Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat ustavil tudi v Sloveniji
Najprestižnejše jadralno tekmovanje sveta je brez dvoma Pokal Amerike. In s to regato vseh regat je v tem tisočletju tesno povezan Dean Barker, novozelandski jadralec, eden najbolj cenjenih krmarjev maksi regatnikov na svetu. Čeprav je bil leta 2000 član zmagovite novozelandske posadke, pa ga je bolj kot zmagoslavje zaznamoval neverjeten poraz leta 2013. Takrat je poveljeval posadki kivijev in le še ena mala zmaga ga je ločila od končnega zmagoslavja. A kljub zaostanku sedmih malih zmag se je na koncu veselila ameriška posadka, Dean Barker pa še danes zaradi tega doživlja travme. Kot nam je pred dvema tednoma povedal v Portorožu, je bil ta poraz največja lekcija sicer uspešne kariere.
Če bi bila Slovenija Nova Zelandija, se 45-letnemu jadralcu sploh ne bi bilo treba predstavljati. Dean Barker bi bilo povsem dovolj. Za kar nekaj zmag na Pokalu Amerike je zaslužen tudi naš tokratni gost, ki je v Portorož prišel zaradi jadranja na jadrnici RC 44. Plovilo je nastalo v sodelovanju med slovenskim navtičnim arhitektom Andrejem Justinom in legendarnim Russllom Couttsom, ki je v bistvu Barkerjev jadralski boter. Dean je na jadrnici Nika jadral tudi z Mitjo Margonom, Tomažem Čopijem in Iztokom Knafelcem, ceni pa tudi druge slovenske jadralce.
“Res uživam z njimi, ker so zelo uspešni jadralci. Poznam tudi nekaj drugih slovenskih jadralcev, tako iz preteklosti kot sedanjosti. Glede na majhno populacijo imate res ogromno jadralskega talenta.”
Leta 2000 je bil član zmagovalne novozelandske ekipe, ki ji je poveljeval Coutts. Ta se je potem preselil v Evropo k švicarski ekipi Alingi, njegov naslednik za krmilom kivijev pa je postal prav Dean. Kot poveljnik novozelandske ekipe ni zadovoljil visokih apetitov domačih navijačev, zmaga se mu je vedno za malo izmaknila. Ker ta pokal ne pozna drugouvrščenih – “There is no second,” so odgovorili Viktoriji na vprašanje, kdo je zasedel drugo mesto –, si je Barker leta 2013 srčno želel zmagati v zalivu pred San Franciscom. Zmaga pa je bila zanj zakleta – po vodstvu z 8 : 1 je potreboval le še en uspeh za končno zmagoslavje, a ameriški Oracle je na koncu slavil zmago z 9 : 8.
“Ja, spomini so še vedno boleči. Imeli smo odlično tekmovanje, kot ekipa smo se res ujeli. Na startni liniji smo bili res dobro pripravljeni, jadrnica je bila tehnološko izjemno razvita. Je pa dejstvo, da nam na koncu ni uspelo dodati pike na i, ko smo imeli priložnost. Še vedno boli, saj smo bili tako blizu, zmago smo že okušali. Smo pa pustili tekmecem, da so bili vedno močnejši in vedno težje jih je bilo premagati. Na koncu so bili že nepremagljivi, mi pa smo se težko prebili skozi razočaranje. Je bila pa to izjemna lekcija, ki me je naučila ogromno.”
Ker je skupaj z družino – poročen je z nekdanjo reprezentantko Nove Zelandije v hokeju na travi Mandy Smith, s katero imata tri hčerke in enega sinčka – prepotoval ves svet, predvsem zaradi jadranja, seveda, bi mogoče znal odgovoriti na generično vprašanje: kje na zemeljski obli pa je najbolj primeren kotiček za jadranje?
“Havaji, če želimo močne vetrove in visoke valove. To so idealne razmere za jadranje in na Havajih sem imel priložnost nastopiti na izjemnih regatah. Bi pa težko imenoval en kraj in rekel, da mi je najljubši, saj je lepota ravno v tem, da se učimo v različnosti.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat ustavil tudi v Sloveniji
Najprestižnejše jadralno tekmovanje sveta je brez dvoma Pokal Amerike. In s to regato vseh regat je v tem tisočletju tesno povezan Dean Barker, novozelandski jadralec, eden najbolj cenjenih krmarjev maksi regatnikov na svetu. Čeprav je bil leta 2000 član zmagovite novozelandske posadke, pa ga je bolj kot zmagoslavje zaznamoval neverjeten poraz leta 2013. Takrat je poveljeval posadki kivijev in le še ena mala zmaga ga je ločila od končnega zmagoslavja. A kljub zaostanku sedmih malih zmag se je na koncu veselila ameriška posadka, Dean Barker pa še danes zaradi tega doživlja travme. Kot nam je pred dvema tednoma povedal v Portorožu, je bil ta poraz največja lekcija sicer uspešne kariere.
Če bi bila Slovenija Nova Zelandija, se 45-letnemu jadralcu sploh ne bi bilo treba predstavljati. Dean Barker bi bilo povsem dovolj. Za kar nekaj zmag na Pokalu Amerike je zaslužen tudi naš tokratni gost, ki je v Portorož prišel zaradi jadranja na jadrnici RC 44. Plovilo je nastalo v sodelovanju med slovenskim navtičnim arhitektom Andrejem Justinom in legendarnim Russllom Couttsom, ki je v bistvu Barkerjev jadralski boter. Dean je na jadrnici Nika jadral tudi z Mitjo Margonom, Tomažem Čopijem in Iztokom Knafelcem, ceni pa tudi druge slovenske jadralce.
“Res uživam z njimi, ker so zelo uspešni jadralci. Poznam tudi nekaj drugih slovenskih jadralcev, tako iz preteklosti kot sedanjosti. Glede na majhno populacijo imate res ogromno jadralskega talenta.”
Leta 2000 je bil član zmagovalne novozelandske ekipe, ki ji je poveljeval Coutts. Ta se je potem preselil v Evropo k švicarski ekipi Alingi, njegov naslednik za krmilom kivijev pa je postal prav Dean. Kot poveljnik novozelandske ekipe ni zadovoljil visokih apetitov domačih navijačev, zmaga se mu je vedno za malo izmaknila. Ker ta pokal ne pozna drugouvrščenih – “There is no second,” so odgovorili Viktoriji na vprašanje, kdo je zasedel drugo mesto –, si je Barker leta 2013 srčno želel zmagati v zalivu pred San Franciscom. Zmaga pa je bila zanj zakleta – po vodstvu z 8 : 1 je potreboval le še en uspeh za končno zmagoslavje, a ameriški Oracle je na koncu slavil zmago z 9 : 8.
“Ja, spomini so še vedno boleči. Imeli smo odlično tekmovanje, kot ekipa smo se res ujeli. Na startni liniji smo bili res dobro pripravljeni, jadrnica je bila tehnološko izjemno razvita. Je pa dejstvo, da nam na koncu ni uspelo dodati pike na i, ko smo imeli priložnost. Še vedno boli, saj smo bili tako blizu, zmago smo že okušali. Smo pa pustili tekmecem, da so bili vedno močnejši in vedno težje jih je bilo premagati. Na koncu so bili že nepremagljivi, mi pa smo se težko prebili skozi razočaranje. Je bila pa to izjemna lekcija, ki me je naučila ogromno.”
Ker je skupaj z družino – poročen je z nekdanjo reprezentantko Nove Zelandije v hokeju na travi Mandy Smith, s katero imata tri hčerke in enega sinčka – prepotoval ves svet, predvsem zaradi jadranja, seveda, bi mogoče znal odgovoriti na generično vprašanje: kje na zemeljski obli pa je najbolj primeren kotiček za jadranje?
“Havaji, če želimo močne vetrove in visoke valove. To so idealne razmere za jadranje in na Havajih sem imel priložnost nastopiti na izjemnih regatah. Bi pa težko imenoval en kraj in rekel, da mi je najljubši, saj je lepota ravno v tem, da se učimo v različnosti.”
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.
Thordis Elva Thorvaldsdottir je mlada islandska novinarka, pisateljica in javna govorka, ki predava o zelo resnih stvareh. Pri 16-ih je bila žrtev posilstva takratnega fanta, avstralskega študenta na izmenjavi v Reykjaviku. Skoraj desetletje je trajalo, da si je o zgodbi upala spregovoriti, s posiljevalcem pa sta se po še nekaj dodatnih letih dopisovanja celo srečala. Skupaj sta tudi nastopila na zelo odmevnem TED-talku. Thordis Elva danes živi na Švedskem, je poliglotka, svetu pa s svojimi predavanji posreduje sporočilo, ki je veliko bolj preprosto od njenega imena – nasilje nad ženskami še vedno obstaja.
Jomo Kwame Sundaram oziroma Jomo, kot se rad predstavi, je eden najvidnejših malezijskih ekonomistov. Kot profesor je deloval na univerzah Yale in Harvard, bil je tudi visoki predstavnik pri Združenih narodih. Bori se proti revščini in za ekonomsko pravičnost za vse, predvsem pa opozarja, da so za krize v državah v razvoju pogosto krive napake razvitega sveta.
Že na olimpijskih igrah prihodnje leto v Tokiu bodo prvič za medalje tekmovali tudi rolkarji. Na najvišji ravni Slovenija nima prav veliko tekmovalcev. Ta hip je eden od dveh najopaznejših 22-letni Christopher Khan. Christopher Khan ne živi v Sloveniji, ampak v okolici Barcelone. Doma pretežno govorijo angleško, v vsakdanjem življenju mu prav prideta tudi španščina in katalonščina, slovenščino pa vadi pri babici in dedku v Gotovljah in med prijatelji na rolki. Ob tekmah, snemanju videov in vsakodnevnem uživanju na rolki kar tako poučuje angleščino v velikih podjetjih in arhitektom riše načrte za vse pogostejše rolkarske parke.
Neveljaven email naslov