Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko se v noči na 25. december mrak spusti nad mesto, ko vsi otroci odidejo v toplo zavetje svoje postelje, ko nastane prijetna tišina, se k nam prikrade dobri mož z dolgo brado, rdečo opravo in visokimi rjavimi škornji. Če bi otroke vprašali, od kod prihaja, bi vsi kot iz topa verjetno dejali, da s Severnega tečaja. No, nekateri bi ga morda povezali z znanim podjetjem, ki je komercializiralo podobo tega dobrega moža v rdečem, ampak tisti prvi bi imeli prav. Kraj njegovega rojstva je sicer zavit v tančico skrivnosti, ampak vsi vemo, da je svoj dom pred nekaj stoletji našel na Laponskem, na najsevernejšem delu Finske. Kot ste verjetno že ugotovili, smo v božično Evropo osebno povabili samega Božička.
Gostili smo Božička, ki je zdaj že na poti domov v finski Rovaniemi. Kako preživi najbolj naporno noč v letu, kakšne hobije ima in kaj počne gospa Božičkova, ko je on zdoma
Ko se v noči na 25. december mrak spusti nad mesto, ko vsi otroci odidejo v toplo zavetje svoje postelje, ko nastane prijetna tišina, se k nam prikrade dobri mož z dolgo brado, rdečo opravo in visokimi rjavimi škornji – Božička! Če bi otroke vprašali, od kod prihaja, bi vsi kot iz topa verjetno dejali, da s Severnega tečaja. No, nekateri bi ga morda povezali z znanim podjetjem, ki je komercializiralo podobo tega dobrega moža v rdečem, ampak tisti prvi bi imeli prav. Kraj njegovega rojstva je sicer zavit v tančico skrivnosti, ampak vsi vemo, da je svoj dom pred nekaj stoletji našel na Laponskem, na najsevernejšem delu Finske.
“Prejemam prava pisma, ne uporabljam e-pošte. Veliko bolj osebno je, če sami napišete pismo, saj je potem to namenjeno določenemu človeku.”
Božiček svojo službo dojema kot hobi, ni pa to edina sprostitvena dejavnost – zanima ga astronomija, poleg tega rad gradi snežene može in uživa v ribolovu. “Sicer lovim ribe, ampak nič ne ulovim, ker vedno zaspim ob tem. Nisem najboljši ribič.”
“Vsi ljudje imajo želje. Nekateri si želijo materialnih stvari, drugi pa le sreče in zdravja. Pogosto obiskujem bolne otroke po bolnišnicah in oni takrat ne razmišljajo o igračah, ampak prosijo za veselje in zdravje. In zdravje je res zelo dobro darilo.”
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ko se v noči na 25. december mrak spusti nad mesto, ko vsi otroci odidejo v toplo zavetje svoje postelje, ko nastane prijetna tišina, se k nam prikrade dobri mož z dolgo brado, rdečo opravo in visokimi rjavimi škornji. Če bi otroke vprašali, od kod prihaja, bi vsi kot iz topa verjetno dejali, da s Severnega tečaja. No, nekateri bi ga morda povezali z znanim podjetjem, ki je komercializiralo podobo tega dobrega moža v rdečem, ampak tisti prvi bi imeli prav. Kraj njegovega rojstva je sicer zavit v tančico skrivnosti, ampak vsi vemo, da je svoj dom pred nekaj stoletji našel na Laponskem, na najsevernejšem delu Finske. Kot ste verjetno že ugotovili, smo v božično Evropo osebno povabili samega Božička.
Gostili smo Božička, ki je zdaj že na poti domov v finski Rovaniemi. Kako preživi najbolj naporno noč v letu, kakšne hobije ima in kaj počne gospa Božičkova, ko je on zdoma
Ko se v noči na 25. december mrak spusti nad mesto, ko vsi otroci odidejo v toplo zavetje svoje postelje, ko nastane prijetna tišina, se k nam prikrade dobri mož z dolgo brado, rdečo opravo in visokimi rjavimi škornji – Božička! Če bi otroke vprašali, od kod prihaja, bi vsi kot iz topa verjetno dejali, da s Severnega tečaja. No, nekateri bi ga morda povezali z znanim podjetjem, ki je komercializiralo podobo tega dobrega moža v rdečem, ampak tisti prvi bi imeli prav. Kraj njegovega rojstva je sicer zavit v tančico skrivnosti, ampak vsi vemo, da je svoj dom pred nekaj stoletji našel na Laponskem, na najsevernejšem delu Finske.
“Prejemam prava pisma, ne uporabljam e-pošte. Veliko bolj osebno je, če sami napišete pismo, saj je potem to namenjeno določenemu človeku.”
Božiček svojo službo dojema kot hobi, ni pa to edina sprostitvena dejavnost – zanima ga astronomija, poleg tega rad gradi snežene može in uživa v ribolovu. “Sicer lovim ribe, ampak nič ne ulovim, ker vedno zaspim ob tem. Nisem najboljši ribič.”
“Vsi ljudje imajo želje. Nekateri si želijo materialnih stvari, drugi pa le sreče in zdravja. Pogosto obiskujem bolne otroke po bolnišnicah in oni takrat ne razmišljajo o igračah, ampak prosijo za veselje in zdravje. In zdravje je res zelo dobro darilo.”
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Neveljaven email naslov