Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
"Ljudje so siti vojskovanja. Želijo si miru. Potrebujemo nekakšno duhovno revolucijo."
Dolgolasi in bradati mož s širokim nasmehom je med intervjujem nosil klobuk in imel odprto srajco, izpod katere je gledal neporaščen in precej opečen trebuh. Ni bilo videti, da bi ga to preveč motilo.
Jameson Godlove z vzdevkom One Feather – Eno pero – se predstavlja kot hipijevski umetnik in šteje jih že skoraj 55: “Vedno sicer pravim, da sem pač starejši od 20 let in mislim, da je to povsem dovolj.”
Temeljno umetniško delo, ki ga pooseblja, sta v enem njegovo prevozno sredstvo in njegov dom. Več kot 40 let star avtodom, ki skoraj ni več podoben prevoznemu sredstvu, ampak nekakšni moderni umetniški skulpturi, nosi najrazličnejše podobe, ki v metaforah sporočajo, da smo vsi ljudje povezani v eno veliko družino.
Vzdevek Eno pero je dobil pred več leti na svojem prvem mavričnem združenju nekje v gozdovih Kolorada, kjer se je zbralo več kot 20 tisoč ljudi s podobnimi prepričanji o miru, bratstvu in enotnosti. Takrat se je ravno vrnil iz Egipta, od koder je prinesel belo tuniko, ki jo je nosil na tem hipijevskem združenju. Njegovo dekle pa mu je za lase zataknilo belo žerjavovo pero. Začeli so ga klicati Belo pero, ampak je zaradi sporočila, da smo vsi ljudje povezani, vztrajal, da bi raje bil Eno pero. In je ostal – Eno pero.
S svojo podobo, dolgo brado in lasmi ter belo tuniko, je precej spominjal na Jezusa Kristusa. Potem pa se je nekaj let pozneje odločil za rjavi plašč, kot ga je nosil Frančišek Asiški. “To je bil nekakšen duhovno-umetniški poskus življenja samo od čiste ljubezni. Postavil sem si vprašanje, ali bi lahko živel tako kot Frančišek, ki je zapustil razkošno življenje in živel preprosto, kot takrat najrevnejši. Z življenjem v avtodomu se mi je tako ponudila odlična priložnost. Zame je bila to predvsem neka duhovna izkušnja in nikakor ne verska, saj pri razumevanju osnovnega sporočila enotnosti ni pomembno, kateri veri pripadamo oziroma na katerem drevesu rastemo.”
Ko se pogovarja z ljudmi po svetu, pravi, da so ljudje pripravljeni, da bi se bolj povezali in zaživeli v miru. Meni, da je le peščica ljudi, ki si želi stereotipiziranja in vojskovanja. Zato bi, po njegovem mnenju, potrebovali nekakšno duhovno revolucijo.
719 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
"Ljudje so siti vojskovanja. Želijo si miru. Potrebujemo nekakšno duhovno revolucijo."
Dolgolasi in bradati mož s širokim nasmehom je med intervjujem nosil klobuk in imel odprto srajco, izpod katere je gledal neporaščen in precej opečen trebuh. Ni bilo videti, da bi ga to preveč motilo.
Jameson Godlove z vzdevkom One Feather – Eno pero – se predstavlja kot hipijevski umetnik in šteje jih že skoraj 55: “Vedno sicer pravim, da sem pač starejši od 20 let in mislim, da je to povsem dovolj.”
Temeljno umetniško delo, ki ga pooseblja, sta v enem njegovo prevozno sredstvo in njegov dom. Več kot 40 let star avtodom, ki skoraj ni več podoben prevoznemu sredstvu, ampak nekakšni moderni umetniški skulpturi, nosi najrazličnejše podobe, ki v metaforah sporočajo, da smo vsi ljudje povezani v eno veliko družino.
Vzdevek Eno pero je dobil pred več leti na svojem prvem mavričnem združenju nekje v gozdovih Kolorada, kjer se je zbralo več kot 20 tisoč ljudi s podobnimi prepričanji o miru, bratstvu in enotnosti. Takrat se je ravno vrnil iz Egipta, od koder je prinesel belo tuniko, ki jo je nosil na tem hipijevskem združenju. Njegovo dekle pa mu je za lase zataknilo belo žerjavovo pero. Začeli so ga klicati Belo pero, ampak je zaradi sporočila, da smo vsi ljudje povezani, vztrajal, da bi raje bil Eno pero. In je ostal – Eno pero.
S svojo podobo, dolgo brado in lasmi ter belo tuniko, je precej spominjal na Jezusa Kristusa. Potem pa se je nekaj let pozneje odločil za rjavi plašč, kot ga je nosil Frančišek Asiški. “To je bil nekakšen duhovno-umetniški poskus življenja samo od čiste ljubezni. Postavil sem si vprašanje, ali bi lahko živel tako kot Frančišek, ki je zapustil razkošno življenje in živel preprosto, kot takrat najrevnejši. Z življenjem v avtodomu se mi je tako ponudila odlična priložnost. Zame je bila to predvsem neka duhovna izkušnja in nikakor ne verska, saj pri razumevanju osnovnega sporočila enotnosti ni pomembno, kateri veri pripadamo oziroma na katerem drevesu rastemo.”
Ko se pogovarja z ljudmi po svetu, pravi, da so ljudje pripravljeni, da bi se bolj povezali in zaživeli v miru. Meni, da je le peščica ljudi, ki si želi stereotipiziranja in vojskovanja. Zato bi, po njegovem mnenju, potrebovali nekakšno duhovno revolucijo.
Doma je v Belgiji in po čudnem naključju tudi v Sloveniji. Ker se zaveda, da je njegov priimek precej zapleten in da ga tako rekoč nihče ne izgovori pravilno, je čisto zadovoljen s tem, da mu rečemo Chris, njegovo umetniško ime pa je Mr. Chris.
Konec januarja je košarkarski klub Cedevita Olimpija pod strop dvorane v Stožicah upokojil dres s številko 10, ki ga je nosil legendarni Dušan Hauptman. Duleta so prišli počastit številni navijači ter nekdanji soigralci. Med prepoznavnimi imeni slovenske košarkarske zgodovine, kot so Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Roman Horvat, Zmago Sagadin, se je mudil tudi v zeleno, ekstravagantno obleko oblečen visok, na prvi pogled neznan obraz.
Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.
Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.
Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.
Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Neveljaven email naslov