Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji.
Foto: Združenje manager
“Kaj ti bo zagotovljena hrana, če je tvoje življenje nenehno v smrtni nevarnosti? Če si na varnem, si tudi miren in to pomeni največ.”
Afganistanski računalniški strokovnjak Safiullah Ebadi je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. “Ko sem začel delati v tem podjetju, sem slišal zgodbe, kako talibani zapirajo tiste, ki sodelujejo z Američani.” Talibani so ga najprej za nekaj dni zaprli, a ga po posredovanju mame izpustili. Kasneje so ga sčasoma znova odkrili in zaradi groženj s smrtjo mu ni preostalo drugega, kot da zbeži.
“Imel sem takšno službo, da bi v petih minutah lahko povzročil marsikaj. Imeli smo zelo odgovorno delo, zato so nas tudi močno nadzorovali. Zaradi 30-sekundnega izpada strežnika bi nas lahko za več let poslali tudi v Guantanamo.”
Zakaj se sploh odločiti za takšno službo, če je tveganje tako veliko? “Ko sem končal študij, sem nujno potreboval delo. Živel sem v očetovi hiši, ki smo jo morali obnoviti. Če bi sprejel službo v afganistanski vojski, bi s to izobrazbo prejemal največ okoli 200 evrov, v tem podjetju pa sem zaslužil tudi do 6000 evrov. Kako bi vi ravnali?”
“Afganistanci pravimo, da se rojevamo in umiramo v vojni. O takšnih možnosti, ki jih imajo evropski otroci, lahko naši samo sanjajo.”
Sam vidi velik potencial Slovenije na digitalnem področju, a pravi, da bi najprej morali ustanoviti ministrstvo za informacijsko tehnologijo. Predvsem zaradi večjega nadzora.
“Zakaj več nadzora? Poglejte: pravila so pravila. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se seznanil z vsemi vašimi zakoni in jih spoštujem. Ampak vsi se teh pravil ne držijo. Dvakrat so mi tukaj že ukradli telefon. V Dubaju lahko pustim telefon na mizi in grem mirno na stranišče. Nihče ga ne bo vzel, ker so vsepovsod kamere in policija izsledi tatu v nekaj minutah. Ampak to so majhni prekrški. Lahko pa tako preprečite marsikaj večjega, tudi teroristični napad.”
Kako kot strokovnjak predvideva digitalno prihodnost?
“Če bi jaz lahko razvijal tehnologijo, bi ustvarjal takšno, ki bi jo morali upravljati ljudje. Tehnologija mora služiti ljudem in ne obratno.”
Afganistanec Safiullah Ebadi je imel pred nekaj dnevi 11 ur dolg intervju zaradi prošnje za azil. Izpraševalka ga je na vsak način želela ujeti na laži, pravi, kar ga je izjemno vznemirilo. Je eden od redkih beguncev, ki se želi ustaliti v Sloveniji. V 10 mesecih je spoznal že veliko prijateljev. Aktivno se uči slovenščine kot svojega 7. jezika. Drugi pa se od njega lahko naučijo farsi.
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji.
Foto: Združenje manager
“Kaj ti bo zagotovljena hrana, če je tvoje življenje nenehno v smrtni nevarnosti? Če si na varnem, si tudi miren in to pomeni največ.”
Afganistanski računalniški strokovnjak Safiullah Ebadi je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. “Ko sem začel delati v tem podjetju, sem slišal zgodbe, kako talibani zapirajo tiste, ki sodelujejo z Američani.” Talibani so ga najprej za nekaj dni zaprli, a ga po posredovanju mame izpustili. Kasneje so ga sčasoma znova odkrili in zaradi groženj s smrtjo mu ni preostalo drugega, kot da zbeži.
“Imel sem takšno službo, da bi v petih minutah lahko povzročil marsikaj. Imeli smo zelo odgovorno delo, zato so nas tudi močno nadzorovali. Zaradi 30-sekundnega izpada strežnika bi nas lahko za več let poslali tudi v Guantanamo.”
Zakaj se sploh odločiti za takšno službo, če je tveganje tako veliko? “Ko sem končal študij, sem nujno potreboval delo. Živel sem v očetovi hiši, ki smo jo morali obnoviti. Če bi sprejel službo v afganistanski vojski, bi s to izobrazbo prejemal največ okoli 200 evrov, v tem podjetju pa sem zaslužil tudi do 6000 evrov. Kako bi vi ravnali?”
“Afganistanci pravimo, da se rojevamo in umiramo v vojni. O takšnih možnosti, ki jih imajo evropski otroci, lahko naši samo sanjajo.”
Sam vidi velik potencial Slovenije na digitalnem področju, a pravi, da bi najprej morali ustanoviti ministrstvo za informacijsko tehnologijo. Predvsem zaradi večjega nadzora.
“Zakaj več nadzora? Poglejte: pravila so pravila. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se seznanil z vsemi vašimi zakoni in jih spoštujem. Ampak vsi se teh pravil ne držijo. Dvakrat so mi tukaj že ukradli telefon. V Dubaju lahko pustim telefon na mizi in grem mirno na stranišče. Nihče ga ne bo vzel, ker so vsepovsod kamere in policija izsledi tatu v nekaj minutah. Ampak to so majhni prekrški. Lahko pa tako preprečite marsikaj večjega, tudi teroristični napad.”
Kako kot strokovnjak predvideva digitalno prihodnost?
“Če bi jaz lahko razvijal tehnologijo, bi ustvarjal takšno, ki bi jo morali upravljati ljudje. Tehnologija mora služiti ljudem in ne obratno.”
Afganistanec Safiullah Ebadi je imel pred nekaj dnevi 11 ur dolg intervju zaradi prošnje za azil. Izpraševalka ga je na vsak način želela ujeti na laži, pravi, kar ga je izjemno vznemirilo. Je eden od redkih beguncev, ki se želi ustaliti v Sloveniji. V 10 mesecih je spoznal že veliko prijateljev. Aktivno se uči slovenščine kot svojega 7. jezika. Drugi pa se od njega lahko naučijo farsi.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Otto Lechner je glasbenik in skladatelj, star je 50 let. Rodil se je z močno poškodbo vida in do 15. leta popolnoma oslepel. Kljub temu je končal šolo, poskusil študirati, a pravi, da se je bolj našel v glasbi. Danes je svetovno priznan harmonikar, vodja mnogih mednarodnih harmonikarskih projektov, med drugim tudi Dunajskih filharmonikarjev.
Norbert Gerold je Avstrijec, ki je pred slabimi štirimi desetletji postal še Avstralec. Tja dol je odšel kot smučarski inštruktor, delal na vseh večjih avstralskih smučiščih, ki jih po njegovih besedah ni malo, kariero pa je zaključil kot nepremičninski agent. Svoje podjetje je pred kratkim prodal, postal milijonar in zdaj uživa življenje, pravi. Tako je Norbert skoraj ves letošnji avgust preživel v Sloveniji, kjer se je pripravljal na svetovno prvenstvo kolesarjev amaterjev. Ženo je medtem poslal na romanje v Španijo. Spoznajte avstralskega prvaka v kronometru do 60 let, gospoda v havajskih oblačilih in z nešteto zgodbicami na zalogi.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Lahko je priti, a težko oditi je na svojem FB profilu zapisal mladi Ugandec Laban Ahimbisibwe iz vasi Bufuka, iz osrčja Afrike ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, preden se je z nepozabnega dopusta odpravil domov.
Ljubljana je prva evropska izkušnja Rutike Bhandari, mlade indijske oblikovalke iz okolice Mumbaja. Prek izmenjave je našo prestolnico izbrala predvsem zato, ker je bila v ponudbi mest najbližje Milanu, pove z nasmeškom na ustih. V pogovoru, ki je nastal v značilnem okolju ljubljanske mestne kulture, kot temu pravi Rutika (torej ob Ljubljanici na kavi), sta s Tadejem poleg življenja mladih Indijcev obdelala tudi bolj filozofske teme – kaj je zanjo “zahod”, na kaj pomisli ob besedi Evropa, pa tudi o nedavnih indijskih volitvah je tekla beseda.
Z bonsaji se je začel ukvarjati naključno, pred desetletjem je v neki reviji naletel na članek o tej japonski umetnosti. Da, umetnosti, ki je še najbližje kiparstvu, pravi. Umetnine, ki nastajajo več desetletij, običajno rastejo na vrtu, odlično pa so videti tudi v galerijah. In seveda – ker so umetnine, lahko stanejo več tisoč evrov.
V Evropi, osebno predstavljamo Amelie Bentsdatter Andresen, korespondentko danskega parlamenta, ki je željo po potovanjih in odkrivanju novih krajev uspešno združila s svojim poklicnim življenjem.
Ronnie je učitelj matematike, ki je zrasel v Raanani pri Tel Avivu. Trdi, da je v svoji državi privilegiran, ker je Jud, zato je zadnjih deset let tudi intenziven aktivist.
Pred dobrega pol leta se je namreč odločila, da bo pustila službo in odšla okrog sveta. Vsaj za eno leto. S seboj je vzela nahrbtnik z nekaj oblekami ter potni list in 1000 dolarjev. S slabim znanjem angleščine in samo enim ciljem – spoznati svet.
Katariina Vuorinen je finska pesnica, ki je zavetje odkrila v knjigah in gozdovih. Med platnicami in pod krošnjami dreves si je ustvarjala svoj svet, ki ni bil pogojen s pričakovanji, predpisi in vlogami. Danes se v njenih pesmih, ki so bile prevedene v 11 jezikov, prepletajo ženskost, spolne vloge, nasilje, otroštvo in globoka povezanost z naravo in nagonom.
Pablo Garcia je arhitekt, umetnik in medijski arheolog, ki zase pravi, da je Američan samo takrat, ko je treba na meji pokazati potni list. Sicer je raje Newyorčan, ker to veliko več pove o njem in njegovem pogledu na svet.
Girma T. Fantaye je doma iz Etiopije, ene najbolj revnih držav na svetu. Najprej ga je zanimal samo nogomet, ko pa je postal aktiven državljan so se začele težave. Kot kritičen pesnik in novinar je moral pobegniti iz domovine, najprej v Ugando, zdaj je začasno zatočišče našel v Sloveniji.
Kusha Bahrami je, kot pravi, v prvi vrsti človek, čeprav so v zaporih in centrih za tujce, kjer je preživel pretekla leta, na to večkrat pozabili. Je pa tudi neodvisen filmski ustvarjalec in fotograf, oporečnik vesti, begunec in aktivist za človekove pravice.
Marko Pogačar, tridesetletni hrvaški pesnik in intelektualec, katerega korenine so po očetovi strani tudi slovenske. S svojo poezijo in kritičnimi besedili ni vzbudil zgolj pozornosti držav, s katerima je povezan skozi družinsko deblo, temveč tudi celotnega področja nekdanje Jugoslavije, Nemčije, Avstrije, Francije itd.
Edis Jasarević je bil eden izmed redkih, ki je med nemiri v Bosni in Hercegovini, na začetku februarja, poročal o dogajanju neposredno s prizorišča protestov, prek tviterja. Nekdanji komentator formule ena je odraščal v Tuzli, zdaj živi pa v Sarajevu, za katerega pravi, da je pravzaprav država v državi.
Neveljaven email naslov