Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.
Terry Eagleton, eden najbolj znanih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik
Terry Eagleton je bil pri nas konec februarja, ko je predaval na literarnem festivalu Fabula. A to ni bil njegov prvi obisk Slovenije. Prvič je bil pri nas kmalu po razpadu Jugoslavije, dobro pa pozna tudi našega filozofa Slavoja Žižka, s katerim sta že večkrat sodelovala in ki ga sam označuje za enega najpomembnejših javnih intelektualcev na svetu. Čeprav se zdi, da imajo veliko večji vpliv na družbo športniki kot pa intelektualci.
V tudi v slovenščino prevedenem delu Smisel življenja: zelo kratek uvod, je Eagleton poudaril, da je šport ena najpopularnejših in najvplivnejših vej današnje kulturne industrije, še več: “Šport, in ne religija, je danes opij ljudstva.”
“To, da je šport opij za ljudi, lahko še posebej vidite v ZDA. Amerika je dobesedno obsedena s športom. Komaj lahko izdavijo kak stavek brez športne metafore. Sicer pa gre za staro zgodbo kruha in iger in za preusmeritev pozornosti. Do športa sem kritičen deloma, ker se mi zdi – pa nočem zveneti preveč zarotniški – da nas odločevalci želijo odvrniti in preusmeriti našo pozornost od nekaterih bolj pokvarjenih in zapletenih stvari, ki se dogajajo. In medtem ko nam za hrbtom to počnejo, smo mi osredotočeni na neškodljive dejavnosti, šport je gotovo ena od njih.”
Resnici na ljubo pa bi lahko rekli, da se tudi politika danes na neki način približuje športu …
“Gre za del postmoderne kulture, v kateri je politika postala zabava, zabavljaštvo. Primer tega je recimo ameriški predsednik. In to je eden od razlogov za to, da se ljudje odvračajo od politike in da so politiki tako nepriljubljeni po vsem svetu. Po drugi strani pa je danes politika dojeta le še kot vprašanje upravljanja, administracije. Ko se to zgodi politiki, so vsa za ljudi pomembna vprašanja naslovljena zunaj politike. To pa je eden od razlogov za vzpon populizma; populizma v obliki politike, ki pravzaprav prezira in ne mara same politike.”
Terrry Eagleton je odraščal v irski delavski družini na severozahodu Anglije. Čeprav deklariran marksist in socialist, nikakor ne skriva (niti ne opušča) svojih krščanskih korenin. Prepričan je, da Karl Marx še vedno lahko ponudi odgovore na zagate kapitalizma in sodobnih družbenih antagonizmov, kljub moreči dediščini komunističnih idej v Sovjetski zvezi pa tudi pri nas.
“Fašizem je zlo sam po sebi, Marxovi pogledi pa sami zase niso zlo. A če jih uporabite v napačnih materialnih pogojih: ko imate zelo malo civilnodružbene organiziranosti in demokratičnosti kot je bilo v sovjetski družbi tistega časa, potem boste iz tega neizogibno dobili stalinizem. In ta bo izvožen tudi v druge države kot je recimo Jugoslavija. Pristen socializem je možen le če obstaja tradicija akumulacije kapitala, določena mera zadovoljstva in varnosti v družbi; demokratičnih in sindikalnih institucije. Marx niti za trenutek ni mislil, da lahko družba iz zaostalega stanja skoči v socializem. Ob tem, se namreč zgodi točno to, kar se je zgodilo v zgodovini.”
Zakaj je imel Marx prav je Eagletonovo delo, ki je leta 2013 izšlo tudi pri nas. V slovenščini imamo prevedeno tudi delo Smisel življenja – zelo kratek uvod.
“Knjiga, seveda, ne ponudi konkretnega odgovora. Pravzaprav je pisanje knjige o smislu življenja neke vrste šala. Ko je moj sin, danes je že študent, pri 11ih letih izvedel, da pišem knjigo o smislu življenja, ga je bilo kar sram. Že pri 11ih je vedel, da je to lahko samo slaba šala. Gre pa v bistvu za sámo zastavljanje določenih vprašanj povezanih z namenom, vrednostjo in pomenom življenja. Saj veste, filozofi imajo to zoprno navado, da ne odgovarjajo na vprašanja, ampak jih analizirajo. Tako, da je pomemben del te knjige tudi vprašanje, ali je vprašanje po smislu življenja sploh pravo, upravičeno ali le lažno vprašanje.”
Terry Eagleton je doktoriral na Cambridgu, več kot 20 let poučeval na Oxfordu. V svojem življenju je sodeloval v različnih vrstah politične dejavnosti; že kot petnajstletnik se je včlanil v Laburistično stranko, bil je tudi del levo usmerjenega katoliškega gibanja.
“Živim precej preprosto življenje. Nimam velikega dragega avtomobila ali hiše, ne zapravim veliko denarja zase, za obleke, plošče … Imam manj knjig kot marsikateri drug akademik, pa še večino tistih, ki jih imam, sem sam napisal. Torej, upira se mi ideja, kot rečejo pri nas, šampanjec socialistov. Socializem je zame več kot ideja, je praksa. Ampak, na tak način razmišljam tudi kot kristjan. Donald Trump si reče, da je kristjan, vendar Donald Trump tudi slučajno ne more biti kristjan. Če želite vedeti, v kaj nekdo zares verjame, morate samo pogledati kaj počne. Katera so implicitna prepričanja v njegovem obnašanju, ne pa kaj govori. Vsak lahko reče kar koli hoče! Ni šans, da bi Donald Trump imel krščansko vero! Podobno je socializem predvsem stvar prakse. Vsak pač pripomore k socialističnemu gibanju svoj delež; jaz sem prispeval k oblikovanju idej, ker to najbolje počnem.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.
Terry Eagleton, eden najbolj znanih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik
Terry Eagleton je bil pri nas konec februarja, ko je predaval na literarnem festivalu Fabula. A to ni bil njegov prvi obisk Slovenije. Prvič je bil pri nas kmalu po razpadu Jugoslavije, dobro pa pozna tudi našega filozofa Slavoja Žižka, s katerim sta že večkrat sodelovala in ki ga sam označuje za enega najpomembnejših javnih intelektualcev na svetu. Čeprav se zdi, da imajo veliko večji vpliv na družbo športniki kot pa intelektualci.
V tudi v slovenščino prevedenem delu Smisel življenja: zelo kratek uvod, je Eagleton poudaril, da je šport ena najpopularnejših in najvplivnejših vej današnje kulturne industrije, še več: “Šport, in ne religija, je danes opij ljudstva.”
“To, da je šport opij za ljudi, lahko še posebej vidite v ZDA. Amerika je dobesedno obsedena s športom. Komaj lahko izdavijo kak stavek brez športne metafore. Sicer pa gre za staro zgodbo kruha in iger in za preusmeritev pozornosti. Do športa sem kritičen deloma, ker se mi zdi – pa nočem zveneti preveč zarotniški – da nas odločevalci želijo odvrniti in preusmeriti našo pozornost od nekaterih bolj pokvarjenih in zapletenih stvari, ki se dogajajo. In medtem ko nam za hrbtom to počnejo, smo mi osredotočeni na neškodljive dejavnosti, šport je gotovo ena od njih.”
Resnici na ljubo pa bi lahko rekli, da se tudi politika danes na neki način približuje športu …
“Gre za del postmoderne kulture, v kateri je politika postala zabava, zabavljaštvo. Primer tega je recimo ameriški predsednik. In to je eden od razlogov za to, da se ljudje odvračajo od politike in da so politiki tako nepriljubljeni po vsem svetu. Po drugi strani pa je danes politika dojeta le še kot vprašanje upravljanja, administracije. Ko se to zgodi politiki, so vsa za ljudi pomembna vprašanja naslovljena zunaj politike. To pa je eden od razlogov za vzpon populizma; populizma v obliki politike, ki pravzaprav prezira in ne mara same politike.”
Terrry Eagleton je odraščal v irski delavski družini na severozahodu Anglije. Čeprav deklariran marksist in socialist, nikakor ne skriva (niti ne opušča) svojih krščanskih korenin. Prepričan je, da Karl Marx še vedno lahko ponudi odgovore na zagate kapitalizma in sodobnih družbenih antagonizmov, kljub moreči dediščini komunističnih idej v Sovjetski zvezi pa tudi pri nas.
“Fašizem je zlo sam po sebi, Marxovi pogledi pa sami zase niso zlo. A če jih uporabite v napačnih materialnih pogojih: ko imate zelo malo civilnodružbene organiziranosti in demokratičnosti kot je bilo v sovjetski družbi tistega časa, potem boste iz tega neizogibno dobili stalinizem. In ta bo izvožen tudi v druge države kot je recimo Jugoslavija. Pristen socializem je možen le če obstaja tradicija akumulacije kapitala, določena mera zadovoljstva in varnosti v družbi; demokratičnih in sindikalnih institucije. Marx niti za trenutek ni mislil, da lahko družba iz zaostalega stanja skoči v socializem. Ob tem, se namreč zgodi točno to, kar se je zgodilo v zgodovini.”
Zakaj je imel Marx prav je Eagletonovo delo, ki je leta 2013 izšlo tudi pri nas. V slovenščini imamo prevedeno tudi delo Smisel življenja – zelo kratek uvod.
“Knjiga, seveda, ne ponudi konkretnega odgovora. Pravzaprav je pisanje knjige o smislu življenja neke vrste šala. Ko je moj sin, danes je že študent, pri 11ih letih izvedel, da pišem knjigo o smislu življenja, ga je bilo kar sram. Že pri 11ih je vedel, da je to lahko samo slaba šala. Gre pa v bistvu za sámo zastavljanje določenih vprašanj povezanih z namenom, vrednostjo in pomenom življenja. Saj veste, filozofi imajo to zoprno navado, da ne odgovarjajo na vprašanja, ampak jih analizirajo. Tako, da je pomemben del te knjige tudi vprašanje, ali je vprašanje po smislu življenja sploh pravo, upravičeno ali le lažno vprašanje.”
Terry Eagleton je doktoriral na Cambridgu, več kot 20 let poučeval na Oxfordu. V svojem življenju je sodeloval v različnih vrstah politične dejavnosti; že kot petnajstletnik se je včlanil v Laburistično stranko, bil je tudi del levo usmerjenega katoliškega gibanja.
“Živim precej preprosto življenje. Nimam velikega dragega avtomobila ali hiše, ne zapravim veliko denarja zase, za obleke, plošče … Imam manj knjig kot marsikateri drug akademik, pa še večino tistih, ki jih imam, sem sam napisal. Torej, upira se mi ideja, kot rečejo pri nas, šampanjec socialistov. Socializem je zame več kot ideja, je praksa. Ampak, na tak način razmišljam tudi kot kristjan. Donald Trump si reče, da je kristjan, vendar Donald Trump tudi slučajno ne more biti kristjan. Če želite vedeti, v kaj nekdo zares verjame, morate samo pogledati kaj počne. Katera so implicitna prepričanja v njegovem obnašanju, ne pa kaj govori. Vsak lahko reče kar koli hoče! Ni šans, da bi Donald Trump imel krščansko vero! Podobno je socializem predvsem stvar prakse. Vsak pač pripomore k socialističnemu gibanju svoj delež; jaz sem prispeval k oblikovanju idej, ker to najbolje počnem.”
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Neveljaven email naslov