Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Terry Eagleton

16.04.2018

Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.

Terry Eagleton, eden najbolj znanih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik

Terry Eagleton je bil pri nas konec februarja, ko je predaval na literarnem festivalu Fabula. A to ni bil njegov prvi obisk Slovenije. Prvič je bil pri nas kmalu po razpadu Jugoslavije, dobro pa pozna tudi našega filozofa Slavoja Žižka, s katerim sta že večkrat sodelovala in ki ga sam označuje za enega najpomembnejših javnih intelektualcev na svetu. Čeprav se zdi, da imajo veliko večji vpliv na družbo športniki kot pa intelektualci.

V tudi v slovenščino prevedenem delu Smisel življenja: zelo kratek uvod, je Eagleton poudaril, da je šport ena najpopularnejših in najvplivnejših vej današnje kulturne industrije, še več: “Šport, in ne religija, je danes opij ljudstva.

“To, da je šport opij za ljudi, lahko še posebej vidite v ZDA. Amerika je dobesedno obsedena s športom. Komaj lahko izdavijo kak stavek brez športne metafore. Sicer pa gre za staro zgodbo kruha in iger in za preusmeritev pozornosti. Do športa sem kritičen deloma, ker se mi zdi – pa nočem zveneti preveč zarotniški – da nas odločevalci želijo odvrniti in preusmeriti našo pozornost od nekaterih bolj pokvarjenih in zapletenih stvari, ki se dogajajo. In medtem ko nam za hrbtom to počnejo, smo mi osredotočeni na neškodljive dejavnosti, šport je gotovo ena od njih.”

Resnici na ljubo pa bi lahko rekli, da se tudi politika danes na neki način približuje športu …

“Gre za del postmoderne kulture, v kateri je politika postala zabava, zabavljaštvo. Primer tega je recimo ameriški predsednik. In to je eden od razlogov za to, da se ljudje odvračajo od politike in da so politiki tako nepriljubljeni po vsem svetu. Po drugi strani pa je danes politika dojeta le še kot vprašanje upravljanja, administracije. Ko se to zgodi politiki, so vsa za ljudi pomembna vprašanja naslovljena zunaj politike. To pa je eden od razlogov za vzpon populizma; populizma v obliki politike, ki pravzaprav prezira in ne mara same politike.”

Terrry Eagleton je odraščal v irski delavski družini na severozahodu Anglije. Čeprav deklariran marksist in socialist, nikakor ne skriva (niti ne opušča) svojih krščanskih korenin. Prepričan je, da Karl Marx še vedno lahko ponudi odgovore na zagate kapitalizma in sodobnih družbenih antagonizmov, kljub moreči dediščini komunističnih idej v Sovjetski zvezi pa tudi pri nas.

“Fašizem je zlo sam po sebi, Marxovi pogledi pa sami zase niso zlo. A če jih uporabite v napačnih materialnih pogojih: ko imate zelo malo civilnodružbene organiziranosti in demokratičnosti kot je bilo v sovjetski družbi tistega časa, potem boste iz tega neizogibno dobili stalinizem. In ta bo izvožen tudi v druge države kot je recimo Jugoslavija. Pristen socializem je možen le če obstaja tradicija akumulacije kapitala, določena mera zadovoljstva in varnosti v družbi; demokratičnih in sindikalnih institucije. Marx niti za trenutek ni mislil, da lahko družba iz zaostalega stanja skoči v socializem. Ob tem, se namreč zgodi točno to, kar se je zgodilo v zgodovini.”

Zakaj je imel Marx prav je Eagletonovo delo, ki je leta 2013 izšlo tudi pri nas. V slovenščini imamo prevedeno tudi delo Smisel življenja – zelo kratek uvod.

“Knjiga, seveda, ne ponudi konkretnega odgovora. Pravzaprav je pisanje knjige o smislu življenja neke vrste šala. Ko je moj sin, danes je že študent, pri 11ih letih izvedel, da pišem knjigo o smislu življenja, ga je bilo kar sram. Že pri 11ih je vedel, da je to lahko samo slaba šala. Gre pa v bistvu za sámo zastavljanje določenih vprašanj povezanih z namenom, vrednostjo in pomenom življenja. Saj veste, filozofi imajo to zoprno navado, da ne odgovarjajo na vprašanja, ampak jih analizirajo. Tako, da je pomemben del te knjige tudi vprašanje, ali je vprašanje po smislu življenja sploh pravo, upravičeno ali le lažno vprašanje.”

Terry Eagleton je doktoriral na Cambridgu, več kot 20 let poučeval na Oxfordu. V svojem življenju je sodeloval v različnih vrstah politične dejavnosti; že kot petnajstletnik se je včlanil v Laburistično stranko, bil je tudi del levo usmerjenega katoliškega gibanja.

“Živim precej preprosto življenje. Nimam velikega dragega avtomobila ali hiše, ne zapravim veliko denarja zase, za obleke, plošče … Imam manj knjig kot marsikateri drug akademik, pa še večino tistih, ki jih imam, sem sam napisal. Torej, upira se mi ideja, kot rečejo pri nas, šampanjec socialistov. Socializem je zame več kot ideja, je praksa. Ampak, na tak način razmišljam tudi kot kristjan. Donald Trump si reče, da je kristjan, vendar Donald Trump tudi slučajno ne more biti kristjan. Če želite vedeti, v kaj nekdo zares verjame, morate samo pogledati kaj počne. Katera so implicitna prepričanja v njegovem obnašanju, ne pa kaj govori. Vsak lahko reče kar koli hoče! Ni šans, da bi Donald Trump imel krščansko vero! Podobno je socializem predvsem stvar prakse. Vsak pač pripomore k socialističnemu gibanju svoj delež; jaz sem prispeval k oblikovanju idej, ker to najbolje počnem.”


Evropa osebno

721 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

Terry Eagleton

16.04.2018

Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.

Terry Eagleton, eden najbolj znanih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik

Terry Eagleton je bil pri nas konec februarja, ko je predaval na literarnem festivalu Fabula. A to ni bil njegov prvi obisk Slovenije. Prvič je bil pri nas kmalu po razpadu Jugoslavije, dobro pa pozna tudi našega filozofa Slavoja Žižka, s katerim sta že večkrat sodelovala in ki ga sam označuje za enega najpomembnejših javnih intelektualcev na svetu. Čeprav se zdi, da imajo veliko večji vpliv na družbo športniki kot pa intelektualci.

V tudi v slovenščino prevedenem delu Smisel življenja: zelo kratek uvod, je Eagleton poudaril, da je šport ena najpopularnejših in najvplivnejših vej današnje kulturne industrije, še več: “Šport, in ne religija, je danes opij ljudstva.

“To, da je šport opij za ljudi, lahko še posebej vidite v ZDA. Amerika je dobesedno obsedena s športom. Komaj lahko izdavijo kak stavek brez športne metafore. Sicer pa gre za staro zgodbo kruha in iger in za preusmeritev pozornosti. Do športa sem kritičen deloma, ker se mi zdi – pa nočem zveneti preveč zarotniški – da nas odločevalci želijo odvrniti in preusmeriti našo pozornost od nekaterih bolj pokvarjenih in zapletenih stvari, ki se dogajajo. In medtem ko nam za hrbtom to počnejo, smo mi osredotočeni na neškodljive dejavnosti, šport je gotovo ena od njih.”

Resnici na ljubo pa bi lahko rekli, da se tudi politika danes na neki način približuje športu …

“Gre za del postmoderne kulture, v kateri je politika postala zabava, zabavljaštvo. Primer tega je recimo ameriški predsednik. In to je eden od razlogov za to, da se ljudje odvračajo od politike in da so politiki tako nepriljubljeni po vsem svetu. Po drugi strani pa je danes politika dojeta le še kot vprašanje upravljanja, administracije. Ko se to zgodi politiki, so vsa za ljudi pomembna vprašanja naslovljena zunaj politike. To pa je eden od razlogov za vzpon populizma; populizma v obliki politike, ki pravzaprav prezira in ne mara same politike.”

Terrry Eagleton je odraščal v irski delavski družini na severozahodu Anglije. Čeprav deklariran marksist in socialist, nikakor ne skriva (niti ne opušča) svojih krščanskih korenin. Prepričan je, da Karl Marx še vedno lahko ponudi odgovore na zagate kapitalizma in sodobnih družbenih antagonizmov, kljub moreči dediščini komunističnih idej v Sovjetski zvezi pa tudi pri nas.

“Fašizem je zlo sam po sebi, Marxovi pogledi pa sami zase niso zlo. A če jih uporabite v napačnih materialnih pogojih: ko imate zelo malo civilnodružbene organiziranosti in demokratičnosti kot je bilo v sovjetski družbi tistega časa, potem boste iz tega neizogibno dobili stalinizem. In ta bo izvožen tudi v druge države kot je recimo Jugoslavija. Pristen socializem je možen le če obstaja tradicija akumulacije kapitala, določena mera zadovoljstva in varnosti v družbi; demokratičnih in sindikalnih institucije. Marx niti za trenutek ni mislil, da lahko družba iz zaostalega stanja skoči v socializem. Ob tem, se namreč zgodi točno to, kar se je zgodilo v zgodovini.”

Zakaj je imel Marx prav je Eagletonovo delo, ki je leta 2013 izšlo tudi pri nas. V slovenščini imamo prevedeno tudi delo Smisel življenja – zelo kratek uvod.

“Knjiga, seveda, ne ponudi konkretnega odgovora. Pravzaprav je pisanje knjige o smislu življenja neke vrste šala. Ko je moj sin, danes je že študent, pri 11ih letih izvedel, da pišem knjigo o smislu življenja, ga je bilo kar sram. Že pri 11ih je vedel, da je to lahko samo slaba šala. Gre pa v bistvu za sámo zastavljanje določenih vprašanj povezanih z namenom, vrednostjo in pomenom življenja. Saj veste, filozofi imajo to zoprno navado, da ne odgovarjajo na vprašanja, ampak jih analizirajo. Tako, da je pomemben del te knjige tudi vprašanje, ali je vprašanje po smislu življenja sploh pravo, upravičeno ali le lažno vprašanje.”

Terry Eagleton je doktoriral na Cambridgu, več kot 20 let poučeval na Oxfordu. V svojem življenju je sodeloval v različnih vrstah politične dejavnosti; že kot petnajstletnik se je včlanil v Laburistično stranko, bil je tudi del levo usmerjenega katoliškega gibanja.

“Živim precej preprosto življenje. Nimam velikega dragega avtomobila ali hiše, ne zapravim veliko denarja zase, za obleke, plošče … Imam manj knjig kot marsikateri drug akademik, pa še večino tistih, ki jih imam, sem sam napisal. Torej, upira se mi ideja, kot rečejo pri nas, šampanjec socialistov. Socializem je zame več kot ideja, je praksa. Ampak, na tak način razmišljam tudi kot kristjan. Donald Trump si reče, da je kristjan, vendar Donald Trump tudi slučajno ne more biti kristjan. Če želite vedeti, v kaj nekdo zares verjame, morate samo pogledati kaj počne. Katera so implicitna prepričanja v njegovem obnašanju, ne pa kaj govori. Vsak lahko reče kar koli hoče! Ni šans, da bi Donald Trump imel krščansko vero! Podobno je socializem predvsem stvar prakse. Vsak pač pripomore k socialističnemu gibanju svoj delež; jaz sem prispeval k oblikovanju idej, ker to najbolje počnem.”


22.01.2018

Andrew Villone

Andrew Villone je Američan, ki je pred slabimi 20-imi leti med potovanjem po Evropi po naključju obiskal tudi Slovenijo. To je bila ljubezen na prvi obisk in pozneje se je večkrat vrnil – nazadnje pred 4-imi leti, ko se je z družino ob spremstvu kamer v oddaji House Hunters International preselil v Kranj. Svoje popotniške izkušnje je vnovčil tako, da pretežno Američanom in Avstralcem ponuja butično izkušnjo Slovenije ter jim odstira kulinarične in vinske presežke naše dežele.


15.01.2018

Carina van Eck

Carina van Eck ni temnopolta. Za opazke v njenem otroštvu je bil zadosten razlog že to, da ni bila tipična nizozemska blondinka. Danes je Carina van Eck komisarka na inštitutu za človekove pravice, bila pa je tudi nacionalna koordinatorka za boj proti terorizmu. Kako gresta skupaj boj proti diskriminaciji in boj proti terorizmu, bo pojasnila v Evropi osebno.


08.01.2018

Domenico Quirico, italjanski novinar

35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.


25.12.2017

Božiček

Ko se v noči na 25. december mrak spusti nad mesto, ko vsi otroci odidejo v toplo zavetje svoje postelje, ko nastane prijetna tišina, se k nam prikrade dobri mož z dolgo brado, rdečo opravo in visokimi rjavimi škornji. Če bi otroke vprašali, od kod prihaja, bi vsi kot iz topa verjetno dejali, da s Severnega tečaja. No, nekateri bi ga morda povezali z znanim podjetjem, ki je komercializiralo podobo tega dobrega moža v rdečem, ampak tisti prvi bi imeli prav. Kraj njegovega rojstva je sicer zavit v tančico skrivnosti, ampak vsi vemo, da je svoj dom pred nekaj stoletji našel na Laponskem, na najsevernejšem delu Finske. Kot ste verjetno že ugotovili, smo v božično Evropo osebno povabili samega Božička.


18.12.2017

Leopoldo López starejši

Evropski parlament je nagrado Saharov za svobodo misli letos podelil venezuelski demokratični opoziciji. Glavnega opozicijskega politika Leopolda Lópeza ni bilo na slovesnosti v Strasbourgu, saj je že štiri leta v zaporu. Srečali smo se z njegovim očetom in soimenjakom, ki živi v izgnanstvu v Španiji. “Sodni proces proti meni se je začel, ker sem delal na časopisu, ki je objavil novico o vpletenosti državnih uradnikov v preprodajo drog in pranje denarja v ZDA.” Prepričan je, da bi ga zaprli, če bi se vrnil v Venezuelo. Leopoldo López starejši je nekdanji urednik osrednjega časnika v Venezueli El Nacional. Z družino v Caracasu je v rednih stikih, čeprav se zaveda, da jim zelo verjetno prisluškujejo. Kritično govori o razmerah v Venezueli, ne verjame, da lahko vladavino Nicolasa Madura reši venezuelska različica bitcoina, kriptovaluta Petra. Še vedno upa, da se ne bo zgodila državljanska vojna, in zanika neposredne povezave venezuelske opozicije z ZDA in Donaldom Trumpom, čeprav se je z ameriškim predsednikom osebno srečala njegova snaha. Glava družine López, katere korenine segajo vse do vodje osamosvojitve južnoameriških kolonij od španske oblasti, Simona Bolivarja, vidi v Venezueli svetlo prihodnost, “ker je zaradi nafte še vedno ena izmed najbogatejših držav na svetu”.


11.12.2017

Jean Ngendahimana

Jean Ngendahimana je doma iz Kigalija, glavnega mesta Ruande, ki nam v zavesti (in na vesti) leži kot eno največjih morišč povojne zgodovine. V genocidu nad Tutsiji je izginil velik del njegove tutsijske družine, sam je bil v času genocida kot štiriletnik skupaj s starši begunec v sosednjem Kongu. V njegovi profesionalni karieri izstopa radijsko novinarsko delo v Kigaliju, ki pa ga je pred nekaj leti zaključil, ko je po nekaj kritičnih prispevkih nenadoma izginil njegov dober prijatelj in sodelavec. Odšel je v Nemčijo, kjer je danes prek projekta Erasmus Mundus podiplomski študent migracij, v Oldenburgu pa na to temo pripravlja tudi radijsko oddajo Migration heute.


01.12.2017

Ryan Heath

Novinar Ryan Heath je Avstralec v evropski prestolnici in kot kronist dnevnega dogajanja zapeljivo birokratom nadeva človeški obraz, še več, togo Evropsko unijo mu uspe včasih narediti očarljivo in seksi. Pred enim mesecem so ga proglasili za najbolj vplivnega v digitalnem mehurčku bruseljske birokracije. Piše za vplivni portal Politico.eu, njegova rubrika Brussels Playbook ima več kot 70 tisoč naročnikov, snema tudi podkaste, pridobil si je skoraj zvezdniški status. Njegov vpogled v zakulisje Bruslja razkriva evropsko različico Hiše iz kart, so prepričani oboževalci. Kako je Evropska unija videti iz avstralskega zornega kota, kako ocenjuje vlogo Slovenije, kdo se bo v resnici priključil francosko-nemškemu vlaku, koliko je še ohranil avstralskega naglasa in zakaj ima počasi dovolj Bruslja. Ryan Heath, zvezdnik vročice bruseljske birokracije.


27.11.2017

Andres Vombergar

Andres Vombergar je argentinski nogometaš slovenskih korenin. Argentino, kjer je zaradi načina igre dobil vzdevek Tank, je letos zamenjal za Slovenijo. Tu ima veliko sorodnikov, Slovenijo pa je že pred prihodom v Olimpijo večkrat obiskal. Doma ga ne kličejo Andres, temveč Andrej, če bi lahko zaigral za kateri koli klub, pa bi bil to argentinski River Plate.


20.11.2017

Lene Cecilia Sparrok

Velikokrat lahko preberemo narod Sámi ali Laponci, Lene Cecilia Sparrok pa pravi, da je za njeno ljudstvo ta izraz žaljiv. On so Samiji, natančneje južni Samiji, njihov jezik je južna samijščina, ki ga tudi zaradi temnega obdobja v zgodovini – ko so Samiji veljali za manj vredne in neumne ljudi in so številni pustili vse za seboj in postali Švedi – govori le še približno 500 ljudi. Na to temo je tudi letošnji zmagovalni film za nagrado LUX Nečista kri. Z glavno igralko Elle Marjo oziroma Lene Cecilio Sparrok in njeno sestro Mio Eriko Sparrok smo se srečali na podelitvi nagrade v Evropskem parlamentu v Strasbourgu.


13.11.2017

Tom Kelly

Tom Kelly je torej vez med ameriško smučarsko reprezentanco in javnostjo. In to že več kot 30 let. V zimske športe se je zaljubil že zelo zgodaj in to po zaslugi televizije. Tom Kelly naj bi po letošnji smučarski sezoni odšel v pokoj in zapustil mesto podpredsednika ameriške smučarske zveze, zadolženega za odnose z javnostjo in množičnimi občili. V Soeldnu, kjer se je začela nova smučarska sezona, ga je v Evropo osebno povabil Aleš Smrekar.


06.11.2017

Helena Klersy

Tokrat gostje Evrope, osebno! nismo iskali mi, ampak je na nek način ona našla nas. Helena Klersy je 15 letna nemška šolarka, ki je oktobra na Radiu Slovenija teden dni opravljala prakso. In s svojo prijetnostjo pustila vtis. Celo med montažo današnje oddaje je tonski mojster vzkliknil – aha, to je pa tista prijetna punca iz Nemčije.


30.10.2017

Theo Karoumenos, poliglot

Theo Karoumenos je prepotoval številna mesta in države, a se na koncu ustalil v Mariboru. Prepričale so ga številne kavarne in prečudovito Pohorje, pa tudi strpni prebivalci: “Nikoli me niso gledali postrani, češ, kdo si ali kaj hočeš.” Čeprav prihaja iz Francije, pravi, da ni Francoz. Ima tipično helensko ime, pa ni Grk.


23.10.2017

Krzysztof Charamsa, gejevski duhovnik

Po zgodbi Krzystofa Charamse bo slej kot prej nekdo posnel film. Rodil se je v zelo verni poljski katoliški družini in si že od vedno želel postati duhovnik. Postal je ne samo to, ampak tudi predavatelj na dveh univerzah in celo del vatikanske kongregacije za doktrino vere, nekoč bolj znane kot inkvizicija. Pred dvema letoma je najprej povzročil vihar v Vatikanu, ko je zahteval, da ta podpre katalonsko samostojnost; takoj zatem pa še potres, ko je na novinarski konferenci povedal, da je gej. Ker homoseksualnost v cerkvi neuradno obstaja, so ga uradno izključili iz cerkve zaradi heteroseksualnih odnosov. Danes Charamsa predava po Evropi in razkriva hinavščino, predvsem pa obsoja homofobijo cerkve, katere del je bil tudi sam. Med drugim to dela s podatkom, da je približno polovica duhovnikov gejev. Odstotek naj bi bil vsaj tak tudi pri zadnjih dveh papežih.


16.10.2017

Roberto Monas, kuhar

Nedaleč od Krtine je vaška gostilna, kot jih je na stotine po slovenskem podeželju. Z eno veliko razliko - v njej strežejo izključno italijanske jedi in točijo samo italijanska vina. Z eno drobno izjemo, ki so jo 'izsilili' domačini. V kuhinji poveljuje 'capo cuoco' Roberto Monas, polnokrvni Italijan, ki prihaja iz Torina, kamor so se njegovi starši po drugi svetovni vojni preselili iz hrvaške Istre.


09.10.2017

Yara Bamieh, palestinska ilustratorka

Niti predstavljati si ne moremo, skozi kaj vse mora Yara Bamieh, preden lahko odpotuje iz domače Palestine. Že dejstvo, da zato, ker se je rodila v Jeruzalemu, nima palestinske osebne izkaznice, in ker je Palestinka, rojena v Izraelu, ne more imeti izraelske osebne izkaznice, je dovolj bizarno. Še bolj bizarno pa je, da ima za potovanje v tujino jordanski potni list. Pravi, da se na vse te nedoumljivosti človek nekako navadi in mu sčasoma tudi stalen nadzor pride v navado, saj drugače ne bi imel nič od življenja. In Yara Bamieh želi od življenja čim več, je ilustratorka otroških knjig, ki si želi uspeti tudi na tujem. O tem, zakaj je študirala arhitekturo, a nikoli ni postala arhitektka, o nadzornih točkah in življenju pod budnim očesom Izraelcev ter o tem, zakaj misli, da lahko ilustracija pove več kot tisoč besed, v oddaji Evropa osebno.


02.10.2017

Marija Sotnikova Štravs, prevajalka iz Donbasa

Za Slovenijo je prvič slišala leta 1999, z njo pa jo je povezala nogometna tekme. Prav tista, za nas legendarna, zasnežena, v Kijevu, ki je Slovenijo popeljala na prvo evropsko prvenstvo. Takrat je spoznala Slovenca, zaradi katerega danes živi v Ljubljani. In – da, še vedno hodi na reprezentančne tekme, le da ji zdaj srce že bolj bije za drugo reprezentanco. Ukrajinska Rusinja iz Donbasa v Luganski regiji, Marija Sotnikova Štravs, je sicer prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino, piše pa tudi doktorat iz jezikovnih politik v slovanskih državah. Prav v preteklem tednu so v Ukrajini sprejeli nov zakon o jeziku v šolah, ki je že povzročil spore s praktično vsemi njihovimi sosedami. Skratka, ne samo izjemno zanimiva, temveč tudi aktualna sogovornica.


25.09.2017

Petra Kečkešova

Služba ali ljubezen? Ena od dveh najpogostejših možnosti, da nekdo pristane v Sloveniji. Pri Petri je bila najprej ljubezen, potem je tukaj našla še službo, pri nas dela kot kadrovnica. Ko ne dela, s poljsko kolegico Aniko ustvarjata you tube filmčke, v katerih kot tujki opozarjata na slovenske posebnosti – od hrane, do jezika.


18.09.2017

Stefan Hertmans, belgijski pisatelj

Belgijski pisatelj Stefan Hertmans o spominih na Neue Slowenische Kunst, kritičnem Odprtem pismu Evropi, poeziji in o tem, ali se pisatelj že rodiš ali to postaneš


11.09.2017

Nizozemec, ki najraje pripada državi književnikov

Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk


04.09.2017

Adam Harvey

Pri Adamu Harveyu lahko kupite neuporabne reči, kot je denimo termo-burka, ali pa žepni motilec mobilnih signalov. Lahko si privoščite tudi komplet lasulj in ličil, s katerimi se namažete do neprepoznavnosti. Seveda Adam s tem ne išče morebitnih tržnih niš in potencialnih prodajnih uspešnic, gre za njegove umetniške projekte, s katerimi opozarja na pomen naše zasebnosti. Za svoj največji dosežek sicer Adam šteje to, da gre njegovo delo zelo na živce Pentagonu in ameriški Centralni obveščevalni agenciji.


Stran 13 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov