Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji.
Foto: Združenje manager
“Kaj ti bo zagotovljena hrana, če je tvoje življenje nenehno v smrtni nevarnosti? Če si na varnem, si tudi miren in to pomeni največ.”
Afganistanski računalniški strokovnjak Safiullah Ebadi je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. “Ko sem začel delati v tem podjetju, sem slišal zgodbe, kako talibani zapirajo tiste, ki sodelujejo z Američani.” Talibani so ga najprej za nekaj dni zaprli, a ga po posredovanju mame izpustili. Kasneje so ga sčasoma znova odkrili in zaradi groženj s smrtjo mu ni preostalo drugega, kot da zbeži.
“Imel sem takšno službo, da bi v petih minutah lahko povzročil marsikaj. Imeli smo zelo odgovorno delo, zato so nas tudi močno nadzorovali. Zaradi 30-sekundnega izpada strežnika bi nas lahko za več let poslali tudi v Guantanamo.”
Zakaj se sploh odločiti za takšno službo, če je tveganje tako veliko? “Ko sem končal študij, sem nujno potreboval delo. Živel sem v očetovi hiši, ki smo jo morali obnoviti. Če bi sprejel službo v afganistanski vojski, bi s to izobrazbo prejemal največ okoli 200 evrov, v tem podjetju pa sem zaslužil tudi do 6000 evrov. Kako bi vi ravnali?”
“Afganistanci pravimo, da se rojevamo in umiramo v vojni. O takšnih možnosti, ki jih imajo evropski otroci, lahko naši samo sanjajo.”
Sam vidi velik potencial Slovenije na digitalnem področju, a pravi, da bi najprej morali ustanoviti ministrstvo za informacijsko tehnologijo. Predvsem zaradi večjega nadzora.
“Zakaj več nadzora? Poglejte: pravila so pravila. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se seznanil z vsemi vašimi zakoni in jih spoštujem. Ampak vsi se teh pravil ne držijo. Dvakrat so mi tukaj že ukradli telefon. V Dubaju lahko pustim telefon na mizi in grem mirno na stranišče. Nihče ga ne bo vzel, ker so vsepovsod kamere in policija izsledi tatu v nekaj minutah. Ampak to so majhni prekrški. Lahko pa tako preprečite marsikaj večjega, tudi teroristični napad.”
Kako kot strokovnjak predvideva digitalno prihodnost?
“Če bi jaz lahko razvijal tehnologijo, bi ustvarjal takšno, ki bi jo morali upravljati ljudje. Tehnologija mora služiti ljudem in ne obratno.”
Afganistanec Safiullah Ebadi je imel pred nekaj dnevi 11 ur dolg intervju zaradi prošnje za azil. Izpraševalka ga je na vsak način želela ujeti na laži, pravi, kar ga je izjemno vznemirilo. Je eden od redkih beguncev, ki se želi ustaliti v Sloveniji. V 10 mesecih je spoznal že veliko prijateljev. Aktivno se uči slovenščine kot svojega 7. jezika. Drugi pa se od njega lahko naučijo farsi.
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji.
Foto: Združenje manager
“Kaj ti bo zagotovljena hrana, če je tvoje življenje nenehno v smrtni nevarnosti? Če si na varnem, si tudi miren in to pomeni največ.”
Afganistanski računalniški strokovnjak Safiullah Ebadi je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. “Ko sem začel delati v tem podjetju, sem slišal zgodbe, kako talibani zapirajo tiste, ki sodelujejo z Američani.” Talibani so ga najprej za nekaj dni zaprli, a ga po posredovanju mame izpustili. Kasneje so ga sčasoma znova odkrili in zaradi groženj s smrtjo mu ni preostalo drugega, kot da zbeži.
“Imel sem takšno službo, da bi v petih minutah lahko povzročil marsikaj. Imeli smo zelo odgovorno delo, zato so nas tudi močno nadzorovali. Zaradi 30-sekundnega izpada strežnika bi nas lahko za več let poslali tudi v Guantanamo.”
Zakaj se sploh odločiti za takšno službo, če je tveganje tako veliko? “Ko sem končal študij, sem nujno potreboval delo. Živel sem v očetovi hiši, ki smo jo morali obnoviti. Če bi sprejel službo v afganistanski vojski, bi s to izobrazbo prejemal največ okoli 200 evrov, v tem podjetju pa sem zaslužil tudi do 6000 evrov. Kako bi vi ravnali?”
“Afganistanci pravimo, da se rojevamo in umiramo v vojni. O takšnih možnosti, ki jih imajo evropski otroci, lahko naši samo sanjajo.”
Sam vidi velik potencial Slovenije na digitalnem področju, a pravi, da bi najprej morali ustanoviti ministrstvo za informacijsko tehnologijo. Predvsem zaradi večjega nadzora.
“Zakaj več nadzora? Poglejte: pravila so pravila. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se seznanil z vsemi vašimi zakoni in jih spoštujem. Ampak vsi se teh pravil ne držijo. Dvakrat so mi tukaj že ukradli telefon. V Dubaju lahko pustim telefon na mizi in grem mirno na stranišče. Nihče ga ne bo vzel, ker so vsepovsod kamere in policija izsledi tatu v nekaj minutah. Ampak to so majhni prekrški. Lahko pa tako preprečite marsikaj večjega, tudi teroristični napad.”
Kako kot strokovnjak predvideva digitalno prihodnost?
“Če bi jaz lahko razvijal tehnologijo, bi ustvarjal takšno, ki bi jo morali upravljati ljudje. Tehnologija mora služiti ljudem in ne obratno.”
Afganistanec Safiullah Ebadi je imel pred nekaj dnevi 11 ur dolg intervju zaradi prošnje za azil. Izpraševalka ga je na vsak način želela ujeti na laži, pravi, kar ga je izjemno vznemirilo. Je eden od redkih beguncev, ki se želi ustaliti v Sloveniji. V 10 mesecih je spoznal že veliko prijateljev. Aktivno se uči slovenščine kot svojega 7. jezika. Drugi pa se od njega lahko naučijo farsi.
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neveljaven email naslov