Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred 26-imi leti sta z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, v Lado Samaro stlačila najbolj potrebne stvari za življenje, na zadnja sedeža posadila majhna sinova in se iz glavnega mesta Belorusije odpeljala v Maribor. Ampak samo za eno leto, je mislila Olga Mancevič, nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki. To eno leto še vedno traja in družina je v Sloveniji zdaj doma.
Olga Mancevič je nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki, ki je z družino leta 1991 prišla iz Belorusije v Slovenijo
Če bi bile razmere v domovini Olge Mancevič takrat drugačne, se za ta velik korak z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, dolgoletnim trenerjem Petra Mankoča, seveda ne bi odločila. Najprej je živela v Mariboru, potem se je družina preselila v Ljubljano, Olga pa je tudi pri nas nadaljevala trenersko delo in še vedno svoje bogato znanje prenaša na nove generacije telovadk.
V času Sovjetske zveze je bila Olga med najboljšimi tekmovalkami v ritmični gimnastiki, pri 14 letih se je prebila v mladinsko reprezentanco, potem pa uspešno preskočila še v člansko vrsto. Leta 1977 je z ekipo postala svetovna prvakinja. Takrat, ko je bilo v Sovjetski zvezi približno 300 milijonov ljudi, je bil velik uspeh že to, da je telovadka postala reprezentantka.
“Tekmovalke so takrat trenirale zelo veliko. Še vedno veliko trenirajo. A zgodbe, da so jih vzeli staršem, so prenapihnjene.”
Po uspešni športni poti, ob kateri je pridno obiskovala tudi šole, je Olga dobila službo trenerke v Minsku, mož Dimitrij je bil v vrhu plavalne stroke in deloval pretežno v Moskvi, družina je živela srečno življenje. A Dimitrij je vedel nekaj več, čeprav tega ni delil z Olgo, razlog, zakaj naj bi se družina preselila v Jugoslavijo, je zavil v zgodbo o novih izzivih in pomoči plavanju v drugem slovanskem okolju.
Šele pet let po selitvi, leta 1996, je Olgin mož povedal pravi razlog za selitev. Izvedel je namreč za grozljive podatke o še vedno škodljivih posledicah katastrofe v Černobilu, ki so vplivale tudi na prebivalce Belorusije, in družino je pred temi vplivi želel obvarovati.
Meni, da smo si ljudje v obeh državah, v katerih je živela, precej podobni. “Belorusi in Slovenci smo si podobni po veliki količini potrpljenja, ki ga imamo. Ko prvič srečamo človeka, nismo nezaupljivi, sprejmemo ga odprtih rok.“
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pred 26-imi leti sta z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, v Lado Samaro stlačila najbolj potrebne stvari za življenje, na zadnja sedeža posadila majhna sinova in se iz glavnega mesta Belorusije odpeljala v Maribor. Ampak samo za eno leto, je mislila Olga Mancevič, nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki. To eno leto še vedno traja in družina je v Sloveniji zdaj doma.
Olga Mancevič je nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki, ki je z družino leta 1991 prišla iz Belorusije v Slovenijo
Če bi bile razmere v domovini Olge Mancevič takrat drugačne, se za ta velik korak z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, dolgoletnim trenerjem Petra Mankoča, seveda ne bi odločila. Najprej je živela v Mariboru, potem se je družina preselila v Ljubljano, Olga pa je tudi pri nas nadaljevala trenersko delo in še vedno svoje bogato znanje prenaša na nove generacije telovadk.
V času Sovjetske zveze je bila Olga med najboljšimi tekmovalkami v ritmični gimnastiki, pri 14 letih se je prebila v mladinsko reprezentanco, potem pa uspešno preskočila še v člansko vrsto. Leta 1977 je z ekipo postala svetovna prvakinja. Takrat, ko je bilo v Sovjetski zvezi približno 300 milijonov ljudi, je bil velik uspeh že to, da je telovadka postala reprezentantka.
“Tekmovalke so takrat trenirale zelo veliko. Še vedno veliko trenirajo. A zgodbe, da so jih vzeli staršem, so prenapihnjene.”
Po uspešni športni poti, ob kateri je pridno obiskovala tudi šole, je Olga dobila službo trenerke v Minsku, mož Dimitrij je bil v vrhu plavalne stroke in deloval pretežno v Moskvi, družina je živela srečno življenje. A Dimitrij je vedel nekaj več, čeprav tega ni delil z Olgo, razlog, zakaj naj bi se družina preselila v Jugoslavijo, je zavil v zgodbo o novih izzivih in pomoči plavanju v drugem slovanskem okolju.
Šele pet let po selitvi, leta 1996, je Olgin mož povedal pravi razlog za selitev. Izvedel je namreč za grozljive podatke o še vedno škodljivih posledicah katastrofe v Černobilu, ki so vplivale tudi na prebivalce Belorusije, in družino je pred temi vplivi želel obvarovati.
Meni, da smo si ljudje v obeh državah, v katerih je živela, precej podobni. “Belorusi in Slovenci smo si podobni po veliki količini potrpljenja, ki ga imamo. Ko prvič srečamo človeka, nismo nezaupljivi, sprejmemo ga odprtih rok.“
Bistvo tanga je srečanje. Dva posameznika ob spremljavi glasbe komunicirata s telesi namesto z besedami, pravi Ariadna Naveira, ena najbolj znanih mladih plesalk argentinskega tanga na svetu. Plesanje tanga ji je bilo položeno v zibko, oba njena starša sta bila plesalca, očetu pravijo kar “učitelj učiteljev tanga,” saj je v 80-ih iz tanga razvil “novi tango” in nekoliko zaprašen tradicionalen argentinski ples ponovno naredil popularen. Ariadna je danes profesionalka.
Mohammad Ali Soroosh je doštudiral mednarodno pravo v Indiji, zdaj pa v Heratu vodi oddelek nemške humanitarne organizacije HELP. Ukvarja se predvsem reintegracijo afganistanskih povratnikov iz Irana in usposabljanjem javnih uslužbencev v Heratu. Je tudi predavatelj na tamkajšnji univerzi. Na svoji prvi (tudi) službeni poti po Evropi je najprej obiskal Slovenijo, odpravlja se še v Nemčijo. Razgovoril se je tudi o izkušnji življenja pod Talibani.
Felix Richterich bi lahko bil kar gospod Ricola, čeprav sta v imenu znane blagovne znamke le dve črki njegovega priimka. Je eden redkih, ki pozna recept za bombone s 13-imi zelišči, ki so osvojili svet. Zelo dobro pozna tudi odgovor na vprašanje: “Kdo jih je naredil?” Švicar o Švicarjih in Slovencih.
David Leigh je raziskovalni novinar pri Guardianu, profesor novinarstva na City University v Londonu in dobitnik številnih novinarskih nagrad.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Neveljaven email naslov