Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.
Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
"Nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeniti v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo."
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.
Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
“Pri nas živijo družine, otroci, noseče ženske, ženske, ki so na pot odšle same, starejši ljudje, invalidi. Kara Tepe je alternativno zavetišče in odprta skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik.”
Prve mesece dela v zavetišču ob začetku begunske krize je opisal kot pekel. Čez nekaj časa so kraj spremenili z delom, načrti, pomočjo nevladnih organizacij, države in Evropske unije. Razmere tam so popolnoma drugačne kot v medijsko bolj izpostavljenem begunskem taboru v vasici Moira. Stavros je tega poimenoval vroč krompir v begunski zgodbi. Gre za vladni nastanitveni center, v katerem prvič registrirajo vse prišleke. Razmere se izboljšujejo, vendar je tam preveč stvari in ljudi na premajhnem kraju.
“Tisoč ljudi v vrsti drug za drugim, ki morajo čakati na hrano tri ure. Kakšno hrano? Kaviar. Ne. Riž in fižol. Za riž tri ure. Pri meni nikoli. Imeli smo tak način, zdaj nič več. To sem ustavil, spremenil. Nič več vrst s prepiri, zakaj je nekdo iz Sirije v vrsti pred nekom iz Afganistana.”
Spoštuje vse ljudi, ki imajo vsaj načrt in zastavljen program, ki bo morda nekoč zaživel. Ne pa ljudi, ki ne počnejo nič. Prav na tem je slonela tudi njegova ureditev zavetišča. Vsi so delali za to, da je Kara Tepe to, kar je.
“Zdaj je v mojem zavetišču 800 beguncev. Na celotnem otoku približno 3000. Seveda ni pravično. Vedno pravim, da nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeni v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo.”
Prav v tem, da Grke vidi kot nekakšne ambasadorje evropske gostoljubnosti, se popolni realist sam sebi zazdi malo romantičen. Morda mu malo realizma zmanjka tudi ob tem, da begunce in migrante nikoli ne kliče tako, niti jim ne reče tujci. Zanj so od vsega začetka to gostje, obiskovalci.
Stavros Mirogiannis, direktor centra gostoljubnosti za begunce in migrante v kraju Kara Tepe, pravi, da bi ljudem želel pomagati še bolj, ampak nima moči in možnosti. Je direktor, ni bog ali predsednik vlade. Je pač nekdo, ki je prelomil stereotip o grški lenobi in na otoku Lezbos poskrbel za ljudi.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.
Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
"Nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeniti v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo."
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.
Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
“Pri nas živijo družine, otroci, noseče ženske, ženske, ki so na pot odšle same, starejši ljudje, invalidi. Kara Tepe je alternativno zavetišče in odprta skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik.”
Prve mesece dela v zavetišču ob začetku begunske krize je opisal kot pekel. Čez nekaj časa so kraj spremenili z delom, načrti, pomočjo nevladnih organizacij, države in Evropske unije. Razmere tam so popolnoma drugačne kot v medijsko bolj izpostavljenem begunskem taboru v vasici Moira. Stavros je tega poimenoval vroč krompir v begunski zgodbi. Gre za vladni nastanitveni center, v katerem prvič registrirajo vse prišleke. Razmere se izboljšujejo, vendar je tam preveč stvari in ljudi na premajhnem kraju.
“Tisoč ljudi v vrsti drug za drugim, ki morajo čakati na hrano tri ure. Kakšno hrano? Kaviar. Ne. Riž in fižol. Za riž tri ure. Pri meni nikoli. Imeli smo tak način, zdaj nič več. To sem ustavil, spremenil. Nič več vrst s prepiri, zakaj je nekdo iz Sirije v vrsti pred nekom iz Afganistana.”
Spoštuje vse ljudi, ki imajo vsaj načrt in zastavljen program, ki bo morda nekoč zaživel. Ne pa ljudi, ki ne počnejo nič. Prav na tem je slonela tudi njegova ureditev zavetišča. Vsi so delali za to, da je Kara Tepe to, kar je.
“Zdaj je v mojem zavetišču 800 beguncev. Na celotnem otoku približno 3000. Seveda ni pravično. Vedno pravim, da nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeni v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo.”
Prav v tem, da Grke vidi kot nekakšne ambasadorje evropske gostoljubnosti, se popolni realist sam sebi zazdi malo romantičen. Morda mu malo realizma zmanjka tudi ob tem, da begunce in migrante nikoli ne kliče tako, niti jim ne reče tujci. Zanj so od vsega začetka to gostje, obiskovalci.
Stavros Mirogiannis, direktor centra gostoljubnosti za begunce in migrante v kraju Kara Tepe, pravi, da bi ljudem želel pomagati še bolj, ampak nima moči in možnosti. Je direktor, ni bog ali predsednik vlade. Je pač nekdo, ki je prelomil stereotip o grški lenobi in na otoku Lezbos poskrbel za ljudi.
Girma T. Fantaye je doma iz Etiopije, ene najbolj revnih držav na svetu. Najprej ga je zanimal samo nogomet, ko pa je postal aktiven državljan so se začele težave. Kot kritičen pesnik in novinar je moral pobegniti iz domovine, najprej v Ugando, zdaj je začasno zatočišče našel v Sloveniji.
Kusha Bahrami je, kot pravi, v prvi vrsti človek, čeprav so v zaporih in centrih za tujce, kjer je preživel pretekla leta, na to večkrat pozabili. Je pa tudi neodvisen filmski ustvarjalec in fotograf, oporečnik vesti, begunec in aktivist za človekove pravice.
Marko Pogačar, tridesetletni hrvaški pesnik in intelektualec, katerega korenine so po očetovi strani tudi slovenske. S svojo poezijo in kritičnimi besedili ni vzbudil zgolj pozornosti držav, s katerima je povezan skozi družinsko deblo, temveč tudi celotnega področja nekdanje Jugoslavije, Nemčije, Avstrije, Francije itd.
Edis Jasarević je bil eden izmed redkih, ki je med nemiri v Bosni in Hercegovini, na začetku februarja, poročal o dogajanju neposredno s prizorišča protestov, prek tviterja. Nekdanji komentator formule ena je odraščal v Tuzli, zdaj živi pa v Sarajevu, za katerega pravi, da je pravzaprav država v državi.
Evropa osebno predstavlja Američana, katerega vsakdan predstavljajo podatki. Jeff Jonas je vodilni IBM-ov znanstvenik za analitiko.
Palestinec, ki je pri komaj 23 letih pomagal ustanoviti že več velikih humanitarnih organizacij, ki delujejo tudi čez mejo v Jordaniji. Svojo srečo zadnjih sedem let išče v tujini – najprej se je šolal v ZDA, trenutno pa študira medicino v Jemnu, kjer ga je presenetila in zaznamovala arabska pomlad. Njegova zgodba je splet nesrečnih okoliščin in ujetosti v birokratske aparate, ki ga premetavajo naokoli in diktirajo tok njegovega življenja. Brez dlake na jeziku razloži, s kakšnimi težavami se Palestinci srečujejo vsak dan. A vseeno pravi, da je ekstremno optimističen in verjame, da bodo otroci današnjega dne prinesli boljši jutri.
Afriška diva, živa legenda afriške glasbe, ena največjih ikon afriške glasbe, po novem celo »nova mama Afrika«. Vse to so vzdevki, ki so jih mediji nadeli beninski pevki Angelique Kidjo, ki je svojo domovino v begu pred komunisti zamenjala za Pariz, zdaj pa že nekaj let živi v New Yorku. Omenjeni vzdevki ji niso všeč, ker je Afrika veliko več, kot si pod to besedo predstavljamo zahodnjaki. Umetnica, ki tradicijo meša z modernim, je hkrati zelo aktivna borka za pravice žensk in otrok. Med njene uradne nazive spadajo »ambasadorka Unicefa«, »ustanoviteljica Fundacije Batonga«, ki mladim dekletom omogoča šolanje in mnogi drugi. Skratka – Angelique je ženska z velikim Ž in pevka, ki noče peti zidu (v studiu), ampak hoče peti ljudem.
V tednu, ko poteka že osmi festival gorniškega filma Domžale, nam bo svojo osebno pokazal Roman Benet. Čeprav je ta italijanska, pa je Roman sicer zamejski, a še vedno Slovenec, ki že tri desetletja svoj prosti čas namenja alpinizmu in tudi Slovenec z do zdaj največ preplezanimi osemtisočaki. Nanje se je povzpel skupaj z ženo, Italijanko Nives Meroi, s katero sta se spoznala prav v gorah, usodni pa je bil, kot rada pove Nives, poseben plezalni vozel. Zadnja leta je njuna potovanja v Himalajo zapletla Romanova huda bolezen in tudi to sta premagala skupaj z Nives in to pot poimenovala vzpon na petnajsti osemtisočak. Tisti pravi – gorati - pa na njun dotik čakajo le še trije.
Ljudje jo tudi po 30-ih letih prepoznajo kot znan televizijski obraz, kar ji gre neizmerno na živce. Sama pravi, da nikoli ni bila novinarka, le delala je na televiziji, pa še to zgolj zato, ker ni dobila druge službe. Televizijo danes gleda občasno, saj hoče ostati v stiku z realnostjo. Druženje s pisatelji in umetniki te včasih preveč odpelje, pravi. Angeles Caso je zadnja leta predvsem pisateljica, zelo uspešna pisateljica. Med drugimi pomembnimi nagradami je prejela tudi Premio Planeta, drugo najpomembnejšo literarno nagrado na svetu. Poleg časti je nezanemarljiv tudi denarni del te nagrade - 600 tisoč evrov.
Paolo Cirio s svojimi projekti ob živce spravlja Nato, Google in v zadnjem času tudi davčne oaze - torej tiste, ki jih načeloma ni dobro spravljati ob živce.
Zakaj se je Natalia iz Lublina za nekaj časa preselila ravno v Ljubljano? Zato, ker je iskala poletno prakso v enem od evropskih muzejev za arhitekturo in prvi so se ji oglasili iz Ljubljanskega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Tokrat smo izpostavili eksponat muzejske razstave ‘Vitez, dama in zmaj – dediščina srednjeveških bojevnikov’. Meču iz zgodnjega 15. stoletja, našli so ga na dnu Ljubljanice, izjemnemu primerku srednjeveške obrti in duhovnosti, je kovač mečev Peter Johnsson vdihnil novo življenje. Do potankosti ga je namreč preučil, strokovno obdelal in izrisal, po njegovih načrtih pa so naredili tudi novega, izjemno natančno repliko izvirnika, z vsemi lastnostmi, ki jih dober meč mora imeti. Tako izvirnik kot bleščeč, nov meč sta na ogled na razstavi Narodnega muzeja Slovenije.
Stara je 21 let, je poročena, ima leto in pol staro punčko. Afganistanskim staršem, beguncem, se je rodila v Iranu, kamor so prebežali med sovjetsko-afganistansko vojno. Njeno življenje ni bilo lahko, saj je začela delati že, ko je bila stara 5 let, naučili so jo plesti perzijske preproge, kar je delala več kot 10 let. Ko je spoznala svojega današnjega moža, sta se skupaj odločila, da se vrneta v domovino svojih staršev, Afganistan. On, star 23 let, zdaj študira arhitekturo, Zahra bo študirati začela prihodnje leto. Rada bi pomagala svoji državi na noge in si ne želita v tujino. Pravita, da je bilo biti enkrat begunec dovolj za vse življenje.
Častni gost letošnjega knjižnjega sejma je bil Patrick Ness, ameriški pisatelj, ki živi in dela v Angliji. V slovenščini lahko prebiramo njegovo večkrat nagrajeno trilogijo Hrup in kaos. Pa tudi izjemen ilustrirani roman Sedem minut čez polnoč. Je aktivist in podpornik šolskih in lokalnih knjižnic, ki jih v Angliji vztrajno ukinjajo, veliko predava o predsodkih v literaturi in “primernosti” kake literature za mlade, učil pa je tudi kreativno pisanje na univerzi v Oxfordu.
Mehtab Singh pravi, da živi v najboljši državi na svetu, ko govori o Slovencih, pa govori o "nas" in ne več o "vas". 28-letni Sikh živi v Kranju, kjer posluje s čaji.
Nicholas Tsimpidas o tem, zakaj se je pomembno bojevati za prihodnost javnega servisa.
Hoerdur Torfason je eden najvidnejših aktivistov našega časa, je človek, ki je oktobra 2008 sprožil proteste na Islandiji. Torfasonu pripisujejo skorajda vse zasluge za uspeh islandske revolucije, potem ko je ta miniaturna skandinavska država doživela finančni kolaps. “Potrebna sta čas in potrpljenje, vsekakor pa je nujna ustanovitev politične stranke,” slovenskim protestnikom svetuje Torfason, tudi priznani umetnik in aktivist za pravice istospolno usmerjenih.
Haris Pašović je že dve desetletji eden vodilnih gledaliških režiserjev v jugovzhodni Evropi. Njegovi predstavi Pomladno prebujenje in Klicanje ptic veljata za mejnika v gledališču nekdanje Jugoslavije. Med obleganjem Sarajeva je v sodelovanju s Susan Sontag v mestu organiziral prvi filmski festival Onkraj konca sveta. Danes je umetniški direktor East West Centra v Sarajevu, profesor gledališke in filmske režije na tamkajšnji akademiji in tudi profesor na IECD – poslovni šoli Bled, na kateri bodočim menedžerjem predava o interakciji med umetnostjo in voditeljstvom. Predvsem pa je Haris Pašović umetnik. S svojimi deli trka na našo vest in dreza v našo brezbrižnost. Slovenijo vidi kot (tudi) svojo domovino. In čeprav bi lahko živel kjer koli na svetu, ostaja Sarajlija.
Včasih je skakal s palico. Zdaj počne vse! Sergej Bubka teče, smuča, kolesari, hodi v fitnes. Šport je del njegovega življenja, tako kot 35 svetovnih rekordov in skoraj toliko športno–političnih funkcij. Kot pravi ima kaotično življenje, ki ga obvladuje s samodisciplino. Od dvanajstega leta skrbno pazi na prehrano, mladim športnikom pa skuša dopovedati, da samo zabava ne prinese vrhunskih rezultatov.
Neveljaven email naslov