Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji

Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat ustavil tudi v Sloveniji

Najprestižnejše jadralno tekmovanje sveta je brez dvoma Pokal Amerike. In s to regato vseh regat je v tem tisočletju tesno povezan Dean Barker, novozelandski jadralec, eden najbolj cenjenih krmarjev maksi regatnikov na svetu. Čeprav je bil leta 2000 član zmagovite novozelandske posadke, pa ga je bolj kot zmagoslavje zaznamoval neverjeten poraz leta 2013. Takrat je poveljeval posadki kivijev in le še ena mala zmaga ga je ločila od končnega zmagoslavja. A kljub zaostanku sedmih malih zmag se je na koncu veselila ameriška posadka, Dean Barker pa še danes zaradi tega doživlja travme. Kot nam je pred dvema tednoma povedal v Portorožu, je bil ta poraz največja lekcija sicer uspešne kariere.

Če bi bila Slovenija Nova Zelandija, se 45-letnemu jadralcu sploh ne bi bilo treba predstavljati. Dean Barker bi bilo povsem dovolj. Za kar nekaj zmag na Pokalu Amerike je zaslužen tudi naš tokratni gost, ki je v Portorož prišel zaradi jadranja na jadrnici RC 44.  Plovilo je nastalo v sodelovanju med slovenskim navtičnim arhitektom Andrejem Justinom in legendarnim Russllom Couttsom, ki je v bistvu Barkerjev jadralski boter. Dean je na jadrnici Nika jadral tudi z Mitjo Margonom, Tomažem Čopijem in Iztokom Knafelcem, ceni pa tudi druge slovenske jadralce.

“Res uživam z njimi, ker so zelo uspešni jadralci. Poznam tudi nekaj drugih slovenskih jadralcev, tako iz preteklosti kot sedanjosti. Glede na majhno populacijo imate res ogromno jadralskega talenta.”

Leta 2000 je bil član zmagovalne novozelandske ekipe, ki ji je poveljeval Coutts. Ta se je potem preselil v Evropo k švicarski ekipi Alingi, njegov naslednik za krmilom kivijev pa je postal prav Dean. Kot poveljnik novozelandske ekipe ni zadovoljil visokih apetitov domačih navijačev, zmaga se mu je vedno za malo izmaknila. Ker ta pokal ne pozna drugouvrščenih – “There is no second,” so odgovorili Viktoriji na vprašanje, kdo je zasedel drugo mesto –, si je Barker leta 2013 srčno želel zmagati v zalivu pred San Franciscom. Zmaga pa je bila zanj zakleta – po vodstvu z 8 : 1 je potreboval le še en uspeh za končno zmagoslavje, a ameriški Oracle je na koncu slavil zmago z 9 : 8.

“Ja, spomini so še vedno boleči. Imeli smo odlično tekmovanje, kot ekipa smo se res ujeli. Na startni liniji smo bili res dobro pripravljeni, jadrnica je bila tehnološko izjemno razvita. Je pa dejstvo, da nam na koncu ni uspelo dodati pike na i, ko smo imeli priložnost. Še vedno boli, saj smo bili tako blizu, zmago smo že okušali. Smo pa pustili tekmecem, da so bili vedno močnejši in vedno težje jih je bilo premagati. Na koncu so bili že nepremagljivi, mi pa smo se težko prebili skozi razočaranje. Je bila pa to izjemna lekcija, ki me je naučila ogromno.”

Ker je skupaj z družino – poročen je z nekdanjo reprezentantko Nove Zelandije v hokeju na travi Mandy Smith, s katero imata tri hčerke in enega sinčka – prepotoval ves svet, predvsem zaradi jadranja, seveda, bi mogoče znal odgovoriti na generično vprašanje: kje na zemeljski obli pa je najbolj primeren kotiček za jadranje?

“Havaji, če želimo močne vetrove in visoke valove. To so idealne razmere za jadranje in na Havajih sem imel priložnost nastopiti na izjemnih regatah. Bi pa težko imenoval en kraj in rekel, da mi je najljubši, saj je lepota ravno v tem, da se učimo v različnosti.”