Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marta Rojnik je v Slovenijo je prišla iz venezuelskih Andov, iz Méride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik njen oče izvira iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav pol svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi deželo spoznala in osvojila tudi jezik.
"Klobase, zelje ... Seveda poznam to hrano, saj jo je pogosto pripravljala moja babica."
Marta Rojnik je v Slovenijo prišla iz venezuelskih Andov, iz Meride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik, je njen oče po rodu iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav polovico svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi spoznala deželo in osvojila tudi jezik.
“Slovenščina je zame težka zato, ker je čisto nekaj novega. Ker je slovanski jezik, je tudi izgovarjava zelo drugačna. Ampak mi je všeč.”
V Venezueli je na fakulteti za gozdarstvo imela profesorja Slovenca: “Priimek mi je zdajle ušel iz glave. Bil je prijatelj mojega dedka, spoznala sta se še v Caracasu, ko sta bila mlada. Dobro je govoril slovensko, no, poleg njega pa v Meridi ni bilo Slovencev.”
Tukaj je tako predvsem zaradi tečaja slovenščine za tujce, ki ga organizirajo na ljubljanski filozofski fakulteti, Marta pa je dobila štipendijo za Slovence po svetu, s čimer si financira nekajmesečno bivanje pri nas. Mimogrede – z izobrazbo, ki jo bo kmalu imela, bi v Venezueli zaslužila približno sto dolarjev na mesec.
“Če primerjam, je največja razlika v mirnosti in varnosti. V zadnjih treh letih se je varnostno stanje izjemno poslabšalo, kriminala je veliko več, kot ga je bilo. Človek ne more biti miren, ko hodi po ulici, čutiti je stalno napetost.“
Cene v Venezueli so primerljive z evropskimi. Z izjemo nafte, s katero za dober dolar napolnite cel rezervoar, a nafte se pač ne da jesti.
Pravi, da je hrana v Sloveniji zelo drugačna zaradi podnebja: “Klobase, zelje … Seveda poznam to hrano, saj jo je pogosto pripravljala moja babica, a je bila zaradi sestavin, ki smo jih imeli na voljo v Venezueli, vseeno drugačna. Naša tipična venezuelska prehrana je arepa, to je jed, ki je narejena iz koruze. Jemo jo za zajtrk, kosilo in večerjo. No, to pogrešam tukaj.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Marta Rojnik je v Slovenijo je prišla iz venezuelskih Andov, iz Méride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik njen oče izvira iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav pol svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi deželo spoznala in osvojila tudi jezik.
"Klobase, zelje ... Seveda poznam to hrano, saj jo je pogosto pripravljala moja babica."
Marta Rojnik je v Slovenijo prišla iz venezuelskih Andov, iz Meride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik, je njen oče po rodu iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav polovico svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi spoznala deželo in osvojila tudi jezik.
“Slovenščina je zame težka zato, ker je čisto nekaj novega. Ker je slovanski jezik, je tudi izgovarjava zelo drugačna. Ampak mi je všeč.”
V Venezueli je na fakulteti za gozdarstvo imela profesorja Slovenca: “Priimek mi je zdajle ušel iz glave. Bil je prijatelj mojega dedka, spoznala sta se še v Caracasu, ko sta bila mlada. Dobro je govoril slovensko, no, poleg njega pa v Meridi ni bilo Slovencev.”
Tukaj je tako predvsem zaradi tečaja slovenščine za tujce, ki ga organizirajo na ljubljanski filozofski fakulteti, Marta pa je dobila štipendijo za Slovence po svetu, s čimer si financira nekajmesečno bivanje pri nas. Mimogrede – z izobrazbo, ki jo bo kmalu imela, bi v Venezueli zaslužila približno sto dolarjev na mesec.
“Če primerjam, je največja razlika v mirnosti in varnosti. V zadnjih treh letih se je varnostno stanje izjemno poslabšalo, kriminala je veliko več, kot ga je bilo. Človek ne more biti miren, ko hodi po ulici, čutiti je stalno napetost.“
Cene v Venezueli so primerljive z evropskimi. Z izjemo nafte, s katero za dober dolar napolnite cel rezervoar, a nafte se pač ne da jesti.
Pravi, da je hrana v Sloveniji zelo drugačna zaradi podnebja: “Klobase, zelje … Seveda poznam to hrano, saj jo je pogosto pripravljala moja babica, a je bila zaradi sestavin, ki smo jih imeli na voljo v Venezueli, vseeno drugačna. Naša tipična venezuelska prehrana je arepa, to je jed, ki je narejena iz koruze. Jemo jo za zajtrk, kosilo in večerjo. No, to pogrešam tukaj.”
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov