira svojo pot, dela in razmišljanje.”
“Imela sem neko svoje razodetje – stvari, za katere sem mislila, da so bile neuspešne, danes (po 25 letih) zanimajo ljudi, torej so se izkazale za uspešne.”
Verjetno bo zelo uspešen tudi njen naslednji projekt. Pripravlja namreč film o ikoni newyorškega umetniškega sveta, ki je umrla pred nekaj leti, a privoljenja staršev umetnika še nima. Imena ni želela izdati.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neil Brand je človek z žametno globokim glasom, mogočno postavo in prefinjenim britanskim naglasom. A to ni to, kar naredi glavni vtis. Ulovi te, ko sede za klavir, brez not, in spesni, karkoli ti pade na pamet. Njegova posebnost so nemi filmi, v minulih treh desetletjih se je povzpel v enega izmed najboljših svetovnih pianistov za spremljanje nemih filmov. Nikoli ne igra po notah, je kot neke vrste gladiator, ki se podobno kot nevedni gledalec spusti v nepredvidljivo areno filma in se pusti presenetiti.
Njen zadnji roman (Žitkovske boginje) je na Češkem sprožil pravo evforijo, saj so ga prodali že v 140 tisoč izvodih, preveden pa je do danes v 15 jezikov. Kateřina je sicer večino svoje kratke kariere delala kot kustosinja, vmes pa napisala dva izjemno uspešna romana. Skupno jima je, da vrtata po tematikah, ki ljudi vznemirjajo, pa naj gre za lezbično junakinjo zelo katoliškega okolja ali pa za sudetske Nemce, ki Čehe še vedno razdvajajo skoraj tako, kot Slovence partizani in domobranci.
Adelmo “Sugar” Fornaciari. Ljubitelj bluesa, črnih mačk, takšnih in drugačnih, vinar in svetovljan. Od San Rema do New Orleansa, od Randya Jacksona do Marka Knopflerja. Od petka rezident arene v Veroni in kmalu na obisku v Ljubljani. Z zgodbami o Ameriki, izgubljenih ljubeznih, naključnih srečanjih in teranu. Osebno.
Neveljaven email naslov