Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
"Ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, otrok napiše na zid in gre v zapor."
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki ni nikoli fotografirala slavnih, saj je ti preprosto ne zanimajo. Ravno nasprotno, zanima jo ulica in življenja na njej. Zato je na pobudo Barbare Čeferin, fotografinje in direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade fotografe do 25 let.
Cheryl pravi, da je mentorstvo zelo pomembno, saj mladi vedno težko odkrijejo, kaj bi res radi počeli. Sama se je vpisala na študij umetnostne zgodovine, saj ni natančno vedela, kaj lahko počne v umetnosti, zelo dobro pa je vedela, da si želi živeti v New Yorku in potovati po svetu: “Najprej sem delala v modni industriji, kar me ni navdušilo, dokler nisem pomagala pri nekaj snemanjih in sem pomislila, da morda bi pa lahko počela to. Nato sem imela po tri službe hkrati, da sem dovolj zaslužila in se preselila v Milano. Tam sem snemala testne fotografije za manekenke; to je bilo obdobje, ko si star 24 let in zapustiš svoje udobje – zapustila sem svoje bližnje, svojo državo in se znašla sama v tujini, kjer nisem znala niti jezika.”
“Tako sem odrasla: stran od pritiska in vate upirajočih se oči sem spoznala, kaj je tisto, kar me res navdušuje, in se vrnila v New York.”
Dunnova se zaveda, kako pomembno je, da se s spreminjanjem tehnologije, spreminjaš tudi sam: “Imam spletno stran in svoj blog, ampak ljudje sledijo Instagramu. Avgusta so mi ponudili delo, potem pa mi je nenadoma pobegnilo – z Instagrama sem izvedela, kdo je dobil delo. Seveda, oseba, ki ima več kot 10.000 sledilcev! Takrat sem se zavedla, da moram postati pozornejša na to in sem se začela ukvarjati s tem.”
Ne mara elitizma, prav tako ne verjame, da so nekateri ljudje boljši od drugih. Rada namreč dokumentira oziroma pokaže ljudi, ki nimajo toliko glasu, zanimajo jo protesti, otroci, ki puščajo sled na ulici: “To je ironija: ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, ko pa želi otrok nekaj povedati, napiše na zid in gre v zapor. Ne mislim, da bi ljudje smeli popisati lepe stavbe, a ogromno je urbanega prostora, za katerega menim, da je z grafiti lepši.”
“Mislim, da bi morali mladi narediti in deliti vse, kar jim pride na misel, ker nimajo česa izgubiti, nihče jih še ne ocenjuje in ko bodo prišli do točke, ko jih bodo začeli ocenjevati, bodo imeli za seboj že dovolj izkušenj in bodo dovolj močni.”
Dunnova pa ni le zelo dobra ulična fotografinja, ukvarja se tudi z režiranjem dokumentarnih filmov. Everybody street so si v okviru delavnice ogledali tudi mladi slovenski fotografi. To je 83-minutni dokumentarec o newyorških uličnih fotografih. Prvotno je bilo narejen po naročilu muzeja s spodnjega Manhattna in je bil dolg le 35 minut, ker pa je imela dovolj materiala in tudi možnost priti v stik s fotografi, ki ob prvem snemanju niso imeli časa, je ustvarila še daljšo inačico: “Umetnikova dela so kot njegov dnevnik, dnevniški zapis: razkrivajo tisto, kar si je mislil, želel povedati v trenutku nastajanja dela. Morda danes sploh ne misli več tako in ne bi nikoli naredil takega dela, kot ga je pred desetimi leti. Ves čas analizira svojo pot, dela in razmišljanje.”
“Imela sem neko svoje razodetje – stvari, za katere sem mislila, da so bile neuspešne, danes (po 25 letih) zanimajo ljudi, torej so se izkazale za uspešne.”
Verjetno bo zelo uspešen tudi njen naslednji projekt. Pripravlja namreč film o ikoni newyorškega umetniškega sveta, ki je umrla pred nekaj leti, a privoljenja staršev umetnika še nima. Imena ni želela izdati.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
"Ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, otrok napiše na zid in gre v zapor."
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki ni nikoli fotografirala slavnih, saj je ti preprosto ne zanimajo. Ravno nasprotno, zanima jo ulica in življenja na njej. Zato je na pobudo Barbare Čeferin, fotografinje in direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade fotografe do 25 let.
Cheryl pravi, da je mentorstvo zelo pomembno, saj mladi vedno težko odkrijejo, kaj bi res radi počeli. Sama se je vpisala na študij umetnostne zgodovine, saj ni natančno vedela, kaj lahko počne v umetnosti, zelo dobro pa je vedela, da si želi živeti v New Yorku in potovati po svetu: “Najprej sem delala v modni industriji, kar me ni navdušilo, dokler nisem pomagala pri nekaj snemanjih in sem pomislila, da morda bi pa lahko počela to. Nato sem imela po tri službe hkrati, da sem dovolj zaslužila in se preselila v Milano. Tam sem snemala testne fotografije za manekenke; to je bilo obdobje, ko si star 24 let in zapustiš svoje udobje – zapustila sem svoje bližnje, svojo državo in se znašla sama v tujini, kjer nisem znala niti jezika.”
“Tako sem odrasla: stran od pritiska in vate upirajočih se oči sem spoznala, kaj je tisto, kar me res navdušuje, in se vrnila v New York.”
Dunnova se zaveda, kako pomembno je, da se s spreminjanjem tehnologije, spreminjaš tudi sam: “Imam spletno stran in svoj blog, ampak ljudje sledijo Instagramu. Avgusta so mi ponudili delo, potem pa mi je nenadoma pobegnilo – z Instagrama sem izvedela, kdo je dobil delo. Seveda, oseba, ki ima več kot 10.000 sledilcev! Takrat sem se zavedla, da moram postati pozornejša na to in sem se začela ukvarjati s tem.”
Ne mara elitizma, prav tako ne verjame, da so nekateri ljudje boljši od drugih. Rada namreč dokumentira oziroma pokaže ljudi, ki nimajo toliko glasu, zanimajo jo protesti, otroci, ki puščajo sled na ulici: “To je ironija: ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, ko pa želi otrok nekaj povedati, napiše na zid in gre v zapor. Ne mislim, da bi ljudje smeli popisati lepe stavbe, a ogromno je urbanega prostora, za katerega menim, da je z grafiti lepši.”
“Mislim, da bi morali mladi narediti in deliti vse, kar jim pride na misel, ker nimajo česa izgubiti, nihče jih še ne ocenjuje in ko bodo prišli do točke, ko jih bodo začeli ocenjevati, bodo imeli za seboj že dovolj izkušenj in bodo dovolj močni.”
Dunnova pa ni le zelo dobra ulična fotografinja, ukvarja se tudi z režiranjem dokumentarnih filmov. Everybody street so si v okviru delavnice ogledali tudi mladi slovenski fotografi. To je 83-minutni dokumentarec o newyorških uličnih fotografih. Prvotno je bilo narejen po naročilu muzeja s spodnjega Manhattna in je bil dolg le 35 minut, ker pa je imela dovolj materiala in tudi možnost priti v stik s fotografi, ki ob prvem snemanju niso imeli časa, je ustvarila še daljšo inačico: “Umetnikova dela so kot njegov dnevnik, dnevniški zapis: razkrivajo tisto, kar si je mislil, želel povedati v trenutku nastajanja dela. Morda danes sploh ne misli več tako in ne bi nikoli naredil takega dela, kot ga je pred desetimi leti. Ves čas analizira svojo pot, dela in razmišljanje.”
“Imela sem neko svoje razodetje – stvari, za katere sem mislila, da so bile neuspešne, danes (po 25 letih) zanimajo ljudi, torej so se izkazale za uspešne.”
Verjetno bo zelo uspešen tudi njen naslednji projekt. Pripravlja namreč film o ikoni newyorškega umetniškega sveta, ki je umrla pred nekaj leti, a privoljenja staršev umetnika še nima. Imena ni želela izdati.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
V Portorož je pred več kot desetletjem prišla službeno, delala je v oglaševanju. Ko je prišla naslednjič, je že prišla zasebno in tukaj tudi ostala. Očaral jo je Slovenec, pomagal si je s tangom. Zdaj ga plešeta skupaj, vsako soboto se Laura obleče v najlepša plesna oblačila in odide na milongo. Sicer pa se sprošča tudi v službi, pustila je oglaševanje in si, kot pravi, postavila svoj tempelj. Že od malega je namreč želela imeti svojo čajno hišo, prostor, kjer se lahko v tem norem svetu umiriš. No, namesto v Brašovu v Transilvaniji, se ji je želja pred dvema letoma izpolnila v Ljubljani.
Oya Baydar je drobna gospa, Turkinja, ki je pred kratkim dopolnila 75 let. Z neomajnim notranjim vzgibom govori in pripoveduje o tegobah, ki kazijo sodobno Turčijo – naj bo to kurdsko vprašanje, ironija dialektike med vzhodom in zahodom ali milina odnosa človek-človek, v katerega grenko ugrizne politika. Kakšna je zgodba sociologinje in aktivistke, ki je s svojo doktorsko temo zanetila prvo zasedbo univerze v turški zgodovini in pozneje prejela kopico prestižnih literarnih nagrad, v tokratni oddaji Evropa osebno.
Glas, ki poslušalca priklene nase; roke, ki se dvigajo kvišku; noge, ki udarjajo ob tla; in dolgi rjavi lasje, ki nežno valovijo ali pa ostro režejo zrak. Telo Marie Keck utripa v ritmu flamenka. Plesalka, koreografinja in kantavtorica se je rodila v Srbiji, mladost preživela na Madžarskem, potem pa jo je ljubezen do flamenka odpeljala v Madrid, kjer živi in ustvarja danes.
Njegovo poklicno in zasebno življenje je zaznamoval kratek filmček, ki ga je leta 2000 posnel na berlinski techno paradi. Po objavi na spletu je filmček z imenom Techno Viking postal svetovni spletni fenomen, Matthias pa se z “vikingom” danes redno srečuje tudi na sodišču. Glavna zvezda filmčka ga namreč toži in kaže, da bo o primeru moralo odločati celo nemško ustavno sodišče.
Prek Nemčije je doktor anorganske kemije pred desetimi leti prišel v Slovenijo. Najbolj živ spomin na tisti čas so zanj zelene registrske tablice, ki jih je kot tujec moral obesiti na svoj avto. Spominjale so ga na rumene Davidove zvezde, še toliko bolj zato, ker je bil njegov oče židovskega porekla in je tudi sam posledice očetovega izvora čutil do samega razpada Sovjetske zveze. Evgenij danes dela na Inštitutu Jožef Stefan na oddelku za anorgansko kemijo, njegov materni jezik je ruščina, je zaveden Ukrajinec, za svoj dom pa že nekaj let (in morda celo za vedno) ponosno šteje Slovenijo.
Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X so foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. V koktajl človeških glasov so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Ob prvi obletnici procesa Euromaidan, ki je v Ukrajini sprožil val nasilnih protestov ter posledično privedel do tega, je Slovenijo obiskal novinar in urednik Kyiv Post, Vlad Lavrov. Bil je med prvimi, ki so potem ko je iz Ukrajine zbežal zdaj že nekdanji predsednik Viktor Janukovič, vstopili na predsedniško posestvo Mežihirijo, in tam pred uničenjem rešil skoraj 10.000 dokumentov, ki so potrdili Janukovičevo vpletenost v korupcijo, pranje denarja in druga kriminalna dejanja.
V Slovenijo se je zaradi moževe službe preselila pred dobrim letom, pred prihodom sem jo je bilo kar strah, saj je najprej mislila, da so moža poslali v Sibirijo. Danes upa, da bodo tukaj ostali čim dlje.
Alex Susanna, direktor Inštituta Ramon Llull v Barceloni, ki se jasno opredeljuje za Katalonca.
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Neveljaven email naslov