Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo.
Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. “Nimam vesti o svojih sorodnikih in znancih, o svoji mami, mojih stricih in tetah, že dve leti in pol nobenih novic.”
Aprila letos ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Jazidi so etnična in verska skupnost, njihova vera je mešanica krščanstva, islama in starodavnega perzijskega zoroastrizma.
“Za vse bojevnike Islamske države, ki so me imeli v ujetništvu, lahko rečem, da niso ljudje. Z nami so ravnali kot z živalmi, kot z zvermi. Preprodajali so nas, tudi ženske z otroki.”
Pred dnevi je Lamija Adži Bašar skupaj z Nadio Murad za svoja prizadevanja dobila nagrado Saharova za svobodo misli. “Z Nadio se nisva izpostavili le zato, ker sva bili sami žrtvi, ampak zato, ker je tudi po dveh letih in pol še vedno veliko najinih ljudi v suženjstvu, najine prijateljice, sošolke in sosede so žrtve posilstev. Zato sem postala glas žrtev, za tiste, ki na svoje trpljenje ne morejo opozoriti sami.”
“Ja, vsak dan se borim, toda to zame ni breme. Prav nasprotno. Zame to, da sem utrujena, nima pomena.”
Ko govori svojo zgodbo, je ne govori zase, temveč tudi za vse, ki še trpijo. “Da se ti zločini ne bi ponovili ali da se ne bi zgodilo, da bi se pojavile še druge ekstremne skupine, ki svojo dejavnost utemeljujejo z vero.”
“Pred tem nisem poznala zunanjega sveta. Ko sem dobila nagrado, sem čutila še večjo odgovornost. Ja, mislim, da sem srečna.”
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo.
Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. “Nimam vesti o svojih sorodnikih in znancih, o svoji mami, mojih stricih in tetah, že dve leti in pol nobenih novic.”
Aprila letos ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Jazidi so etnična in verska skupnost, njihova vera je mešanica krščanstva, islama in starodavnega perzijskega zoroastrizma.
“Za vse bojevnike Islamske države, ki so me imeli v ujetništvu, lahko rečem, da niso ljudje. Z nami so ravnali kot z živalmi, kot z zvermi. Preprodajali so nas, tudi ženske z otroki.”
Pred dnevi je Lamija Adži Bašar skupaj z Nadio Murad za svoja prizadevanja dobila nagrado Saharova za svobodo misli. “Z Nadio se nisva izpostavili le zato, ker sva bili sami žrtvi, ampak zato, ker je tudi po dveh letih in pol še vedno veliko najinih ljudi v suženjstvu, najine prijateljice, sošolke in sosede so žrtve posilstev. Zato sem postala glas žrtev, za tiste, ki na svoje trpljenje ne morejo opozoriti sami.”
“Ja, vsak dan se borim, toda to zame ni breme. Prav nasprotno. Zame to, da sem utrujena, nima pomena.”
Ko govori svojo zgodbo, je ne govori zase, temveč tudi za vse, ki še trpijo. “Da se ti zločini ne bi ponovili ali da se ne bi zgodilo, da bi se pojavile še druge ekstremne skupine, ki svojo dejavnost utemeljujejo z vero.”
“Pred tem nisem poznala zunanjega sveta. Ko sem dobila nagrado, sem čutila še večjo odgovornost. Ja, mislim, da sem srečna.”
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Neveljaven email naslov