Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat ustavil tudi v Sloveniji
Najprestižnejše jadralno tekmovanje sveta je brez dvoma Pokal Amerike. In s to regato vseh regat je v tem tisočletju tesno povezan Dean Barker, novozelandski jadralec, eden najbolj cenjenih krmarjev maksi regatnikov na svetu. Čeprav je bil leta 2000 član zmagovite novozelandske posadke, pa ga je bolj kot zmagoslavje zaznamoval neverjeten poraz leta 2013. Takrat je poveljeval posadki kivijev in le še ena mala zmaga ga je ločila od končnega zmagoslavja. A kljub zaostanku sedmih malih zmag se je na koncu veselila ameriška posadka, Dean Barker pa še danes zaradi tega doživlja travme. Kot nam je pred dvema tednoma povedal v Portorožu, je bil ta poraz največja lekcija sicer uspešne kariere.
Če bi bila Slovenija Nova Zelandija, se 45-letnemu jadralcu sploh ne bi bilo treba predstavljati. Dean Barker bi bilo povsem dovolj. Za kar nekaj zmag na Pokalu Amerike je zaslužen tudi naš tokratni gost, ki je v Portorož prišel zaradi jadranja na jadrnici RC 44. Plovilo je nastalo v sodelovanju med slovenskim navtičnim arhitektom Andrejem Justinom in legendarnim Russllom Couttsom, ki je v bistvu Barkerjev jadralski boter. Dean je na jadrnici Nika jadral tudi z Mitjo Margonom, Tomažem Čopijem in Iztokom Knafelcem, ceni pa tudi druge slovenske jadralce.
“Res uživam z njimi, ker so zelo uspešni jadralci. Poznam tudi nekaj drugih slovenskih jadralcev, tako iz preteklosti kot sedanjosti. Glede na majhno populacijo imate res ogromno jadralskega talenta.”
Leta 2000 je bil član zmagovalne novozelandske ekipe, ki ji je poveljeval Coutts. Ta se je potem preselil v Evropo k švicarski ekipi Alingi, njegov naslednik za krmilom kivijev pa je postal prav Dean. Kot poveljnik novozelandske ekipe ni zadovoljil visokih apetitov domačih navijačev, zmaga se mu je vedno za malo izmaknila. Ker ta pokal ne pozna drugouvrščenih – “There is no second,” so odgovorili Viktoriji na vprašanje, kdo je zasedel drugo mesto –, si je Barker leta 2013 srčno želel zmagati v zalivu pred San Franciscom. Zmaga pa je bila zanj zakleta – po vodstvu z 8 : 1 je potreboval le še en uspeh za končno zmagoslavje, a ameriški Oracle je na koncu slavil zmago z 9 : 8.
“Ja, spomini so še vedno boleči. Imeli smo odlično tekmovanje, kot ekipa smo se res ujeli. Na startni liniji smo bili res dobro pripravljeni, jadrnica je bila tehnološko izjemno razvita. Je pa dejstvo, da nam na koncu ni uspelo dodati pike na i, ko smo imeli priložnost. Še vedno boli, saj smo bili tako blizu, zmago smo že okušali. Smo pa pustili tekmecem, da so bili vedno močnejši in vedno težje jih je bilo premagati. Na koncu so bili že nepremagljivi, mi pa smo se težko prebili skozi razočaranje. Je bila pa to izjemna lekcija, ki me je naučila ogromno.”
Ker je skupaj z družino – poročen je z nekdanjo reprezentantko Nove Zelandije v hokeju na travi Mandy Smith, s katero imata tri hčerke in enega sinčka – prepotoval ves svet, predvsem zaradi jadranja, seveda, bi mogoče znal odgovoriti na generično vprašanje: kje na zemeljski obli pa je najbolj primeren kotiček za jadranje?
“Havaji, če želimo močne vetrove in visoke valove. To so idealne razmere za jadranje in na Havajih sem imel priložnost nastopiti na izjemnih regatah. Bi pa težko imenoval en kraj in rekel, da mi je najljubši, saj je lepota ravno v tem, da se učimo v različnosti.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat ustavil tudi v Sloveniji
Najprestižnejše jadralno tekmovanje sveta je brez dvoma Pokal Amerike. In s to regato vseh regat je v tem tisočletju tesno povezan Dean Barker, novozelandski jadralec, eden najbolj cenjenih krmarjev maksi regatnikov na svetu. Čeprav je bil leta 2000 član zmagovite novozelandske posadke, pa ga je bolj kot zmagoslavje zaznamoval neverjeten poraz leta 2013. Takrat je poveljeval posadki kivijev in le še ena mala zmaga ga je ločila od končnega zmagoslavja. A kljub zaostanku sedmih malih zmag se je na koncu veselila ameriška posadka, Dean Barker pa še danes zaradi tega doživlja travme. Kot nam je pred dvema tednoma povedal v Portorožu, je bil ta poraz največja lekcija sicer uspešne kariere.
Če bi bila Slovenija Nova Zelandija, se 45-letnemu jadralcu sploh ne bi bilo treba predstavljati. Dean Barker bi bilo povsem dovolj. Za kar nekaj zmag na Pokalu Amerike je zaslužen tudi naš tokratni gost, ki je v Portorož prišel zaradi jadranja na jadrnici RC 44. Plovilo je nastalo v sodelovanju med slovenskim navtičnim arhitektom Andrejem Justinom in legendarnim Russllom Couttsom, ki je v bistvu Barkerjev jadralski boter. Dean je na jadrnici Nika jadral tudi z Mitjo Margonom, Tomažem Čopijem in Iztokom Knafelcem, ceni pa tudi druge slovenske jadralce.
“Res uživam z njimi, ker so zelo uspešni jadralci. Poznam tudi nekaj drugih slovenskih jadralcev, tako iz preteklosti kot sedanjosti. Glede na majhno populacijo imate res ogromno jadralskega talenta.”
Leta 2000 je bil član zmagovalne novozelandske ekipe, ki ji je poveljeval Coutts. Ta se je potem preselil v Evropo k švicarski ekipi Alingi, njegov naslednik za krmilom kivijev pa je postal prav Dean. Kot poveljnik novozelandske ekipe ni zadovoljil visokih apetitov domačih navijačev, zmaga se mu je vedno za malo izmaknila. Ker ta pokal ne pozna drugouvrščenih – “There is no second,” so odgovorili Viktoriji na vprašanje, kdo je zasedel drugo mesto –, si je Barker leta 2013 srčno želel zmagati v zalivu pred San Franciscom. Zmaga pa je bila zanj zakleta – po vodstvu z 8 : 1 je potreboval le še en uspeh za končno zmagoslavje, a ameriški Oracle je na koncu slavil zmago z 9 : 8.
“Ja, spomini so še vedno boleči. Imeli smo odlično tekmovanje, kot ekipa smo se res ujeli. Na startni liniji smo bili res dobro pripravljeni, jadrnica je bila tehnološko izjemno razvita. Je pa dejstvo, da nam na koncu ni uspelo dodati pike na i, ko smo imeli priložnost. Še vedno boli, saj smo bili tako blizu, zmago smo že okušali. Smo pa pustili tekmecem, da so bili vedno močnejši in vedno težje jih je bilo premagati. Na koncu so bili že nepremagljivi, mi pa smo se težko prebili skozi razočaranje. Je bila pa to izjemna lekcija, ki me je naučila ogromno.”
Ker je skupaj z družino – poročen je z nekdanjo reprezentantko Nove Zelandije v hokeju na travi Mandy Smith, s katero imata tri hčerke in enega sinčka – prepotoval ves svet, predvsem zaradi jadranja, seveda, bi mogoče znal odgovoriti na generično vprašanje: kje na zemeljski obli pa je najbolj primeren kotiček za jadranje?
“Havaji, če želimo močne vetrove in visoke valove. To so idealne razmere za jadranje in na Havajih sem imel priložnost nastopiti na izjemnih regatah. Bi pa težko imenoval en kraj in rekel, da mi je najljubši, saj je lepota ravno v tem, da se učimo v različnosti.”
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Otto Lechner je glasbenik in skladatelj, star je 50 let. Rodil se je z močno poškodbo vida in do 15. leta popolnoma oslepel. Kljub temu je končal šolo, poskusil študirati, a pravi, da se je bolj našel v glasbi. Danes je svetovno priznan harmonikar, vodja mnogih mednarodnih harmonikarskih projektov, med drugim tudi Dunajskih filharmonikarjev.
Norbert Gerold je Avstrijec, ki je pred slabimi štirimi desetletji postal še Avstralec. Tja dol je odšel kot smučarski inštruktor, delal na vseh večjih avstralskih smučiščih, ki jih po njegovih besedah ni malo, kariero pa je zaključil kot nepremičninski agent. Svoje podjetje je pred kratkim prodal, postal milijonar in zdaj uživa življenje, pravi. Tako je Norbert skoraj ves letošnji avgust preživel v Sloveniji, kjer se je pripravljal na svetovno prvenstvo kolesarjev amaterjev. Ženo je medtem poslal na romanje v Španijo. Spoznajte avstralskega prvaka v kronometru do 60 let, gospoda v havajskih oblačilih in z nešteto zgodbicami na zalogi.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Lahko je priti, a težko oditi je na svojem FB profilu zapisal mladi Ugandec Laban Ahimbisibwe iz vasi Bufuka, iz osrčja Afrike ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, preden se je z nepozabnega dopusta odpravil domov.
Ljubljana je prva evropska izkušnja Rutike Bhandari, mlade indijske oblikovalke iz okolice Mumbaja. Prek izmenjave je našo prestolnico izbrala predvsem zato, ker je bila v ponudbi mest najbližje Milanu, pove z nasmeškom na ustih. V pogovoru, ki je nastal v značilnem okolju ljubljanske mestne kulture, kot temu pravi Rutika (torej ob Ljubljanici na kavi), sta s Tadejem poleg življenja mladih Indijcev obdelala tudi bolj filozofske teme – kaj je zanjo “zahod”, na kaj pomisli ob besedi Evropa, pa tudi o nedavnih indijskih volitvah je tekla beseda.
Z bonsaji se je začel ukvarjati naključno, pred desetletjem je v neki reviji naletel na članek o tej japonski umetnosti. Da, umetnosti, ki je še najbližje kiparstvu, pravi. Umetnine, ki nastajajo več desetletij, običajno rastejo na vrtu, odlično pa so videti tudi v galerijah. In seveda – ker so umetnine, lahko stanejo več tisoč evrov.
V Evropi, osebno predstavljamo Amelie Bentsdatter Andresen, korespondentko danskega parlamenta, ki je željo po potovanjih in odkrivanju novih krajev uspešno združila s svojim poklicnim življenjem.
Ronnie je učitelj matematike, ki je zrasel v Raanani pri Tel Avivu. Trdi, da je v svoji državi privilegiran, ker je Jud, zato je zadnjih deset let tudi intenziven aktivist.
Pred dobrega pol leta se je namreč odločila, da bo pustila službo in odšla okrog sveta. Vsaj za eno leto. S seboj je vzela nahrbtnik z nekaj oblekami ter potni list in 1000 dolarjev. S slabim znanjem angleščine in samo enim ciljem – spoznati svet.
Katariina Vuorinen je finska pesnica, ki je zavetje odkrila v knjigah in gozdovih. Med platnicami in pod krošnjami dreves si je ustvarjala svoj svet, ki ni bil pogojen s pričakovanji, predpisi in vlogami. Danes se v njenih pesmih, ki so bile prevedene v 11 jezikov, prepletajo ženskost, spolne vloge, nasilje, otroštvo in globoka povezanost z naravo in nagonom.
Pablo Garcia je arhitekt, umetnik in medijski arheolog, ki zase pravi, da je Američan samo takrat, ko je treba na meji pokazati potni list. Sicer je raje Newyorčan, ker to veliko več pove o njem in njegovem pogledu na svet.
Girma T. Fantaye je doma iz Etiopije, ene najbolj revnih držav na svetu. Najprej ga je zanimal samo nogomet, ko pa je postal aktiven državljan so se začele težave. Kot kritičen pesnik in novinar je moral pobegniti iz domovine, najprej v Ugando, zdaj je začasno zatočišče našel v Sloveniji.
Kusha Bahrami je, kot pravi, v prvi vrsti človek, čeprav so v zaporih in centrih za tujce, kjer je preživel pretekla leta, na to večkrat pozabili. Je pa tudi neodvisen filmski ustvarjalec in fotograf, oporečnik vesti, begunec in aktivist za človekove pravice.
Marko Pogačar, tridesetletni hrvaški pesnik in intelektualec, katerega korenine so po očetovi strani tudi slovenske. S svojo poezijo in kritičnimi besedili ni vzbudil zgolj pozornosti držav, s katerima je povezan skozi družinsko deblo, temveč tudi celotnega področja nekdanje Jugoslavije, Nemčije, Avstrije, Francije itd.
Neveljaven email naslov