Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
"Ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, otrok napiše na zid in gre v zapor."
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki ni nikoli fotografirala slavnih, saj je ti preprosto ne zanimajo. Ravno nasprotno, zanima jo ulica in življenja na njej. Zato je na pobudo Barbare Čeferin, fotografinje in direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade fotografe do 25 let.
Cheryl pravi, da je mentorstvo zelo pomembno, saj mladi vedno težko odkrijejo, kaj bi res radi počeli. Sama se je vpisala na študij umetnostne zgodovine, saj ni natančno vedela, kaj lahko počne v umetnosti, zelo dobro pa je vedela, da si želi živeti v New Yorku in potovati po svetu: “Najprej sem delala v modni industriji, kar me ni navdušilo, dokler nisem pomagala pri nekaj snemanjih in sem pomislila, da morda bi pa lahko počela to. Nato sem imela po tri službe hkrati, da sem dovolj zaslužila in se preselila v Milano. Tam sem snemala testne fotografije za manekenke; to je bilo obdobje, ko si star 24 let in zapustiš svoje udobje – zapustila sem svoje bližnje, svojo državo in se znašla sama v tujini, kjer nisem znala niti jezika.”
“Tako sem odrasla: stran od pritiska in vate upirajočih se oči sem spoznala, kaj je tisto, kar me res navdušuje, in se vrnila v New York.”
Dunnova se zaveda, kako pomembno je, da se s spreminjanjem tehnologije, spreminjaš tudi sam: “Imam spletno stran in svoj blog, ampak ljudje sledijo Instagramu. Avgusta so mi ponudili delo, potem pa mi je nenadoma pobegnilo – z Instagrama sem izvedela, kdo je dobil delo. Seveda, oseba, ki ima več kot 10.000 sledilcev! Takrat sem se zavedla, da moram postati pozornejša na to in sem se začela ukvarjati s tem.”
Ne mara elitizma, prav tako ne verjame, da so nekateri ljudje boljši od drugih. Rada namreč dokumentira oziroma pokaže ljudi, ki nimajo toliko glasu, zanimajo jo protesti, otroci, ki puščajo sled na ulici: “To je ironija: ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, ko pa želi otrok nekaj povedati, napiše na zid in gre v zapor. Ne mislim, da bi ljudje smeli popisati lepe stavbe, a ogromno je urbanega prostora, za katerega menim, da je z grafiti lepši.”
“Mislim, da bi morali mladi narediti in deliti vse, kar jim pride na misel, ker nimajo česa izgubiti, nihče jih še ne ocenjuje in ko bodo prišli do točke, ko jih bodo začeli ocenjevati, bodo imeli za seboj že dovolj izkušenj in bodo dovolj močni.”
Dunnova pa ni le zelo dobra ulična fotografinja, ukvarja se tudi z režiranjem dokumentarnih filmov. Everybody street so si v okviru delavnice ogledali tudi mladi slovenski fotografi. To je 83-minutni dokumentarec o newyorških uličnih fotografih. Prvotno je bilo narejen po naročilu muzeja s spodnjega Manhattna in je bil dolg le 35 minut, ker pa je imela dovolj materiala in tudi možnost priti v stik s fotografi, ki ob prvem snemanju niso imeli časa, je ustvarila še daljšo inačico: “Umetnikova dela so kot njegov dnevnik, dnevniški zapis: razkrivajo tisto, kar si je mislil, želel povedati v trenutku nastajanja dela. Morda danes sploh ne misli več tako in ne bi nikoli naredil takega dela, kot ga je pred desetimi leti. Ves čas analizira svojo pot, dela in razmišljanje.”
“Imela sem neko svoje razodetje – stvari, za katere sem mislila, da so bile neuspešne, danes (po 25 letih) zanimajo ljudi, torej so se izkazale za uspešne.”
Verjetno bo zelo uspešen tudi njen naslednji projekt. Pripravlja namreč film o ikoni newyorškega umetniškega sveta, ki je umrla pred nekaj leti, a privoljenja staršev umetnika še nima. Imena ni želela izdati.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
"Ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, otrok napiše na zid in gre v zapor."
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki ni nikoli fotografirala slavnih, saj je ti preprosto ne zanimajo. Ravno nasprotno, zanima jo ulica in življenja na njej. Zato je na pobudo Barbare Čeferin, fotografinje in direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade fotografe do 25 let.
Cheryl pravi, da je mentorstvo zelo pomembno, saj mladi vedno težko odkrijejo, kaj bi res radi počeli. Sama se je vpisala na študij umetnostne zgodovine, saj ni natančno vedela, kaj lahko počne v umetnosti, zelo dobro pa je vedela, da si želi živeti v New Yorku in potovati po svetu: “Najprej sem delala v modni industriji, kar me ni navdušilo, dokler nisem pomagala pri nekaj snemanjih in sem pomislila, da morda bi pa lahko počela to. Nato sem imela po tri službe hkrati, da sem dovolj zaslužila in se preselila v Milano. Tam sem snemala testne fotografije za manekenke; to je bilo obdobje, ko si star 24 let in zapustiš svoje udobje – zapustila sem svoje bližnje, svojo državo in se znašla sama v tujini, kjer nisem znala niti jezika.”
“Tako sem odrasla: stran od pritiska in vate upirajočih se oči sem spoznala, kaj je tisto, kar me res navdušuje, in se vrnila v New York.”
Dunnova se zaveda, kako pomembno je, da se s spreminjanjem tehnologije, spreminjaš tudi sam: “Imam spletno stran in svoj blog, ampak ljudje sledijo Instagramu. Avgusta so mi ponudili delo, potem pa mi je nenadoma pobegnilo – z Instagrama sem izvedela, kdo je dobil delo. Seveda, oseba, ki ima več kot 10.000 sledilcev! Takrat sem se zavedla, da moram postati pozornejša na to in sem se začela ukvarjati s tem.”
Ne mara elitizma, prav tako ne verjame, da so nekateri ljudje boljši od drugih. Rada namreč dokumentira oziroma pokaže ljudi, ki nimajo toliko glasu, zanimajo jo protesti, otroci, ki puščajo sled na ulici: “To je ironija: ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, ko pa želi otrok nekaj povedati, napiše na zid in gre v zapor. Ne mislim, da bi ljudje smeli popisati lepe stavbe, a ogromno je urbanega prostora, za katerega menim, da je z grafiti lepši.”
“Mislim, da bi morali mladi narediti in deliti vse, kar jim pride na misel, ker nimajo česa izgubiti, nihče jih še ne ocenjuje in ko bodo prišli do točke, ko jih bodo začeli ocenjevati, bodo imeli za seboj že dovolj izkušenj in bodo dovolj močni.”
Dunnova pa ni le zelo dobra ulična fotografinja, ukvarja se tudi z režiranjem dokumentarnih filmov. Everybody street so si v okviru delavnice ogledali tudi mladi slovenski fotografi. To je 83-minutni dokumentarec o newyorških uličnih fotografih. Prvotno je bilo narejen po naročilu muzeja s spodnjega Manhattna in je bil dolg le 35 minut, ker pa je imela dovolj materiala in tudi možnost priti v stik s fotografi, ki ob prvem snemanju niso imeli časa, je ustvarila še daljšo inačico: “Umetnikova dela so kot njegov dnevnik, dnevniški zapis: razkrivajo tisto, kar si je mislil, želel povedati v trenutku nastajanja dela. Morda danes sploh ne misli več tako in ne bi nikoli naredil takega dela, kot ga je pred desetimi leti. Ves čas analizira svojo pot, dela in razmišljanje.”
“Imela sem neko svoje razodetje – stvari, za katere sem mislila, da so bile neuspešne, danes (po 25 letih) zanimajo ljudi, torej so se izkazale za uspešne.”
Verjetno bo zelo uspešen tudi njen naslednji projekt. Pripravlja namreč film o ikoni newyorškega umetniškega sveta, ki je umrla pred nekaj leti, a privoljenja staršev umetnika še nima. Imena ni želela izdati.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Neveljaven email naslov