Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.

"Ljudje so siti vojskovanja. Želijo si miru. Potrebujemo nekakšno duhovno revolucijo."

Dolgolasi in bradati mož s širokim nasmehom je med intervjujem nosil klobuk in imel odprto srajco, izpod katere je gledal neporaščen in precej opečen trebuh. Ni bilo videti, da bi ga to preveč motilo.

Jameson Godlove z vzdevkom One Feather – Eno pero – se predstavlja kot hipijevski umetnik in šteje jih že skoraj 55: “Vedno sicer pravim, da sem pač starejši od 20 let in mislim, da je to povsem dovolj.”

Temeljno umetniško delo, ki ga pooseblja, sta v enem njegovo prevozno sredstvo in njegov dom. Več kot 40 let star avtodom, ki skoraj ni več podoben prevoznemu sredstvu, ampak nekakšni moderni umetniški skulpturi, nosi najrazličnejše podobe, ki v metaforah sporočajo, da smo vsi ljudje povezani v eno veliko družino.

Vzdevek Eno pero je dobil pred več leti na svojem prvem mavričnem združenju nekje v gozdovih Kolorada, kjer se je zbralo več kot 20 tisoč ljudi s podobnimi prepričanji o miru, bratstvu in enotnosti. Takrat se je ravno vrnil iz Egipta, od koder je prinesel belo tuniko, ki jo je nosil na tem hipijevskem združenju. Njegovo dekle pa mu je za lase zataknilo belo žerjavovo pero. Začeli so ga klicati Belo pero, ampak je zaradi sporočila, da smo vsi ljudje povezani, vztrajal, da bi raje bil Eno pero. In je ostal – Eno pero.

S svojo podobo, dolgo brado in lasmi ter belo tuniko, je precej spominjal na Jezusa Kristusa. Potem pa se je nekaj let pozneje odločil za rjavi plašč, kot ga je nosil Frančišek Asiški. “To je bil nekakšen duhovno-umetniški poskus življenja samo od čiste ljubezni. Postavil sem si vprašanje, ali bi lahko živel tako kot Frančišek, ki je zapustil razkošno življenje in živel preprosto, kot takrat najrevnejši. Z življenjem v avtodomu se mi je tako ponudila odlična priložnost. Zame je bila to predvsem neka duhovna izkušnja in nikakor ne verska, saj pri razumevanju osnovnega sporočila enotnosti ni pomembno, kateri veri pripadamo oziroma na katerem drevesu rastemo.”

Ko se pogovarja z ljudmi po svetu, pravi, da so ljudje pripravljeni, da bi se bolj povezali in zaživeli v miru. Meni, da je le peščica ljudi, ki si želi stereotipiziranja in vojskovanja. Zato bi, po njegovem mnenju, potrebovali nekakšno duhovno revolucijo.