Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Stavros Mirogiannis

19.06.2017

Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj. Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.

"Nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeniti v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo."

Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.

Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.

“Pri nas živijo družine, otroci, noseče ženske, ženske, ki so na pot odšle same, starejši ljudje, invalidi. Kara Tepe je alternativno zavetišče in odprta skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik.”

Prve mesece dela v zavetišču ob začetku begunske krize je opisal kot pekel. Čez nekaj časa so kraj spremenili z delom, načrti, pomočjo nevladnih organizacij, države in Evropske unije. Razmere tam so popolnoma drugačne kot v medijsko bolj izpostavljenem begunskem taboru v vasici Moira. Stavros je tega poimenoval vroč krompir v begunski zgodbi. Gre za vladni nastanitveni center, v katerem prvič registrirajo vse prišleke. Razmere se izboljšujejo, vendar je tam preveč stvari in ljudi na premajhnem kraju.

“Tisoč ljudi v vrsti drug za drugim, ki morajo čakati na hrano tri ure. Kakšno hrano? Kaviar. Ne. Riž in fižol. Za riž tri ure. Pri meni nikoli. Imeli smo tak način, zdaj nič več. To sem ustavil, spremenil. Nič več vrst s prepiri, zakaj je nekdo iz Sirije v vrsti pred nekom iz Afganistana.”

Spoštuje vse ljudi, ki imajo vsaj načrt in zastavljen program, ki bo morda nekoč zaživel. Ne pa ljudi, ki ne počnejo nič. Prav na tem je slonela tudi njegova ureditev zavetišča. Vsi so delali za to, da je Kara Tepe to, kar je.

“Zdaj je v mojem zavetišču 800 beguncev. Na celotnem otoku približno 3000. Seveda ni pravično. Vedno pravim, da nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeni v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo.”

Prav v tem, da Grke vidi kot nekakšne ambasadorje evropske gostoljubnosti, se popolni realist sam sebi zazdi malo romantičen. Morda mu malo realizma zmanjka tudi ob tem, da begunce in migrante nikoli ne kliče tako, niti jim ne reče tujci. Zanj so od vsega začetka to gostje, obiskovalci.

Stavros Mirogiannis, direktor centra gostoljubnosti za begunce in migrante v kraju Kara Tepe, pravi, da bi ljudem želel pomagati še bolj, ampak nima moči in možnosti. Je direktor, ni bog ali predsednik vlade. Je pač nekdo, ki je prelomil stereotip o grški lenobi in na otoku Lezbos poskrbel za ljudi.


Evropa osebno

719 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

Stavros Mirogiannis

19.06.2017

Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj. Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.

"Nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeniti v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo."

Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.

Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.

“Pri nas živijo družine, otroci, noseče ženske, ženske, ki so na pot odšle same, starejši ljudje, invalidi. Kara Tepe je alternativno zavetišče in odprta skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik.”

Prve mesece dela v zavetišču ob začetku begunske krize je opisal kot pekel. Čez nekaj časa so kraj spremenili z delom, načrti, pomočjo nevladnih organizacij, države in Evropske unije. Razmere tam so popolnoma drugačne kot v medijsko bolj izpostavljenem begunskem taboru v vasici Moira. Stavros je tega poimenoval vroč krompir v begunski zgodbi. Gre za vladni nastanitveni center, v katerem prvič registrirajo vse prišleke. Razmere se izboljšujejo, vendar je tam preveč stvari in ljudi na premajhnem kraju.

“Tisoč ljudi v vrsti drug za drugim, ki morajo čakati na hrano tri ure. Kakšno hrano? Kaviar. Ne. Riž in fižol. Za riž tri ure. Pri meni nikoli. Imeli smo tak način, zdaj nič več. To sem ustavil, spremenil. Nič več vrst s prepiri, zakaj je nekdo iz Sirije v vrsti pred nekom iz Afganistana.”

Spoštuje vse ljudi, ki imajo vsaj načrt in zastavljen program, ki bo morda nekoč zaživel. Ne pa ljudi, ki ne počnejo nič. Prav na tem je slonela tudi njegova ureditev zavetišča. Vsi so delali za to, da je Kara Tepe to, kar je.

“Zdaj je v mojem zavetišču 800 beguncev. Na celotnem otoku približno 3000. Seveda ni pravično. Vedno pravim, da nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeni v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo.”

Prav v tem, da Grke vidi kot nekakšne ambasadorje evropske gostoljubnosti, se popolni realist sam sebi zazdi malo romantičen. Morda mu malo realizma zmanjka tudi ob tem, da begunce in migrante nikoli ne kliče tako, niti jim ne reče tujci. Zanj so od vsega začetka to gostje, obiskovalci.

Stavros Mirogiannis, direktor centra gostoljubnosti za begunce in migrante v kraju Kara Tepe, pravi, da bi ljudem želel pomagati še bolj, ampak nima moči in možnosti. Je direktor, ni bog ali predsednik vlade. Je pač nekdo, ki je prelomil stereotip o grški lenobi in na otoku Lezbos poskrbel za ljudi.


14.03.2012

Joseph Rakotorahalahy, Slovenec z Madagaskarja

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


07.03.2012

Jorge Luis Sierra Duharte - Quinny, učitelj Salse (in vsega, pri čemer migate)

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


29.02.2012

Yuji Miyata, svetovni popotnik, glasnik miru in okoljevarstvenik

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


22.02.2012

Margerita Issaeva, ruska baletna pedagoginja

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


15.02.2012

Muhammad Saleh, begunec iz Somalije

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


08.02.2012

Wei Jingsheng. Kitajski oporečnik, ki je bil kar sedemkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir, zaradi svojih proti režimskih prizadevanj že nekaj let živi v ameriški prestolnici...

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


01.02.2012

Natalia Bestemianova, vrhunska mojstrica umetnostnega drsanja

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


25.01.2012

Chiharu Nakashima in Cveto Podlogar - Japonka in Slovenec sta se pred 20 leti spoznala na smučišču. Združila sta hobi in posel . . .

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


18.01.2012

Alastair Humpreys - eden od desetih kandidatov za pustolovca leta po izboru revije National Geographic in eden od štirih fantov slovensko-britanske ekipe Transatlantik 2012.

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


11.01.2012

Zineb El Rhazoui, maroška pisateljica, novinarka in borka za človekove pravice

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


04.01.2012

Wimme Saari - zvezda joika

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


28.12.2011

Max Andersson, švedski stripar in animator

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


14.12.2011

Nneka Egbuna - zgodba diplomirane antropologinje in dekleta, ki v svojih pesmih brez dlake na jeziku kritizira tako stanje v Nigeriji kot drugje po svetu.

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


07.12.2011

Ali Novruzov, bloger, aktivist iz Azerbajdžana

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


30.11.2011

Abubakar Hassan Ma'ow, eden od desetih afriških beguncev, za katere je Slovenija obljubila, da bo poskrbela za njihovo integracijo in jim poiskala delo...

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


23.11.2011

Krister Inde, švedski terapevt za slabovidne

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


16.11.2011

Naoki Nakayama. Naoki živi v Tokiu in govori slovensko! 21-letni Japonec študira slovanske jezike, lani pa je leto dni preživel v Ljubljani.

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


09.11.2011

Veljko Barbieri - hrvaški književnik in gastronom

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


02.11.2011

Tatiana Ferreira, Portugalka, ki je že nekaj let zaljubljena v Slovenijo, a pravi, da niti sama ne ve, zakaj. . .

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


26.10.2011

Peter Cameron, nekdanji bančnik, sedaj pa so njegov hobi in način življenja redka in dragocena vozila . . .

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


Stran 26 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov