Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred 26-imi leti sta z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, v Lado Samaro stlačila najbolj potrebne stvari za življenje, na zadnja sedeža posadila majhna sinova in se iz glavnega mesta Belorusije odpeljala v Maribor. Ampak samo za eno leto, je mislila Olga Mancevič, nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki. To eno leto še vedno traja in družina je v Sloveniji zdaj doma.
Olga Mancevič je nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki, ki je z družino leta 1991 prišla iz Belorusije v Slovenijo
Če bi bile razmere v domovini Olge Mancevič takrat drugačne, se za ta velik korak z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, dolgoletnim trenerjem Petra Mankoča, seveda ne bi odločila. Najprej je živela v Mariboru, potem se je družina preselila v Ljubljano, Olga pa je tudi pri nas nadaljevala trenersko delo in še vedno svoje bogato znanje prenaša na nove generacije telovadk.
V času Sovjetske zveze je bila Olga med najboljšimi tekmovalkami v ritmični gimnastiki, pri 14 letih se je prebila v mladinsko reprezentanco, potem pa uspešno preskočila še v člansko vrsto. Leta 1977 je z ekipo postala svetovna prvakinja. Takrat, ko je bilo v Sovjetski zvezi približno 300 milijonov ljudi, je bil velik uspeh že to, da je telovadka postala reprezentantka.
“Tekmovalke so takrat trenirale zelo veliko. Še vedno veliko trenirajo. A zgodbe, da so jih vzeli staršem, so prenapihnjene.”
Po uspešni športni poti, ob kateri je pridno obiskovala tudi šole, je Olga dobila službo trenerke v Minsku, mož Dimitrij je bil v vrhu plavalne stroke in deloval pretežno v Moskvi, družina je živela srečno življenje. A Dimitrij je vedel nekaj več, čeprav tega ni delil z Olgo, razlog, zakaj naj bi se družina preselila v Jugoslavijo, je zavil v zgodbo o novih izzivih in pomoči plavanju v drugem slovanskem okolju.
Šele pet let po selitvi, leta 1996, je Olgin mož povedal pravi razlog za selitev. Izvedel je namreč za grozljive podatke o še vedno škodljivih posledicah katastrofe v Černobilu, ki so vplivale tudi na prebivalce Belorusije, in družino je pred temi vplivi želel obvarovati.
Meni, da smo si ljudje v obeh državah, v katerih je živela, precej podobni. “Belorusi in Slovenci smo si podobni po veliki količini potrpljenja, ki ga imamo. Ko prvič srečamo človeka, nismo nezaupljivi, sprejmemo ga odprtih rok.“
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pred 26-imi leti sta z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, v Lado Samaro stlačila najbolj potrebne stvari za življenje, na zadnja sedeža posadila majhna sinova in se iz glavnega mesta Belorusije odpeljala v Maribor. Ampak samo za eno leto, je mislila Olga Mancevič, nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki. To eno leto še vedno traja in družina je v Sloveniji zdaj doma.
Olga Mancevič je nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki, ki je z družino leta 1991 prišla iz Belorusije v Slovenijo
Če bi bile razmere v domovini Olge Mancevič takrat drugačne, se za ta velik korak z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, dolgoletnim trenerjem Petra Mankoča, seveda ne bi odločila. Najprej je živela v Mariboru, potem se je družina preselila v Ljubljano, Olga pa je tudi pri nas nadaljevala trenersko delo in še vedno svoje bogato znanje prenaša na nove generacije telovadk.
V času Sovjetske zveze je bila Olga med najboljšimi tekmovalkami v ritmični gimnastiki, pri 14 letih se je prebila v mladinsko reprezentanco, potem pa uspešno preskočila še v člansko vrsto. Leta 1977 je z ekipo postala svetovna prvakinja. Takrat, ko je bilo v Sovjetski zvezi približno 300 milijonov ljudi, je bil velik uspeh že to, da je telovadka postala reprezentantka.
“Tekmovalke so takrat trenirale zelo veliko. Še vedno veliko trenirajo. A zgodbe, da so jih vzeli staršem, so prenapihnjene.”
Po uspešni športni poti, ob kateri je pridno obiskovala tudi šole, je Olga dobila službo trenerke v Minsku, mož Dimitrij je bil v vrhu plavalne stroke in deloval pretežno v Moskvi, družina je živela srečno življenje. A Dimitrij je vedel nekaj več, čeprav tega ni delil z Olgo, razlog, zakaj naj bi se družina preselila v Jugoslavijo, je zavil v zgodbo o novih izzivih in pomoči plavanju v drugem slovanskem okolju.
Šele pet let po selitvi, leta 1996, je Olgin mož povedal pravi razlog za selitev. Izvedel je namreč za grozljive podatke o še vedno škodljivih posledicah katastrofe v Černobilu, ki so vplivale tudi na prebivalce Belorusije, in družino je pred temi vplivi želel obvarovati.
Meni, da smo si ljudje v obeh državah, v katerih je živela, precej podobni. “Belorusi in Slovenci smo si podobni po veliki količini potrpljenja, ki ga imamo. Ko prvič srečamo človeka, nismo nezaupljivi, sprejmemo ga odprtih rok.“
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
Britanec Mark Reeder se je pri dvajsetih podal v svet. Iz rojstnega Manchestra, kjer je kot glasbenik in glasbeni producent soustvarjal z Joy Divison in med drugim imel band z Mickom Hucknallom, je odpotoval v takrat še z zidom razdeljeni Berlin, kjer živi in ustvarja še danes. Septembra so v Ljubljani premierno prikazali dokumentarni film Želja in zvok, čigar avtor je prav 57-letni Reeder. V njem nazorno prikazuje kulturno okolje in klubsko življenje v zahodnem Berlinu med leti 1979 in 1989. O filmu in neponovljivi berlinski izkušnji pred padcem zidu, pa tudi o trenutku združitve Berlina, ki pa ga je Mark Reeder žal zamudil.
Pank je glasen in jasen. Takšna je tudi Helena Velena oziroma Strupena Helena, italijanska aktivistka in pevka. Zagovornica umetnosti, kritična do kapitalizma, brez dlake na jeziku govori o svoji ujetosti v moškem telesu, želji po tem, da bi postala ženska in končni odločitvi, da bo transspolna oseba. O svoji drugačnosti, panku, ki ji je dal smisel in motivacijo za življenje, in odnosu družine ter prijateljev do njene spolne identitete je pripovedovala v oddaji Evropa, osebno!
Ko se človek odpravi intervjuvati nekoga, o katerem med različnimi članki na spletu lahko preberemo med drugim, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej iluzorno pričakovati, da bi izvedeli prav vse podatke. A poskusili smo. 67-letnega Vladimirja Yakunina ste spoznali v tokratni oddaji Evropa, osebno!
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.
Netta Norro je naša finska gostja, v svojem življenju se je ukvarjala z umetnostjo, novinarstvom, podjetništvom, pa tudi s podnebnimi spremembami. Pretežno torej s poklici, pri katerih pomaga finska kreativna melanholija, ki še posebej pride do izraza v jesenskih in zimskih dneh. 37-letnica jo s pridom izkorišča pri vseh svojih dejavnostih. Razen pri savnanju.
Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.
Umetniško ime je izbral, ker je želel, da bi bilo to podobno tistim, ki se pojavljajo v stripih. Tako je junija vendarle postal lik v znanem italijanskem stripu Topolino – nadeli so mu vzdevek Paperotti, za vse druge pa še vedno ostaja Jovanotti. Italijanski glasbenik Lorenzo Cherubini je italijanska medijska zvezda, uspešen v tujini, zvestobo oboževalcev pa si vedno znova pridobi s svojimi nepričakovanimi albumi. V svoji skoraj tridesetletni karieri je nanizal 13 studijskih albumov, koncertira po Italiji in svetu, pred leti pa se je z družino preselil v Združene države Amerike. Jovanotti ne potrebuje posebne predstavitve, saj njegova glasba govori o njem. Tudi v tokratni oddaji Evropa osebno.
Mama večne košarkarske legende Biserka Petrović pravi, da je Dražen treniral tudi po sedem ur na dan. V zasebnem življenju je bil sramežljiv, na parketu nepopustljiv.
Britanec, ki že 12 let živi v Ugandi, zadnjih deset v Kampali, kjer vodi nevladno organizacijo za pomoč beguncem. Uganda je namreč v primerjavi z okoliškimi državami precej bolj prijazna do beguncev, gosti jih več kot pol milijona. Eden od programov za pomoč beguncem, ki ga izvajajo pri organizaciji Refugee Law Project, je tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja, ne le ženskam, tudi moškim. Kot pravi dr. Chris Dolan, od treh ljudi, ki so bili posiljeni, sta dve ženski, eden pa je moški. Kako pomagati posiljenim moškim, pa je velik problem, ne le v Ugandi, tudi drugod po svetu in Chris je prvi, ki je o tem začel govoriti na glas.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
Neveljaven email naslov