Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Romunski igralec, režiser in pisec Ovidiu Mihaita v svojem baru v središču Temišvarja vodi neodvisno gledališko skupino. Igralec po poklicu je pustil igralsko kariero na stranskem tiru, saj se je kot pravi sam poročil s peresom. Zdaj piše avtorske gledališke tekste, scenarije za filme in kritike v revijah, hkrati pa vodi bar in Muzej komunističnega potrošnika. V srednji šoli je z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino.
Ovidiu Mihaita je vodja neodvisne gledališke skupine Auăleu, ki deluje v baru Scârț Loc Lejer v romunskem Temišvarju
V srednji šoli je Ovidiu Mihaita z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino. Vseeno ga kot diplomiranega igralca že od nekdaj najbolj zaznamujejo gledališče in njegovi soigralci.
“Med študijem so nam ves čas govorili o svobodi in še danes je ta beseda moje glavno vodilo. Svoboda je brez dvoma najpomembnejša vrednota vsakega umetnika. Umetnik, ki ni svoboden, je kot ptica v kletki, njegovo delo hitro izgubi pomen.”
Danes v njegovi gledališki skupini Auăleu nastopa dvanajst ljudi, vključno z glasbeniki in tehniki. Vse vaje opravijo v njegovem baru Scârț Loc Lejer, v majhni sobici, namenjeni gledališki skupini, ki, odvisno od predstave, sprejme od 25 do 50 ljudi. Vsak konec tedna odigrajo najmanj dve predstavi, včasih tudi sedem, zdaj pa igrajo osem predstav, od tega novejša in starejša avtorska dela in romunske ter svetovne gledališke klasike.
“Moja besedila težko žanrsko opredelim. Gledališče je kot kuhanje, uporabiti moraš vse potrebne sestavine, zame je popolni obrok malce sladek, malce slan, pečen in kuhan. Tudi če govorimo o težkih temah, se moramo malce nasmejati, ker nas smeh pozdravi.”
V kletnem prostoru bara se obiskovalec v Muzeju komunističnega potrošnika lahko sprehodi skozi stanovanje iz obdobja romunskega komunizma.
“Začeli smo z dvema igračama, v petih letih pa nam je uspelo zbrati zavidljivo zbirko nekaj tisoč predmetov. Zdaj pa že zbiramo predmete za Muzej romunskega otroštva in Muzej romunske rockovske glasbe.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Romunski igralec, režiser in pisec Ovidiu Mihaita v svojem baru v središču Temišvarja vodi neodvisno gledališko skupino. Igralec po poklicu je pustil igralsko kariero na stranskem tiru, saj se je kot pravi sam poročil s peresom. Zdaj piše avtorske gledališke tekste, scenarije za filme in kritike v revijah, hkrati pa vodi bar in Muzej komunističnega potrošnika. V srednji šoli je z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino.
Ovidiu Mihaita je vodja neodvisne gledališke skupine Auăleu, ki deluje v baru Scârț Loc Lejer v romunskem Temišvarju
V srednji šoli je Ovidiu Mihaita z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino. Vseeno ga kot diplomiranega igralca že od nekdaj najbolj zaznamujejo gledališče in njegovi soigralci.
“Med študijem so nam ves čas govorili o svobodi in še danes je ta beseda moje glavno vodilo. Svoboda je brez dvoma najpomembnejša vrednota vsakega umetnika. Umetnik, ki ni svoboden, je kot ptica v kletki, njegovo delo hitro izgubi pomen.”
Danes v njegovi gledališki skupini Auăleu nastopa dvanajst ljudi, vključno z glasbeniki in tehniki. Vse vaje opravijo v njegovem baru Scârț Loc Lejer, v majhni sobici, namenjeni gledališki skupini, ki, odvisno od predstave, sprejme od 25 do 50 ljudi. Vsak konec tedna odigrajo najmanj dve predstavi, včasih tudi sedem, zdaj pa igrajo osem predstav, od tega novejša in starejša avtorska dela in romunske ter svetovne gledališke klasike.
“Moja besedila težko žanrsko opredelim. Gledališče je kot kuhanje, uporabiti moraš vse potrebne sestavine, zame je popolni obrok malce sladek, malce slan, pečen in kuhan. Tudi če govorimo o težkih temah, se moramo malce nasmejati, ker nas smeh pozdravi.”
V kletnem prostoru bara se obiskovalec v Muzeju komunističnega potrošnika lahko sprehodi skozi stanovanje iz obdobja romunskega komunizma.
“Začeli smo z dvema igračama, v petih letih pa nam je uspelo zbrati zavidljivo zbirko nekaj tisoč predmetov. Zdaj pa že zbiramo predmete za Muzej romunskega otroštva in Muzej romunske rockovske glasbe.”
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Neveljaven email naslov