Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
"Ljudje so siti vojskovanja. Želijo si miru. Potrebujemo nekakšno duhovno revolucijo."
Dolgolasi in bradati mož s širokim nasmehom je med intervjujem nosil klobuk in imel odprto srajco, izpod katere je gledal neporaščen in precej opečen trebuh. Ni bilo videti, da bi ga to preveč motilo.
Jameson Godlove z vzdevkom One Feather – Eno pero – se predstavlja kot hipijevski umetnik in šteje jih že skoraj 55: “Vedno sicer pravim, da sem pač starejši od 20 let in mislim, da je to povsem dovolj.”
Temeljno umetniško delo, ki ga pooseblja, sta v enem njegovo prevozno sredstvo in njegov dom. Več kot 40 let star avtodom, ki skoraj ni več podoben prevoznemu sredstvu, ampak nekakšni moderni umetniški skulpturi, nosi najrazličnejše podobe, ki v metaforah sporočajo, da smo vsi ljudje povezani v eno veliko družino.
Vzdevek Eno pero je dobil pred več leti na svojem prvem mavričnem združenju nekje v gozdovih Kolorada, kjer se je zbralo več kot 20 tisoč ljudi s podobnimi prepričanji o miru, bratstvu in enotnosti. Takrat se je ravno vrnil iz Egipta, od koder je prinesel belo tuniko, ki jo je nosil na tem hipijevskem združenju. Njegovo dekle pa mu je za lase zataknilo belo žerjavovo pero. Začeli so ga klicati Belo pero, ampak je zaradi sporočila, da smo vsi ljudje povezani, vztrajal, da bi raje bil Eno pero. In je ostal – Eno pero.
S svojo podobo, dolgo brado in lasmi ter belo tuniko, je precej spominjal na Jezusa Kristusa. Potem pa se je nekaj let pozneje odločil za rjavi plašč, kot ga je nosil Frančišek Asiški. “To je bil nekakšen duhovno-umetniški poskus življenja samo od čiste ljubezni. Postavil sem si vprašanje, ali bi lahko živel tako kot Frančišek, ki je zapustil razkošno življenje in živel preprosto, kot takrat najrevnejši. Z življenjem v avtodomu se mi je tako ponudila odlična priložnost. Zame je bila to predvsem neka duhovna izkušnja in nikakor ne verska, saj pri razumevanju osnovnega sporočila enotnosti ni pomembno, kateri veri pripadamo oziroma na katerem drevesu rastemo.”
Ko se pogovarja z ljudmi po svetu, pravi, da so ljudje pripravljeni, da bi se bolj povezali in zaživeli v miru. Meni, da je le peščica ljudi, ki si želi stereotipiziranja in vojskovanja. Zato bi, po njegovem mnenju, potrebovali nekakšno duhovno revolucijo.
719 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
"Ljudje so siti vojskovanja. Želijo si miru. Potrebujemo nekakšno duhovno revolucijo."
Dolgolasi in bradati mož s širokim nasmehom je med intervjujem nosil klobuk in imel odprto srajco, izpod katere je gledal neporaščen in precej opečen trebuh. Ni bilo videti, da bi ga to preveč motilo.
Jameson Godlove z vzdevkom One Feather – Eno pero – se predstavlja kot hipijevski umetnik in šteje jih že skoraj 55: “Vedno sicer pravim, da sem pač starejši od 20 let in mislim, da je to povsem dovolj.”
Temeljno umetniško delo, ki ga pooseblja, sta v enem njegovo prevozno sredstvo in njegov dom. Več kot 40 let star avtodom, ki skoraj ni več podoben prevoznemu sredstvu, ampak nekakšni moderni umetniški skulpturi, nosi najrazličnejše podobe, ki v metaforah sporočajo, da smo vsi ljudje povezani v eno veliko družino.
Vzdevek Eno pero je dobil pred več leti na svojem prvem mavričnem združenju nekje v gozdovih Kolorada, kjer se je zbralo več kot 20 tisoč ljudi s podobnimi prepričanji o miru, bratstvu in enotnosti. Takrat se je ravno vrnil iz Egipta, od koder je prinesel belo tuniko, ki jo je nosil na tem hipijevskem združenju. Njegovo dekle pa mu je za lase zataknilo belo žerjavovo pero. Začeli so ga klicati Belo pero, ampak je zaradi sporočila, da smo vsi ljudje povezani, vztrajal, da bi raje bil Eno pero. In je ostal – Eno pero.
S svojo podobo, dolgo brado in lasmi ter belo tuniko, je precej spominjal na Jezusa Kristusa. Potem pa se je nekaj let pozneje odločil za rjavi plašč, kot ga je nosil Frančišek Asiški. “To je bil nekakšen duhovno-umetniški poskus življenja samo od čiste ljubezni. Postavil sem si vprašanje, ali bi lahko živel tako kot Frančišek, ki je zapustil razkošno življenje in živel preprosto, kot takrat najrevnejši. Z življenjem v avtodomu se mi je tako ponudila odlična priložnost. Zame je bila to predvsem neka duhovna izkušnja in nikakor ne verska, saj pri razumevanju osnovnega sporočila enotnosti ni pomembno, kateri veri pripadamo oziroma na katerem drevesu rastemo.”
Ko se pogovarja z ljudmi po svetu, pravi, da so ljudje pripravljeni, da bi se bolj povezali in zaživeli v miru. Meni, da je le peščica ljudi, ki si želi stereotipiziranja in vojskovanja. Zato bi, po njegovem mnenju, potrebovali nekakšno duhovno revolucijo.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Neveljaven email naslov