Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji.
Foto: Združenje manager
“Kaj ti bo zagotovljena hrana, če je tvoje življenje nenehno v smrtni nevarnosti? Če si na varnem, si tudi miren in to pomeni največ.”
Afganistanski računalniški strokovnjak Safiullah Ebadi je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. “Ko sem začel delati v tem podjetju, sem slišal zgodbe, kako talibani zapirajo tiste, ki sodelujejo z Američani.” Talibani so ga najprej za nekaj dni zaprli, a ga po posredovanju mame izpustili. Kasneje so ga sčasoma znova odkrili in zaradi groženj s smrtjo mu ni preostalo drugega, kot da zbeži.
“Imel sem takšno službo, da bi v petih minutah lahko povzročil marsikaj. Imeli smo zelo odgovorno delo, zato so nas tudi močno nadzorovali. Zaradi 30-sekundnega izpada strežnika bi nas lahko za več let poslali tudi v Guantanamo.”
Zakaj se sploh odločiti za takšno službo, če je tveganje tako veliko? “Ko sem končal študij, sem nujno potreboval delo. Živel sem v očetovi hiši, ki smo jo morali obnoviti. Če bi sprejel službo v afganistanski vojski, bi s to izobrazbo prejemal največ okoli 200 evrov, v tem podjetju pa sem zaslužil tudi do 6000 evrov. Kako bi vi ravnali?”
“Afganistanci pravimo, da se rojevamo in umiramo v vojni. O takšnih možnosti, ki jih imajo evropski otroci, lahko naši samo sanjajo.”
Sam vidi velik potencial Slovenije na digitalnem področju, a pravi, da bi najprej morali ustanoviti ministrstvo za informacijsko tehnologijo. Predvsem zaradi večjega nadzora.
“Zakaj več nadzora? Poglejte: pravila so pravila. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se seznanil z vsemi vašimi zakoni in jih spoštujem. Ampak vsi se teh pravil ne držijo. Dvakrat so mi tukaj že ukradli telefon. V Dubaju lahko pustim telefon na mizi in grem mirno na stranišče. Nihče ga ne bo vzel, ker so vsepovsod kamere in policija izsledi tatu v nekaj minutah. Ampak to so majhni prekrški. Lahko pa tako preprečite marsikaj večjega, tudi teroristični napad.”
Kako kot strokovnjak predvideva digitalno prihodnost?
“Če bi jaz lahko razvijal tehnologijo, bi ustvarjal takšno, ki bi jo morali upravljati ljudje. Tehnologija mora služiti ljudem in ne obratno.”
Afganistanec Safiullah Ebadi je imel pred nekaj dnevi 11 ur dolg intervju zaradi prošnje za azil. Izpraševalka ga je na vsak način želela ujeti na laži, pravi, kar ga je izjemno vznemirilo. Je eden od redkih beguncev, ki se želi ustaliti v Sloveniji. V 10 mesecih je spoznal že veliko prijateljev. Aktivno se uči slovenščine kot svojega 7. jezika. Drugi pa se od njega lahko naučijo farsi.
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji.
Foto: Združenje manager
“Kaj ti bo zagotovljena hrana, če je tvoje življenje nenehno v smrtni nevarnosti? Če si na varnem, si tudi miren in to pomeni največ.”
Afganistanski računalniški strokovnjak Safiullah Ebadi je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. “Ko sem začel delati v tem podjetju, sem slišal zgodbe, kako talibani zapirajo tiste, ki sodelujejo z Američani.” Talibani so ga najprej za nekaj dni zaprli, a ga po posredovanju mame izpustili. Kasneje so ga sčasoma znova odkrili in zaradi groženj s smrtjo mu ni preostalo drugega, kot da zbeži.
“Imel sem takšno službo, da bi v petih minutah lahko povzročil marsikaj. Imeli smo zelo odgovorno delo, zato so nas tudi močno nadzorovali. Zaradi 30-sekundnega izpada strežnika bi nas lahko za več let poslali tudi v Guantanamo.”
Zakaj se sploh odločiti za takšno službo, če je tveganje tako veliko? “Ko sem končal študij, sem nujno potreboval delo. Živel sem v očetovi hiši, ki smo jo morali obnoviti. Če bi sprejel službo v afganistanski vojski, bi s to izobrazbo prejemal največ okoli 200 evrov, v tem podjetju pa sem zaslužil tudi do 6000 evrov. Kako bi vi ravnali?”
“Afganistanci pravimo, da se rojevamo in umiramo v vojni. O takšnih možnosti, ki jih imajo evropski otroci, lahko naši samo sanjajo.”
Sam vidi velik potencial Slovenije na digitalnem področju, a pravi, da bi najprej morali ustanoviti ministrstvo za informacijsko tehnologijo. Predvsem zaradi večjega nadzora.
“Zakaj več nadzora? Poglejte: pravila so pravila. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se seznanil z vsemi vašimi zakoni in jih spoštujem. Ampak vsi se teh pravil ne držijo. Dvakrat so mi tukaj že ukradli telefon. V Dubaju lahko pustim telefon na mizi in grem mirno na stranišče. Nihče ga ne bo vzel, ker so vsepovsod kamere in policija izsledi tatu v nekaj minutah. Ampak to so majhni prekrški. Lahko pa tako preprečite marsikaj večjega, tudi teroristični napad.”
Kako kot strokovnjak predvideva digitalno prihodnost?
“Če bi jaz lahko razvijal tehnologijo, bi ustvarjal takšno, ki bi jo morali upravljati ljudje. Tehnologija mora služiti ljudem in ne obratno.”
Afganistanec Safiullah Ebadi je imel pred nekaj dnevi 11 ur dolg intervju zaradi prošnje za azil. Izpraševalka ga je na vsak način želela ujeti na laži, pravi, kar ga je izjemno vznemirilo. Je eden od redkih beguncev, ki se želi ustaliti v Sloveniji. V 10 mesecih je spoznal že veliko prijateljev. Aktivno se uči slovenščine kot svojega 7. jezika. Drugi pa se od njega lahko naučijo farsi.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Neveljaven email naslov