Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
"Ljudje so siti vojskovanja. Želijo si miru. Potrebujemo nekakšno duhovno revolucijo."
Dolgolasi in bradati mož s širokim nasmehom je med intervjujem nosil klobuk in imel odprto srajco, izpod katere je gledal neporaščen in precej opečen trebuh. Ni bilo videti, da bi ga to preveč motilo.
Jameson Godlove z vzdevkom One Feather – Eno pero – se predstavlja kot hipijevski umetnik in šteje jih že skoraj 55: “Vedno sicer pravim, da sem pač starejši od 20 let in mislim, da je to povsem dovolj.”
Temeljno umetniško delo, ki ga pooseblja, sta v enem njegovo prevozno sredstvo in njegov dom. Več kot 40 let star avtodom, ki skoraj ni več podoben prevoznemu sredstvu, ampak nekakšni moderni umetniški skulpturi, nosi najrazličnejše podobe, ki v metaforah sporočajo, da smo vsi ljudje povezani v eno veliko družino.
Vzdevek Eno pero je dobil pred več leti na svojem prvem mavričnem združenju nekje v gozdovih Kolorada, kjer se je zbralo več kot 20 tisoč ljudi s podobnimi prepričanji o miru, bratstvu in enotnosti. Takrat se je ravno vrnil iz Egipta, od koder je prinesel belo tuniko, ki jo je nosil na tem hipijevskem združenju. Njegovo dekle pa mu je za lase zataknilo belo žerjavovo pero. Začeli so ga klicati Belo pero, ampak je zaradi sporočila, da smo vsi ljudje povezani, vztrajal, da bi raje bil Eno pero. In je ostal – Eno pero.
S svojo podobo, dolgo brado in lasmi ter belo tuniko, je precej spominjal na Jezusa Kristusa. Potem pa se je nekaj let pozneje odločil za rjavi plašč, kot ga je nosil Frančišek Asiški. “To je bil nekakšen duhovno-umetniški poskus življenja samo od čiste ljubezni. Postavil sem si vprašanje, ali bi lahko živel tako kot Frančišek, ki je zapustil razkošno življenje in živel preprosto, kot takrat najrevnejši. Z življenjem v avtodomu se mi je tako ponudila odlična priložnost. Zame je bila to predvsem neka duhovna izkušnja in nikakor ne verska, saj pri razumevanju osnovnega sporočila enotnosti ni pomembno, kateri veri pripadamo oziroma na katerem drevesu rastemo.”
Ko se pogovarja z ljudmi po svetu, pravi, da so ljudje pripravljeni, da bi se bolj povezali in zaživeli v miru. Meni, da je le peščica ljudi, ki si želi stereotipiziranja in vojskovanja. Zato bi, po njegovem mnenju, potrebovali nekakšno duhovno revolucijo.
719 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
"Ljudje so siti vojskovanja. Želijo si miru. Potrebujemo nekakšno duhovno revolucijo."
Dolgolasi in bradati mož s širokim nasmehom je med intervjujem nosil klobuk in imel odprto srajco, izpod katere je gledal neporaščen in precej opečen trebuh. Ni bilo videti, da bi ga to preveč motilo.
Jameson Godlove z vzdevkom One Feather – Eno pero – se predstavlja kot hipijevski umetnik in šteje jih že skoraj 55: “Vedno sicer pravim, da sem pač starejši od 20 let in mislim, da je to povsem dovolj.”
Temeljno umetniško delo, ki ga pooseblja, sta v enem njegovo prevozno sredstvo in njegov dom. Več kot 40 let star avtodom, ki skoraj ni več podoben prevoznemu sredstvu, ampak nekakšni moderni umetniški skulpturi, nosi najrazličnejše podobe, ki v metaforah sporočajo, da smo vsi ljudje povezani v eno veliko družino.
Vzdevek Eno pero je dobil pred več leti na svojem prvem mavričnem združenju nekje v gozdovih Kolorada, kjer se je zbralo več kot 20 tisoč ljudi s podobnimi prepričanji o miru, bratstvu in enotnosti. Takrat se je ravno vrnil iz Egipta, od koder je prinesel belo tuniko, ki jo je nosil na tem hipijevskem združenju. Njegovo dekle pa mu je za lase zataknilo belo žerjavovo pero. Začeli so ga klicati Belo pero, ampak je zaradi sporočila, da smo vsi ljudje povezani, vztrajal, da bi raje bil Eno pero. In je ostal – Eno pero.
S svojo podobo, dolgo brado in lasmi ter belo tuniko, je precej spominjal na Jezusa Kristusa. Potem pa se je nekaj let pozneje odločil za rjavi plašč, kot ga je nosil Frančišek Asiški. “To je bil nekakšen duhovno-umetniški poskus življenja samo od čiste ljubezni. Postavil sem si vprašanje, ali bi lahko živel tako kot Frančišek, ki je zapustil razkošno življenje in živel preprosto, kot takrat najrevnejši. Z življenjem v avtodomu se mi je tako ponudila odlična priložnost. Zame je bila to predvsem neka duhovna izkušnja in nikakor ne verska, saj pri razumevanju osnovnega sporočila enotnosti ni pomembno, kateri veri pripadamo oziroma na katerem drevesu rastemo.”
Ko se pogovarja z ljudmi po svetu, pravi, da so ljudje pripravljeni, da bi se bolj povezali in zaživeli v miru. Meni, da je le peščica ljudi, ki si želi stereotipiziranja in vojskovanja. Zato bi, po njegovem mnenju, potrebovali nekakšno duhovno revolucijo.
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.
Ko se v noči na 25. december mrak spusti nad mesto, ko vsi otroci odidejo v toplo zavetje svoje postelje, ko nastane prijetna tišina, se k nam prikrade dobri mož z dolgo brado, rdečo opravo in visokimi rjavimi škornji. Če bi otroke vprašali, od kod prihaja, bi vsi kot iz topa verjetno dejali, da s Severnega tečaja. No, nekateri bi ga morda povezali z znanim podjetjem, ki je komercializiralo podobo tega dobrega moža v rdečem, ampak tisti prvi bi imeli prav. Kraj njegovega rojstva je sicer zavit v tančico skrivnosti, ampak vsi vemo, da je svoj dom pred nekaj stoletji našel na Laponskem, na najsevernejšem delu Finske. Kot ste verjetno že ugotovili, smo v božično Evropo osebno povabili samega Božička.
Evropski parlament je nagrado Saharov za svobodo misli letos podelil venezuelski demokratični opoziciji. Glavnega opozicijskega politika Leopolda Lópeza ni bilo na slovesnosti v Strasbourgu, saj je že štiri leta v zaporu. Srečali smo se z njegovim očetom in soimenjakom, ki živi v izgnanstvu v Španiji. “Sodni proces proti meni se je začel, ker sem delal na časopisu, ki je objavil novico o vpletenosti državnih uradnikov v preprodajo drog in pranje denarja v ZDA.” Prepričan je, da bi ga zaprli, če bi se vrnil v Venezuelo. Leopoldo López starejši je nekdanji urednik osrednjega časnika v Venezueli El Nacional. Z družino v Caracasu je v rednih stikih, čeprav se zaveda, da jim zelo verjetno prisluškujejo. Kritično govori o razmerah v Venezueli, ne verjame, da lahko vladavino Nicolasa Madura reši venezuelska različica bitcoina, kriptovaluta Petra. Še vedno upa, da se ne bo zgodila državljanska vojna, in zanika neposredne povezave venezuelske opozicije z ZDA in Donaldom Trumpom, čeprav se je z ameriškim predsednikom osebno srečala njegova snaha. Glava družine López, katere korenine segajo vse do vodje osamosvojitve južnoameriških kolonij od španske oblasti, Simona Bolivarja, vidi v Venezueli svetlo prihodnost, “ker je zaradi nafte še vedno ena izmed najbogatejših držav na svetu”.
Jean Ngendahimana je doma iz Kigalija, glavnega mesta Ruande, ki nam v zavesti (in na vesti) leži kot eno največjih morišč povojne zgodovine. V genocidu nad Tutsiji je izginil velik del njegove tutsijske družine, sam je bil v času genocida kot štiriletnik skupaj s starši begunec v sosednjem Kongu. V njegovi profesionalni karieri izstopa radijsko novinarsko delo v Kigaliju, ki pa ga je pred nekaj leti zaključil, ko je po nekaj kritičnih prispevkih nenadoma izginil njegov dober prijatelj in sodelavec. Odšel je v Nemčijo, kjer je danes prek projekta Erasmus Mundus podiplomski študent migracij, v Oldenburgu pa na to temo pripravlja tudi radijsko oddajo Migration heute.
Novinar Ryan Heath je Avstralec v evropski prestolnici in kot kronist dnevnega dogajanja zapeljivo birokratom nadeva človeški obraz, še več, togo Evropsko unijo mu uspe včasih narediti očarljivo in seksi. Pred enim mesecem so ga proglasili za najbolj vplivnega v digitalnem mehurčku bruseljske birokracije. Piše za vplivni portal Politico.eu, njegova rubrika Brussels Playbook ima več kot 70 tisoč naročnikov, snema tudi podkaste, pridobil si je skoraj zvezdniški status. Njegov vpogled v zakulisje Bruslja razkriva evropsko različico Hiše iz kart, so prepričani oboževalci. Kako je Evropska unija videti iz avstralskega zornega kota, kako ocenjuje vlogo Slovenije, kdo se bo v resnici priključil francosko-nemškemu vlaku, koliko je še ohranil avstralskega naglasa in zakaj ima počasi dovolj Bruslja. Ryan Heath, zvezdnik vročice bruseljske birokracije.
Andres Vombergar je argentinski nogometaš slovenskih korenin. Argentino, kjer je zaradi načina igre dobil vzdevek Tank, je letos zamenjal za Slovenijo. Tu ima veliko sorodnikov, Slovenijo pa je že pred prihodom v Olimpijo večkrat obiskal. Doma ga ne kličejo Andres, temveč Andrej, če bi lahko zaigral za kateri koli klub, pa bi bil to argentinski River Plate.
Velikokrat lahko preberemo narod Sámi ali Laponci, Lene Cecilia Sparrok pa pravi, da je za njeno ljudstvo ta izraz žaljiv. On so Samiji, natančneje južni Samiji, njihov jezik je južna samijščina, ki ga tudi zaradi temnega obdobja v zgodovini – ko so Samiji veljali za manj vredne in neumne ljudi in so številni pustili vse za seboj in postali Švedi – govori le še približno 500 ljudi. Na to temo je tudi letošnji zmagovalni film za nagrado LUX Nečista kri. Z glavno igralko Elle Marjo oziroma Lene Cecilio Sparrok in njeno sestro Mio Eriko Sparrok smo se srečali na podelitvi nagrade v Evropskem parlamentu v Strasbourgu.
Tom Kelly je torej vez med ameriško smučarsko reprezentanco in javnostjo. In to že več kot 30 let. V zimske športe se je zaljubil že zelo zgodaj in to po zaslugi televizije. Tom Kelly naj bi po letošnji smučarski sezoni odšel v pokoj in zapustil mesto podpredsednika ameriške smučarske zveze, zadolženega za odnose z javnostjo in množičnimi občili. V Soeldnu, kjer se je začela nova smučarska sezona, ga je v Evropo osebno povabil Aleš Smrekar.
Tokrat gostje Evrope, osebno! nismo iskali mi, ampak je na nek način ona našla nas. Helena Klersy je 15 letna nemška šolarka, ki je oktobra na Radiu Slovenija teden dni opravljala prakso. In s svojo prijetnostjo pustila vtis. Celo med montažo današnje oddaje je tonski mojster vzkliknil – aha, to je pa tista prijetna punca iz Nemčije.
Theo Karoumenos je prepotoval številna mesta in države, a se na koncu ustalil v Mariboru. Prepričale so ga številne kavarne in prečudovito Pohorje, pa tudi strpni prebivalci: “Nikoli me niso gledali postrani, češ, kdo si ali kaj hočeš.” Čeprav prihaja iz Francije, pravi, da ni Francoz. Ima tipično helensko ime, pa ni Grk.
Po zgodbi Krzystofa Charamse bo slej kot prej nekdo posnel film. Rodil se je v zelo verni poljski katoliški družini in si že od vedno želel postati duhovnik. Postal je ne samo to, ampak tudi predavatelj na dveh univerzah in celo del vatikanske kongregacije za doktrino vere, nekoč bolj znane kot inkvizicija. Pred dvema letoma je najprej povzročil vihar v Vatikanu, ko je zahteval, da ta podpre katalonsko samostojnost; takoj zatem pa še potres, ko je na novinarski konferenci povedal, da je gej. Ker homoseksualnost v cerkvi neuradno obstaja, so ga uradno izključili iz cerkve zaradi heteroseksualnih odnosov. Danes Charamsa predava po Evropi in razkriva hinavščino, predvsem pa obsoja homofobijo cerkve, katere del je bil tudi sam. Med drugim to dela s podatkom, da je približno polovica duhovnikov gejev. Odstotek naj bi bil vsaj tak tudi pri zadnjih dveh papežih.
Nedaleč od Krtine je vaška gostilna, kot jih je na stotine po slovenskem podeželju. Z eno veliko razliko - v njej strežejo izključno italijanske jedi in točijo samo italijanska vina. Z eno drobno izjemo, ki so jo 'izsilili' domačini. V kuhinji poveljuje 'capo cuoco' Roberto Monas, polnokrvni Italijan, ki prihaja iz Torina, kamor so se njegovi starši po drugi svetovni vojni preselili iz hrvaške Istre.
Niti predstavljati si ne moremo, skozi kaj vse mora Yara Bamieh, preden lahko odpotuje iz domače Palestine. Že dejstvo, da zato, ker se je rodila v Jeruzalemu, nima palestinske osebne izkaznice, in ker je Palestinka, rojena v Izraelu, ne more imeti izraelske osebne izkaznice, je dovolj bizarno. Še bolj bizarno pa je, da ima za potovanje v tujino jordanski potni list. Pravi, da se na vse te nedoumljivosti človek nekako navadi in mu sčasoma tudi stalen nadzor pride v navado, saj drugače ne bi imel nič od življenja. In Yara Bamieh želi od življenja čim več, je ilustratorka otroških knjig, ki si želi uspeti tudi na tujem. O tem, zakaj je študirala arhitekturo, a nikoli ni postala arhitektka, o nadzornih točkah in življenju pod budnim očesom Izraelcev ter o tem, zakaj misli, da lahko ilustracija pove več kot tisoč besed, v oddaji Evropa osebno.
Za Slovenijo je prvič slišala leta 1999, z njo pa jo je povezala nogometna tekme. Prav tista, za nas legendarna, zasnežena, v Kijevu, ki je Slovenijo popeljala na prvo evropsko prvenstvo. Takrat je spoznala Slovenca, zaradi katerega danes živi v Ljubljani. In – da, še vedno hodi na reprezentančne tekme, le da ji zdaj srce že bolj bije za drugo reprezentanco. Ukrajinska Rusinja iz Donbasa v Luganski regiji, Marija Sotnikova Štravs, je sicer prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino, piše pa tudi doktorat iz jezikovnih politik v slovanskih državah. Prav v preteklem tednu so v Ukrajini sprejeli nov zakon o jeziku v šolah, ki je že povzročil spore s praktično vsemi njihovimi sosedami. Skratka, ne samo izjemno zanimiva, temveč tudi aktualna sogovornica.
Služba ali ljubezen? Ena od dveh najpogostejših možnosti, da nekdo pristane v Sloveniji. Pri Petri je bila najprej ljubezen, potem je tukaj našla še službo, pri nas dela kot kadrovnica. Ko ne dela, s poljsko kolegico Aniko ustvarjata you tube filmčke, v katerih kot tujki opozarjata na slovenske posebnosti – od hrane, do jezika.
Belgijski pisatelj Stefan Hertmans o spominih na Neue Slowenische Kunst, kritičnem Odprtem pismu Evropi, poeziji in o tem, ali se pisatelj že rodiš ali to postaneš
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Pri Adamu Harveyu lahko kupite neuporabne reči, kot je denimo termo-burka, ali pa žepni motilec mobilnih signalov. Lahko si privoščite tudi komplet lasulj in ličil, s katerimi se namažete do neprepoznavnosti. Seveda Adam s tem ne išče morebitnih tržnih niš in potencialnih prodajnih uspešnic, gre za njegove umetniške projekte, s katerimi opozarja na pomen naše zasebnosti. Za svoj največji dosežek sicer Adam šteje to, da gre njegovo delo zelo na živce Pentagonu in ameriški Centralni obveščevalni agenciji.
“Tam, kjer je srce, tam sem jaz,” je svoje nastope v Srbiji upravičevala Tereza Kesovija, čeprav je takoj po razpadu Jugoslavije zelo jasno dejala, da v Srbiji ne bo nikoli več nastopila. A kar je politika velikokrat ločila, je potem glasba združila. Tudi prebivalce nekdanjih jugoslovanskih držav. In jih združuje še danes, pravi srbska sociologinja Ana Petrov, ki raziskuje komercializacijo Jugoslavije skozi glasbo. Sprašuje se, kakšne občutke nam še danes vzbujajo nastopi jugoslovanskih zvezd, zakaj o Jugoslaviji prepevajo glasbeniki, ki z njo nimajo skoraj nikakršne povezave, razen tega, da so bili rojeni v njej, in kako jugonostalgija prinaša velike zaslužke.
Evropa, osebno gosti Angležinjo Nikki McNeill, predstavnico za stike med mediji in glasbeniki na kopici evropskih festivalov, med katerimi so tudi nekateri največji – Exit, Sziget, Eurosonic in drugi. Njeno podjetje je znano kot ena izmed vodilnih neodvisnih PR agencij, že več kot desetletje sodeluje tudi s posameznimi glasbeniki in DJ-i, pozorno spremlja tudi spremembe v glasbeni industriji in nove trende, ki jo preoblikujejo. Na festivalih vijuga med željami novinarjev in muhami ter zahtevami glasbenih zvezdnikov, večino festivalske sezone je na poti med evropskimi mesti, a koncert vidi le, če se uspe za nekaj minut izmuzniti obveznostim.
Neveljaven email naslov