Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat ustavil tudi v Sloveniji
Najprestižnejše jadralno tekmovanje sveta je brez dvoma Pokal Amerike. In s to regato vseh regat je v tem tisočletju tesno povezan Dean Barker, novozelandski jadralec, eden najbolj cenjenih krmarjev maksi regatnikov na svetu. Čeprav je bil leta 2000 član zmagovite novozelandske posadke, pa ga je bolj kot zmagoslavje zaznamoval neverjeten poraz leta 2013. Takrat je poveljeval posadki kivijev in le še ena mala zmaga ga je ločila od končnega zmagoslavja. A kljub zaostanku sedmih malih zmag se je na koncu veselila ameriška posadka, Dean Barker pa še danes zaradi tega doživlja travme. Kot nam je pred dvema tednoma povedal v Portorožu, je bil ta poraz največja lekcija sicer uspešne kariere.
Če bi bila Slovenija Nova Zelandija, se 45-letnemu jadralcu sploh ne bi bilo treba predstavljati. Dean Barker bi bilo povsem dovolj. Za kar nekaj zmag na Pokalu Amerike je zaslužen tudi naš tokratni gost, ki je v Portorož prišel zaradi jadranja na jadrnici RC 44. Plovilo je nastalo v sodelovanju med slovenskim navtičnim arhitektom Andrejem Justinom in legendarnim Russllom Couttsom, ki je v bistvu Barkerjev jadralski boter. Dean je na jadrnici Nika jadral tudi z Mitjo Margonom, Tomažem Čopijem in Iztokom Knafelcem, ceni pa tudi druge slovenske jadralce.
“Res uživam z njimi, ker so zelo uspešni jadralci. Poznam tudi nekaj drugih slovenskih jadralcev, tako iz preteklosti kot sedanjosti. Glede na majhno populacijo imate res ogromno jadralskega talenta.”
Leta 2000 je bil član zmagovalne novozelandske ekipe, ki ji je poveljeval Coutts. Ta se je potem preselil v Evropo k švicarski ekipi Alingi, njegov naslednik za krmilom kivijev pa je postal prav Dean. Kot poveljnik novozelandske ekipe ni zadovoljil visokih apetitov domačih navijačev, zmaga se mu je vedno za malo izmaknila. Ker ta pokal ne pozna drugouvrščenih – “There is no second,” so odgovorili Viktoriji na vprašanje, kdo je zasedel drugo mesto –, si je Barker leta 2013 srčno želel zmagati v zalivu pred San Franciscom. Zmaga pa je bila zanj zakleta – po vodstvu z 8 : 1 je potreboval le še en uspeh za končno zmagoslavje, a ameriški Oracle je na koncu slavil zmago z 9 : 8.
“Ja, spomini so še vedno boleči. Imeli smo odlično tekmovanje, kot ekipa smo se res ujeli. Na startni liniji smo bili res dobro pripravljeni, jadrnica je bila tehnološko izjemno razvita. Je pa dejstvo, da nam na koncu ni uspelo dodati pike na i, ko smo imeli priložnost. Še vedno boli, saj smo bili tako blizu, zmago smo že okušali. Smo pa pustili tekmecem, da so bili vedno močnejši in vedno težje jih je bilo premagati. Na koncu so bili že nepremagljivi, mi pa smo se težko prebili skozi razočaranje. Je bila pa to izjemna lekcija, ki me je naučila ogromno.”
Ker je skupaj z družino – poročen je z nekdanjo reprezentantko Nove Zelandije v hokeju na travi Mandy Smith, s katero imata tri hčerke in enega sinčka – prepotoval ves svet, predvsem zaradi jadranja, seveda, bi mogoče znal odgovoriti na generično vprašanje: kje na zemeljski obli pa je najbolj primeren kotiček za jadranje?
“Havaji, če želimo močne vetrove in visoke valove. To so idealne razmere za jadranje in na Havajih sem imel priložnost nastopiti na izjemnih regatah. Bi pa težko imenoval en kraj in rekel, da mi je najljubši, saj je lepota ravno v tem, da se učimo v različnosti.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat ustavil tudi v Sloveniji
Najprestižnejše jadralno tekmovanje sveta je brez dvoma Pokal Amerike. In s to regato vseh regat je v tem tisočletju tesno povezan Dean Barker, novozelandski jadralec, eden najbolj cenjenih krmarjev maksi regatnikov na svetu. Čeprav je bil leta 2000 član zmagovite novozelandske posadke, pa ga je bolj kot zmagoslavje zaznamoval neverjeten poraz leta 2013. Takrat je poveljeval posadki kivijev in le še ena mala zmaga ga je ločila od končnega zmagoslavja. A kljub zaostanku sedmih malih zmag se je na koncu veselila ameriška posadka, Dean Barker pa še danes zaradi tega doživlja travme. Kot nam je pred dvema tednoma povedal v Portorožu, je bil ta poraz največja lekcija sicer uspešne kariere.
Če bi bila Slovenija Nova Zelandija, se 45-letnemu jadralcu sploh ne bi bilo treba predstavljati. Dean Barker bi bilo povsem dovolj. Za kar nekaj zmag na Pokalu Amerike je zaslužen tudi naš tokratni gost, ki je v Portorož prišel zaradi jadranja na jadrnici RC 44. Plovilo je nastalo v sodelovanju med slovenskim navtičnim arhitektom Andrejem Justinom in legendarnim Russllom Couttsom, ki je v bistvu Barkerjev jadralski boter. Dean je na jadrnici Nika jadral tudi z Mitjo Margonom, Tomažem Čopijem in Iztokom Knafelcem, ceni pa tudi druge slovenske jadralce.
“Res uživam z njimi, ker so zelo uspešni jadralci. Poznam tudi nekaj drugih slovenskih jadralcev, tako iz preteklosti kot sedanjosti. Glede na majhno populacijo imate res ogromno jadralskega talenta.”
Leta 2000 je bil član zmagovalne novozelandske ekipe, ki ji je poveljeval Coutts. Ta se je potem preselil v Evropo k švicarski ekipi Alingi, njegov naslednik za krmilom kivijev pa je postal prav Dean. Kot poveljnik novozelandske ekipe ni zadovoljil visokih apetitov domačih navijačev, zmaga se mu je vedno za malo izmaknila. Ker ta pokal ne pozna drugouvrščenih – “There is no second,” so odgovorili Viktoriji na vprašanje, kdo je zasedel drugo mesto –, si je Barker leta 2013 srčno želel zmagati v zalivu pred San Franciscom. Zmaga pa je bila zanj zakleta – po vodstvu z 8 : 1 je potreboval le še en uspeh za končno zmagoslavje, a ameriški Oracle je na koncu slavil zmago z 9 : 8.
“Ja, spomini so še vedno boleči. Imeli smo odlično tekmovanje, kot ekipa smo se res ujeli. Na startni liniji smo bili res dobro pripravljeni, jadrnica je bila tehnološko izjemno razvita. Je pa dejstvo, da nam na koncu ni uspelo dodati pike na i, ko smo imeli priložnost. Še vedno boli, saj smo bili tako blizu, zmago smo že okušali. Smo pa pustili tekmecem, da so bili vedno močnejši in vedno težje jih je bilo premagati. Na koncu so bili že nepremagljivi, mi pa smo se težko prebili skozi razočaranje. Je bila pa to izjemna lekcija, ki me je naučila ogromno.”
Ker je skupaj z družino – poročen je z nekdanjo reprezentantko Nove Zelandije v hokeju na travi Mandy Smith, s katero imata tri hčerke in enega sinčka – prepotoval ves svet, predvsem zaradi jadranja, seveda, bi mogoče znal odgovoriti na generično vprašanje: kje na zemeljski obli pa je najbolj primeren kotiček za jadranje?
“Havaji, če želimo močne vetrove in visoke valove. To so idealne razmere za jadranje in na Havajih sem imel priložnost nastopiti na izjemnih regatah. Bi pa težko imenoval en kraj in rekel, da mi je najljubši, saj je lepota ravno v tem, da se učimo v različnosti.”
Edis Jasarević je bil eden izmed redkih, ki je med nemiri v Bosni in Hercegovini, na začetku februarja, poročal o dogajanju neposredno s prizorišča protestov, prek tviterja. Nekdanji komentator formule ena je odraščal v Tuzli, zdaj živi pa v Sarajevu, za katerega pravi, da je pravzaprav država v državi.
Evropa osebno predstavlja Američana, katerega vsakdan predstavljajo podatki. Jeff Jonas je vodilni IBM-ov znanstvenik za analitiko.
Palestinec, ki je pri komaj 23 letih pomagal ustanoviti že več velikih humanitarnih organizacij, ki delujejo tudi čez mejo v Jordaniji. Svojo srečo zadnjih sedem let išče v tujini – najprej se je šolal v ZDA, trenutno pa študira medicino v Jemnu, kjer ga je presenetila in zaznamovala arabska pomlad. Njegova zgodba je splet nesrečnih okoliščin in ujetosti v birokratske aparate, ki ga premetavajo naokoli in diktirajo tok njegovega življenja. Brez dlake na jeziku razloži, s kakšnimi težavami se Palestinci srečujejo vsak dan. A vseeno pravi, da je ekstremno optimističen in verjame, da bodo otroci današnjega dne prinesli boljši jutri.
Afriška diva, živa legenda afriške glasbe, ena največjih ikon afriške glasbe, po novem celo »nova mama Afrika«. Vse to so vzdevki, ki so jih mediji nadeli beninski pevki Angelique Kidjo, ki je svojo domovino v begu pred komunisti zamenjala za Pariz, zdaj pa že nekaj let živi v New Yorku. Omenjeni vzdevki ji niso všeč, ker je Afrika veliko več, kot si pod to besedo predstavljamo zahodnjaki. Umetnica, ki tradicijo meša z modernim, je hkrati zelo aktivna borka za pravice žensk in otrok. Med njene uradne nazive spadajo »ambasadorka Unicefa«, »ustanoviteljica Fundacije Batonga«, ki mladim dekletom omogoča šolanje in mnogi drugi. Skratka – Angelique je ženska z velikim Ž in pevka, ki noče peti zidu (v studiu), ampak hoče peti ljudem.
V tednu, ko poteka že osmi festival gorniškega filma Domžale, nam bo svojo osebno pokazal Roman Benet. Čeprav je ta italijanska, pa je Roman sicer zamejski, a še vedno Slovenec, ki že tri desetletja svoj prosti čas namenja alpinizmu in tudi Slovenec z do zdaj največ preplezanimi osemtisočaki. Nanje se je povzpel skupaj z ženo, Italijanko Nives Meroi, s katero sta se spoznala prav v gorah, usodni pa je bil, kot rada pove Nives, poseben plezalni vozel. Zadnja leta je njuna potovanja v Himalajo zapletla Romanova huda bolezen in tudi to sta premagala skupaj z Nives in to pot poimenovala vzpon na petnajsti osemtisočak. Tisti pravi – gorati - pa na njun dotik čakajo le še trije.
Ljudje jo tudi po 30-ih letih prepoznajo kot znan televizijski obraz, kar ji gre neizmerno na živce. Sama pravi, da nikoli ni bila novinarka, le delala je na televiziji, pa še to zgolj zato, ker ni dobila druge službe. Televizijo danes gleda občasno, saj hoče ostati v stiku z realnostjo. Druženje s pisatelji in umetniki te včasih preveč odpelje, pravi. Angeles Caso je zadnja leta predvsem pisateljica, zelo uspešna pisateljica. Med drugimi pomembnimi nagradami je prejela tudi Premio Planeta, drugo najpomembnejšo literarno nagrado na svetu. Poleg časti je nezanemarljiv tudi denarni del te nagrade - 600 tisoč evrov.
Paolo Cirio s svojimi projekti ob živce spravlja Nato, Google in v zadnjem času tudi davčne oaze - torej tiste, ki jih načeloma ni dobro spravljati ob živce.
Zakaj se je Natalia iz Lublina za nekaj časa preselila ravno v Ljubljano? Zato, ker je iskala poletno prakso v enem od evropskih muzejev za arhitekturo in prvi so se ji oglasili iz Ljubljanskega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Tokrat smo izpostavili eksponat muzejske razstave ‘Vitez, dama in zmaj – dediščina srednjeveških bojevnikov’. Meču iz zgodnjega 15. stoletja, našli so ga na dnu Ljubljanice, izjemnemu primerku srednjeveške obrti in duhovnosti, je kovač mečev Peter Johnsson vdihnil novo življenje. Do potankosti ga je namreč preučil, strokovno obdelal in izrisal, po njegovih načrtih pa so naredili tudi novega, izjemno natančno repliko izvirnika, z vsemi lastnostmi, ki jih dober meč mora imeti. Tako izvirnik kot bleščeč, nov meč sta na ogled na razstavi Narodnega muzeja Slovenije.
Stara je 21 let, je poročena, ima leto in pol staro punčko. Afganistanskim staršem, beguncem, se je rodila v Iranu, kamor so prebežali med sovjetsko-afganistansko vojno. Njeno življenje ni bilo lahko, saj je začela delati že, ko je bila stara 5 let, naučili so jo plesti perzijske preproge, kar je delala več kot 10 let. Ko je spoznala svojega današnjega moža, sta se skupaj odločila, da se vrneta v domovino svojih staršev, Afganistan. On, star 23 let, zdaj študira arhitekturo, Zahra bo študirati začela prihodnje leto. Rada bi pomagala svoji državi na noge in si ne želita v tujino. Pravita, da je bilo biti enkrat begunec dovolj za vse življenje.
Častni gost letošnjega knjižnjega sejma je bil Patrick Ness, ameriški pisatelj, ki živi in dela v Angliji. V slovenščini lahko prebiramo njegovo večkrat nagrajeno trilogijo Hrup in kaos. Pa tudi izjemen ilustrirani roman Sedem minut čez polnoč. Je aktivist in podpornik šolskih in lokalnih knjižnic, ki jih v Angliji vztrajno ukinjajo, veliko predava o predsodkih v literaturi in “primernosti” kake literature za mlade, učil pa je tudi kreativno pisanje na univerzi v Oxfordu.
Mehtab Singh pravi, da živi v najboljši državi na svetu, ko govori o Slovencih, pa govori o "nas" in ne več o "vas". 28-letni Sikh živi v Kranju, kjer posluje s čaji.
Nicholas Tsimpidas o tem, zakaj se je pomembno bojevati za prihodnost javnega servisa.
Hoerdur Torfason je eden najvidnejših aktivistov našega časa, je človek, ki je oktobra 2008 sprožil proteste na Islandiji. Torfasonu pripisujejo skorajda vse zasluge za uspeh islandske revolucije, potem ko je ta miniaturna skandinavska država doživela finančni kolaps. “Potrebna sta čas in potrpljenje, vsekakor pa je nujna ustanovitev politične stranke,” slovenskim protestnikom svetuje Torfason, tudi priznani umetnik in aktivist za pravice istospolno usmerjenih.
Haris Pašović je že dve desetletji eden vodilnih gledaliških režiserjev v jugovzhodni Evropi. Njegovi predstavi Pomladno prebujenje in Klicanje ptic veljata za mejnika v gledališču nekdanje Jugoslavije. Med obleganjem Sarajeva je v sodelovanju s Susan Sontag v mestu organiziral prvi filmski festival Onkraj konca sveta. Danes je umetniški direktor East West Centra v Sarajevu, profesor gledališke in filmske režije na tamkajšnji akademiji in tudi profesor na IECD – poslovni šoli Bled, na kateri bodočim menedžerjem predava o interakciji med umetnostjo in voditeljstvom. Predvsem pa je Haris Pašović umetnik. S svojimi deli trka na našo vest in dreza v našo brezbrižnost. Slovenijo vidi kot (tudi) svojo domovino. In čeprav bi lahko živel kjer koli na svetu, ostaja Sarajlija.
Včasih je skakal s palico. Zdaj počne vse! Sergej Bubka teče, smuča, kolesari, hodi v fitnes. Šport je del njegovega življenja, tako kot 35 svetovnih rekordov in skoraj toliko športno–političnih funkcij. Kot pravi ima kaotično življenje, ki ga obvladuje s samodisciplino. Od dvanajstega leta skrbno pazi na prehrano, mladim športnikom pa skuša dopovedati, da samo zabava ne prinese vrhunskih rezultatov.
Bistvo tanga je srečanje. Dva posameznika ob spremljavi glasbe komunicirata s telesi namesto z besedami, pravi Ariadna Naveira, ena najbolj znanih mladih plesalk argentinskega tanga na svetu. Plesanje tanga ji je bilo položeno v zibko, oba njena starša sta bila plesalca, očetu pravijo kar “učitelj učiteljev tanga,” saj je v 80-ih iz tanga razvil “novi tango” in nekoliko zaprašen tradicionalen argentinski ples ponovno naredil popularen. Ariadna je danes profesionalka.
Mohammad Ali Soroosh je doštudiral mednarodno pravo v Indiji, zdaj pa v Heratu vodi oddelek nemške humanitarne organizacije HELP. Ukvarja se predvsem reintegracijo afganistanskih povratnikov iz Irana in usposabljanjem javnih uslužbencev v Heratu. Je tudi predavatelj na tamkajšnji univerzi. Na svoji prvi (tudi) službeni poti po Evropi je najprej obiskal Slovenijo, odpravlja se še v Nemčijo. Razgovoril se je tudi o izkušnji življenja pod Talibani.
Neveljaven email naslov