Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji.
Foto: Združenje manager
“Kaj ti bo zagotovljena hrana, če je tvoje življenje nenehno v smrtni nevarnosti? Če si na varnem, si tudi miren in to pomeni največ.”
Afganistanski računalniški strokovnjak Safiullah Ebadi je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. “Ko sem začel delati v tem podjetju, sem slišal zgodbe, kako talibani zapirajo tiste, ki sodelujejo z Američani.” Talibani so ga najprej za nekaj dni zaprli, a ga po posredovanju mame izpustili. Kasneje so ga sčasoma znova odkrili in zaradi groženj s smrtjo mu ni preostalo drugega, kot da zbeži.
“Imel sem takšno službo, da bi v petih minutah lahko povzročil marsikaj. Imeli smo zelo odgovorno delo, zato so nas tudi močno nadzorovali. Zaradi 30-sekundnega izpada strežnika bi nas lahko za več let poslali tudi v Guantanamo.”
Zakaj se sploh odločiti za takšno službo, če je tveganje tako veliko? “Ko sem končal študij, sem nujno potreboval delo. Živel sem v očetovi hiši, ki smo jo morali obnoviti. Če bi sprejel službo v afganistanski vojski, bi s to izobrazbo prejemal največ okoli 200 evrov, v tem podjetju pa sem zaslužil tudi do 6000 evrov. Kako bi vi ravnali?”
“Afganistanci pravimo, da se rojevamo in umiramo v vojni. O takšnih možnosti, ki jih imajo evropski otroci, lahko naši samo sanjajo.”
Sam vidi velik potencial Slovenije na digitalnem področju, a pravi, da bi najprej morali ustanoviti ministrstvo za informacijsko tehnologijo. Predvsem zaradi večjega nadzora.
“Zakaj več nadzora? Poglejte: pravila so pravila. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se seznanil z vsemi vašimi zakoni in jih spoštujem. Ampak vsi se teh pravil ne držijo. Dvakrat so mi tukaj že ukradli telefon. V Dubaju lahko pustim telefon na mizi in grem mirno na stranišče. Nihče ga ne bo vzel, ker so vsepovsod kamere in policija izsledi tatu v nekaj minutah. Ampak to so majhni prekrški. Lahko pa tako preprečite marsikaj večjega, tudi teroristični napad.”
Kako kot strokovnjak predvideva digitalno prihodnost?
“Če bi jaz lahko razvijal tehnologijo, bi ustvarjal takšno, ki bi jo morali upravljati ljudje. Tehnologija mora služiti ljudem in ne obratno.”
Afganistanec Safiullah Ebadi je imel pred nekaj dnevi 11 ur dolg intervju zaradi prošnje za azil. Izpraševalka ga je na vsak način želela ujeti na laži, pravi, kar ga je izjemno vznemirilo. Je eden od redkih beguncev, ki se želi ustaliti v Sloveniji. V 10 mesecih je spoznal že veliko prijateljev. Aktivno se uči slovenščine kot svojega 7. jezika. Drugi pa se od njega lahko naučijo farsi.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji.
Foto: Združenje manager
“Kaj ti bo zagotovljena hrana, če je tvoje življenje nenehno v smrtni nevarnosti? Če si na varnem, si tudi miren in to pomeni največ.”
Afganistanski računalniški strokovnjak Safiullah Ebadi je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. “Ko sem začel delati v tem podjetju, sem slišal zgodbe, kako talibani zapirajo tiste, ki sodelujejo z Američani.” Talibani so ga najprej za nekaj dni zaprli, a ga po posredovanju mame izpustili. Kasneje so ga sčasoma znova odkrili in zaradi groženj s smrtjo mu ni preostalo drugega, kot da zbeži.
“Imel sem takšno službo, da bi v petih minutah lahko povzročil marsikaj. Imeli smo zelo odgovorno delo, zato so nas tudi močno nadzorovali. Zaradi 30-sekundnega izpada strežnika bi nas lahko za več let poslali tudi v Guantanamo.”
Zakaj se sploh odločiti za takšno službo, če je tveganje tako veliko? “Ko sem končal študij, sem nujno potreboval delo. Živel sem v očetovi hiši, ki smo jo morali obnoviti. Če bi sprejel službo v afganistanski vojski, bi s to izobrazbo prejemal največ okoli 200 evrov, v tem podjetju pa sem zaslužil tudi do 6000 evrov. Kako bi vi ravnali?”
“Afganistanci pravimo, da se rojevamo in umiramo v vojni. O takšnih možnosti, ki jih imajo evropski otroci, lahko naši samo sanjajo.”
Sam vidi velik potencial Slovenije na digitalnem področju, a pravi, da bi najprej morali ustanoviti ministrstvo za informacijsko tehnologijo. Predvsem zaradi večjega nadzora.
“Zakaj več nadzora? Poglejte: pravila so pravila. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se seznanil z vsemi vašimi zakoni in jih spoštujem. Ampak vsi se teh pravil ne držijo. Dvakrat so mi tukaj že ukradli telefon. V Dubaju lahko pustim telefon na mizi in grem mirno na stranišče. Nihče ga ne bo vzel, ker so vsepovsod kamere in policija izsledi tatu v nekaj minutah. Ampak to so majhni prekrški. Lahko pa tako preprečite marsikaj večjega, tudi teroristični napad.”
Kako kot strokovnjak predvideva digitalno prihodnost?
“Če bi jaz lahko razvijal tehnologijo, bi ustvarjal takšno, ki bi jo morali upravljati ljudje. Tehnologija mora služiti ljudem in ne obratno.”
Afganistanec Safiullah Ebadi je imel pred nekaj dnevi 11 ur dolg intervju zaradi prošnje za azil. Izpraševalka ga je na vsak način želela ujeti na laži, pravi, kar ga je izjemno vznemirilo. Je eden od redkih beguncev, ki se želi ustaliti v Sloveniji. V 10 mesecih je spoznal že veliko prijateljev. Aktivno se uči slovenščine kot svojega 7. jezika. Drugi pa se od njega lahko naučijo farsi.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov