Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira. Pravzaprav je bil najprej ilustrator, potem je po spletu okoliščin – ker se je nekemu tajskemu založniku zlagal, da tudi piše – začel svoje ilustracije zares opremljati še z zgodbami. No, še prej je hodil v šolo za mlade nadarjene glasbenike, ker se je mami zdelo, da bi lahko bil tudi njen sin Robertino Loretti. Danes je 62 letni izjemno prijeten gospod odličen ambasador Litve in njene kulture, ki rad pove, da kakšne sovjeto-nostalgije nima. Prej sovjeto-alergijo. Tudi zato, ker je njegov študij na likovni akademiji v Vilni trajal več desetletij, končal pa ga je šele, ko se je v Litvi končala sovjetska doba. Med študijem so ga namreč zaradi “slabih ocen” (kot so ubesedili njegovo simpatiziranje s hipijevsko kulturo), izključili iz akademije.
Če nisi ustvarjalen, si dolgočasen najprej sebi, potem pa še drugim
Kęstutis Kasparavičius je litovski ilustrator, slikar in otroški pisatelj. Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira.
“Povem pa lahko zanimiv in poveden primer: pred kakšnim letom je v Združenem kraljestvu število prodanih vinilnih plošč prvič preseglo število prodanih zgoščenk. Verjetno podobno velja tudi za literaturo. En del bralcev bo seveda ostal na elektronskih knjigah, prihodnost tiskane knjige pa se mi tudi zdi svetla in stabilna.”
Pred nekaj leti se je morda zdelo, da bodo elektronske knjige povozile običajne, tiskane; zdaj se je to razmerje ustalilo.
Sam je sicer kar intenziven uporabnik spleta in družabnih omrežij, že pred leti je v digitalni obliki izšla tudi njegova prva slikanica Jagodni dan. “Jagodni dan je izšel ravno v času, ko smo bili sredi tega porasta digitalnih knjig. Projekt pa nekako ni uspel. Verjetno tudi zaradi manjšega trga, ker je bila knjižica izdana v litovščini.”
Litovski knjižni in jezikovni trg sta le za malenkost večja od slovenskega. Pravi pa naš sogovornik, da Litovci berejo veliko več, kot beremo tukaj. V nekem intervjuju na Hrvaškem je tako v šali povedal, da bi nam morali v tem delu Evrope “pokvariti vreme”, da bi brali več.
Recepta, kako dobiti pozornost otrok, nima. “Različni načini so, sam se vedno izogibam moraliziranju in preveč direktnemu nagovarjanju. Sporočila, ki jih hočem posredovati otrokom, napišem tako, da tega niti ne zaznajo kot sporočilo.” Otrokom skuša prenesti predvsem željo po ustvarjalnosti in razvijanju domišljije.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira. Pravzaprav je bil najprej ilustrator, potem je po spletu okoliščin – ker se je nekemu tajskemu založniku zlagal, da tudi piše – začel svoje ilustracije zares opremljati še z zgodbami. No, še prej je hodil v šolo za mlade nadarjene glasbenike, ker se je mami zdelo, da bi lahko bil tudi njen sin Robertino Loretti. Danes je 62 letni izjemno prijeten gospod odličen ambasador Litve in njene kulture, ki rad pove, da kakšne sovjeto-nostalgije nima. Prej sovjeto-alergijo. Tudi zato, ker je njegov študij na likovni akademiji v Vilni trajal več desetletij, končal pa ga je šele, ko se je v Litvi končala sovjetska doba. Med študijem so ga namreč zaradi “slabih ocen” (kot so ubesedili njegovo simpatiziranje s hipijevsko kulturo), izključili iz akademije.
Če nisi ustvarjalen, si dolgočasen najprej sebi, potem pa še drugim
Kęstutis Kasparavičius je litovski ilustrator, slikar in otroški pisatelj. Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira.
“Povem pa lahko zanimiv in poveden primer: pred kakšnim letom je v Združenem kraljestvu število prodanih vinilnih plošč prvič preseglo število prodanih zgoščenk. Verjetno podobno velja tudi za literaturo. En del bralcev bo seveda ostal na elektronskih knjigah, prihodnost tiskane knjige pa se mi tudi zdi svetla in stabilna.”
Pred nekaj leti se je morda zdelo, da bodo elektronske knjige povozile običajne, tiskane; zdaj se je to razmerje ustalilo.
Sam je sicer kar intenziven uporabnik spleta in družabnih omrežij, že pred leti je v digitalni obliki izšla tudi njegova prva slikanica Jagodni dan. “Jagodni dan je izšel ravno v času, ko smo bili sredi tega porasta digitalnih knjig. Projekt pa nekako ni uspel. Verjetno tudi zaradi manjšega trga, ker je bila knjižica izdana v litovščini.”
Litovski knjižni in jezikovni trg sta le za malenkost večja od slovenskega. Pravi pa naš sogovornik, da Litovci berejo veliko več, kot beremo tukaj. V nekem intervjuju na Hrvaškem je tako v šali povedal, da bi nam morali v tem delu Evrope “pokvariti vreme”, da bi brali več.
Recepta, kako dobiti pozornost otrok, nima. “Različni načini so, sam se vedno izogibam moraliziranju in preveč direktnemu nagovarjanju. Sporočila, ki jih hočem posredovati otrokom, napišem tako, da tega niti ne zaznajo kot sporočilo.” Otrokom skuša prenesti predvsem željo po ustvarjalnosti in razvijanju domišljije.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Neveljaven email naslov