Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
"Ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, otrok napiše na zid in gre v zapor."
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki ni nikoli fotografirala slavnih, saj je ti preprosto ne zanimajo. Ravno nasprotno, zanima jo ulica in življenja na njej. Zato je na pobudo Barbare Čeferin, fotografinje in direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade fotografe do 25 let.
Cheryl pravi, da je mentorstvo zelo pomembno, saj mladi vedno težko odkrijejo, kaj bi res radi počeli. Sama se je vpisala na študij umetnostne zgodovine, saj ni natančno vedela, kaj lahko počne v umetnosti, zelo dobro pa je vedela, da si želi živeti v New Yorku in potovati po svetu: “Najprej sem delala v modni industriji, kar me ni navdušilo, dokler nisem pomagala pri nekaj snemanjih in sem pomislila, da morda bi pa lahko počela to. Nato sem imela po tri službe hkrati, da sem dovolj zaslužila in se preselila v Milano. Tam sem snemala testne fotografije za manekenke; to je bilo obdobje, ko si star 24 let in zapustiš svoje udobje – zapustila sem svoje bližnje, svojo državo in se znašla sama v tujini, kjer nisem znala niti jezika.”
“Tako sem odrasla: stran od pritiska in vate upirajočih se oči sem spoznala, kaj je tisto, kar me res navdušuje, in se vrnila v New York.”
Dunnova se zaveda, kako pomembno je, da se s spreminjanjem tehnologije, spreminjaš tudi sam: “Imam spletno stran in svoj blog, ampak ljudje sledijo Instagramu. Avgusta so mi ponudili delo, potem pa mi je nenadoma pobegnilo – z Instagrama sem izvedela, kdo je dobil delo. Seveda, oseba, ki ima več kot 10.000 sledilcev! Takrat sem se zavedla, da moram postati pozornejša na to in sem se začela ukvarjati s tem.”
Ne mara elitizma, prav tako ne verjame, da so nekateri ljudje boljši od drugih. Rada namreč dokumentira oziroma pokaže ljudi, ki nimajo toliko glasu, zanimajo jo protesti, otroci, ki puščajo sled na ulici: “To je ironija: ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, ko pa želi otrok nekaj povedati, napiše na zid in gre v zapor. Ne mislim, da bi ljudje smeli popisati lepe stavbe, a ogromno je urbanega prostora, za katerega menim, da je z grafiti lepši.”
“Mislim, da bi morali mladi narediti in deliti vse, kar jim pride na misel, ker nimajo česa izgubiti, nihče jih še ne ocenjuje in ko bodo prišli do točke, ko jih bodo začeli ocenjevati, bodo imeli za seboj že dovolj izkušenj in bodo dovolj močni.”
Dunnova pa ni le zelo dobra ulična fotografinja, ukvarja se tudi z režiranjem dokumentarnih filmov. Everybody street so si v okviru delavnice ogledali tudi mladi slovenski fotografi. To je 83-minutni dokumentarec o newyorških uličnih fotografih. Prvotno je bilo narejen po naročilu muzeja s spodnjega Manhattna in je bil dolg le 35 minut, ker pa je imela dovolj materiala in tudi možnost priti v stik s fotografi, ki ob prvem snemanju niso imeli časa, je ustvarila še daljšo inačico: “Umetnikova dela so kot njegov dnevnik, dnevniški zapis: razkrivajo tisto, kar si je mislil, želel povedati v trenutku nastajanja dela. Morda danes sploh ne misli več tako in ne bi nikoli naredil takega dela, kot ga je pred desetimi leti. Ves čas analizira svojo pot, dela in razmišljanje.”
“Imela sem neko svoje razodetje – stvari, za katere sem mislila, da so bile neuspešne, danes (po 25 letih) zanimajo ljudi, torej so se izkazale za uspešne.”
Verjetno bo zelo uspešen tudi njen naslednji projekt. Pripravlja namreč film o ikoni newyorškega umetniškega sveta, ki je umrla pred nekaj leti, a privoljenja staršev umetnika še nima. Imena ni želela izdati.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
"Ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, otrok napiše na zid in gre v zapor."
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki ni nikoli fotografirala slavnih, saj je ti preprosto ne zanimajo. Ravno nasprotno, zanima jo ulica in življenja na njej. Zato je na pobudo Barbare Čeferin, fotografinje in direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade fotografe do 25 let.
Cheryl pravi, da je mentorstvo zelo pomembno, saj mladi vedno težko odkrijejo, kaj bi res radi počeli. Sama se je vpisala na študij umetnostne zgodovine, saj ni natančno vedela, kaj lahko počne v umetnosti, zelo dobro pa je vedela, da si želi živeti v New Yorku in potovati po svetu: “Najprej sem delala v modni industriji, kar me ni navdušilo, dokler nisem pomagala pri nekaj snemanjih in sem pomislila, da morda bi pa lahko počela to. Nato sem imela po tri službe hkrati, da sem dovolj zaslužila in se preselila v Milano. Tam sem snemala testne fotografije za manekenke; to je bilo obdobje, ko si star 24 let in zapustiš svoje udobje – zapustila sem svoje bližnje, svojo državo in se znašla sama v tujini, kjer nisem znala niti jezika.”
“Tako sem odrasla: stran od pritiska in vate upirajočih se oči sem spoznala, kaj je tisto, kar me res navdušuje, in se vrnila v New York.”
Dunnova se zaveda, kako pomembno je, da se s spreminjanjem tehnologije, spreminjaš tudi sam: “Imam spletno stran in svoj blog, ampak ljudje sledijo Instagramu. Avgusta so mi ponudili delo, potem pa mi je nenadoma pobegnilo – z Instagrama sem izvedela, kdo je dobil delo. Seveda, oseba, ki ima več kot 10.000 sledilcev! Takrat sem se zavedla, da moram postati pozornejša na to in sem se začela ukvarjati s tem.”
Ne mara elitizma, prav tako ne verjame, da so nekateri ljudje boljši od drugih. Rada namreč dokumentira oziroma pokaže ljudi, ki nimajo toliko glasu, zanimajo jo protesti, otroci, ki puščajo sled na ulici: “To je ironija: ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, ko pa želi otrok nekaj povedati, napiše na zid in gre v zapor. Ne mislim, da bi ljudje smeli popisati lepe stavbe, a ogromno je urbanega prostora, za katerega menim, da je z grafiti lepši.”
“Mislim, da bi morali mladi narediti in deliti vse, kar jim pride na misel, ker nimajo česa izgubiti, nihče jih še ne ocenjuje in ko bodo prišli do točke, ko jih bodo začeli ocenjevati, bodo imeli za seboj že dovolj izkušenj in bodo dovolj močni.”
Dunnova pa ni le zelo dobra ulična fotografinja, ukvarja se tudi z režiranjem dokumentarnih filmov. Everybody street so si v okviru delavnice ogledali tudi mladi slovenski fotografi. To je 83-minutni dokumentarec o newyorških uličnih fotografih. Prvotno je bilo narejen po naročilu muzeja s spodnjega Manhattna in je bil dolg le 35 minut, ker pa je imela dovolj materiala in tudi možnost priti v stik s fotografi, ki ob prvem snemanju niso imeli časa, je ustvarila še daljšo inačico: “Umetnikova dela so kot njegov dnevnik, dnevniški zapis: razkrivajo tisto, kar si je mislil, želel povedati v trenutku nastajanja dela. Morda danes sploh ne misli več tako in ne bi nikoli naredil takega dela, kot ga je pred desetimi leti. Ves čas analizira svojo pot, dela in razmišljanje.”
“Imela sem neko svoje razodetje – stvari, za katere sem mislila, da so bile neuspešne, danes (po 25 letih) zanimajo ljudi, torej so se izkazale za uspešne.”
Verjetno bo zelo uspešen tudi njen naslednji projekt. Pripravlja namreč film o ikoni newyorškega umetniškega sveta, ki je umrla pred nekaj leti, a privoljenja staršev umetnika še nima. Imena ni želela izdati.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Neveljaven email naslov