Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Ameriški Kamničan pravi, da je Slovenija dobro razmerje med ceno in kakovostjo
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Njegova domovina so Združene države Amerike, mama je bila profesorica francoščine, oče psihiater in profesor, dobršen del življenja je preživel v mestu New Haven.
“New Haven je malo mesto, okrog 150 tisoč ljudi. Prvi hamburgerji naj bi bili od tam in tudi najboljša pica. Lahko bi živel tudi tam.”
V umetnostno zgodovino ga ni zaneslo slučajno, pravzaprav je tja zašel po nekaj poskusih, odbojih in odkrušenih idealih o tem, kaj bi počel. Nekaj pa je bilo vendarle ves čas navzoče: Evropa je bila ljubezen na prvi pogled: “Želel sem si evropski način življenja, pa mi je bilo čisto vseeno, ali bi spoznal Španko ali Slovenko. Potem sem srečal Kamničanko, zdaj imava dva otroka.”
“V ZDA nimamo nič takega, kot je Bled, ki je čaroben za Američane. Ljubljana pa tudi … takoj sem opazil Plečnikovo arhitekturo, bolj je opazen kot Gaudi v Barceloni.”
Charney v svoji navdušenosti nad našo državo zveni kot novi Vodnik: “Slovenci po navadi ne mislijo, da živijo v najboljši državi na svetu, a jaz mislim resno – lepa je in ima dobro razmerje med ceno in kakovostjo. Nisem našel boljše na vsem svetu. Zakaj pa je tukaj toliko nerganja? Trava je vedno bolj zelena pri sosedu! Je pa res, da je težko najti službo in dobro plačilo. V ZDA je lažje, tudi plača je čisto drugačna.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Ameriški Kamničan pravi, da je Slovenija dobro razmerje med ceno in kakovostjo
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Njegova domovina so Združene države Amerike, mama je bila profesorica francoščine, oče psihiater in profesor, dobršen del življenja je preživel v mestu New Haven.
“New Haven je malo mesto, okrog 150 tisoč ljudi. Prvi hamburgerji naj bi bili od tam in tudi najboljša pica. Lahko bi živel tudi tam.”
V umetnostno zgodovino ga ni zaneslo slučajno, pravzaprav je tja zašel po nekaj poskusih, odbojih in odkrušenih idealih o tem, kaj bi počel. Nekaj pa je bilo vendarle ves čas navzoče: Evropa je bila ljubezen na prvi pogled: “Želel sem si evropski način življenja, pa mi je bilo čisto vseeno, ali bi spoznal Španko ali Slovenko. Potem sem srečal Kamničanko, zdaj imava dva otroka.”
“V ZDA nimamo nič takega, kot je Bled, ki je čaroben za Američane. Ljubljana pa tudi … takoj sem opazil Plečnikovo arhitekturo, bolj je opazen kot Gaudi v Barceloni.”
Charney v svoji navdušenosti nad našo državo zveni kot novi Vodnik: “Slovenci po navadi ne mislijo, da živijo v najboljši državi na svetu, a jaz mislim resno – lepa je in ima dobro razmerje med ceno in kakovostjo. Nisem našel boljše na vsem svetu. Zakaj pa je tukaj toliko nerganja? Trava je vedno bolj zelena pri sosedu! Je pa res, da je težko najti službo in dobro plačilo. V ZDA je lažje, tudi plača je čisto drugačna.”
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Neveljaven email naslov