Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru.
26-letna španska arhitektka Laura Martinez Vega dela v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Pravi, da smo si Španci in Slovenci podobni, v Sloveniji pa ji je najbolj všeč tradicionalna arhitektura
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru. O spremembah, ki se nam dogajajo, debatira s kolegi v biroju, pa s sostanovalci, ki prihajajo z različnih delov Evrope. Pravi, da jo zanimajo vsa mnenja, ker si tako lažje ustvari tudi svoje.
“Rekla bi, da so ljudje tukaj res prijazni. S tem ne mislim, da v Španiji niso, seveda smo. Ampak tukaj ste prijazni na drugačen način, veliko bolj vljudni ste. In niste tako glasni, kar mi je tudi všeč. Nasploh pa se mi zdi, da smo si kar podobni. Običajno, ko greš v tujino, sploih na sever in vzhod, pričakuješ, da bodo ljudje hladni. Tukaj pa sploh nisem imela težav z navezovanjem stikov. Čisto lahko je bilo najti prijatelje Slovence, ne zgolj tujcev, ki živijo v Sloveniji. Rekla bi, da smo si kar podobni.”
Mlada arhitekta s Kanarskih otokov – Laura Martinez Vega – pa seveda ne opazuje zgolj družboslovnih pojavov, ampak tudi arhitekturo. “Najbolj mi je všeč tradicionalna arhitektura, te stare avstroogrske stavbe, ki ste jih ohranili. Na Gran Canarii je komaj še ostalo kaj starega, pa seveda tudi za popolnoma drugačno arhitekturo gre. V Ljubljani in Mariboru pa še vedno imate te čudovite zgodovinske objekte. Obožujem jih. Pa seveda Plečnikovi projekti so tudi izjemno zanimivi.” Kdo ve, morda je pa Laura, kot arhitektka slovenijo izbrala prav zaradi naše arhitekture. Razmišljala je še, da bi morda za svoje življenje izbrala Nizozemsko, ampak je pretehtala kakovost življenja tukaj, predvsem za manj denarja lahko živiš veliko bolje. No, morda se preseli v kako drugo državo po tem, ko tukaj opravi prakso. Se pa seveda tudi sama sprašuje, kakšna bo Evropa v prihodnosti:
“Morda prav zardi priložnosti, ki mi jo je v preteklosti omogočil Erasmus, na Evropo gledam kot na neizmeren vir priložnosti. Za študente se seveda odpirajo še mnoge druge priložnosti, od prostovoljstva, do neformalnega izobraževanja … Vse te priložnosti mladim dajo občutek, da je Evropa zanje nek velik dom, skoraj brez meja. Ko bom zaključila svojo prakso v Ljubljani, še ne vem, kam bo šla. Morda domov, na Kanarske otoke, morda ostanem tukaj. V Nemčijo, na Norveško, ne vem.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru.
26-letna španska arhitektka Laura Martinez Vega dela v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Pravi, da smo si Španci in Slovenci podobni, v Sloveniji pa ji je najbolj všeč tradicionalna arhitektura
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru. O spremembah, ki se nam dogajajo, debatira s kolegi v biroju, pa s sostanovalci, ki prihajajo z različnih delov Evrope. Pravi, da jo zanimajo vsa mnenja, ker si tako lažje ustvari tudi svoje.
“Rekla bi, da so ljudje tukaj res prijazni. S tem ne mislim, da v Španiji niso, seveda smo. Ampak tukaj ste prijazni na drugačen način, veliko bolj vljudni ste. In niste tako glasni, kar mi je tudi všeč. Nasploh pa se mi zdi, da smo si kar podobni. Običajno, ko greš v tujino, sploih na sever in vzhod, pričakuješ, da bodo ljudje hladni. Tukaj pa sploh nisem imela težav z navezovanjem stikov. Čisto lahko je bilo najti prijatelje Slovence, ne zgolj tujcev, ki živijo v Sloveniji. Rekla bi, da smo si kar podobni.”
Mlada arhitekta s Kanarskih otokov – Laura Martinez Vega – pa seveda ne opazuje zgolj družboslovnih pojavov, ampak tudi arhitekturo. “Najbolj mi je všeč tradicionalna arhitektura, te stare avstroogrske stavbe, ki ste jih ohranili. Na Gran Canarii je komaj še ostalo kaj starega, pa seveda tudi za popolnoma drugačno arhitekturo gre. V Ljubljani in Mariboru pa še vedno imate te čudovite zgodovinske objekte. Obožujem jih. Pa seveda Plečnikovi projekti so tudi izjemno zanimivi.” Kdo ve, morda je pa Laura, kot arhitektka slovenijo izbrala prav zaradi naše arhitekture. Razmišljala je še, da bi morda za svoje življenje izbrala Nizozemsko, ampak je pretehtala kakovost življenja tukaj, predvsem za manj denarja lahko živiš veliko bolje. No, morda se preseli v kako drugo državo po tem, ko tukaj opravi prakso. Se pa seveda tudi sama sprašuje, kakšna bo Evropa v prihodnosti:
“Morda prav zardi priložnosti, ki mi jo je v preteklosti omogočil Erasmus, na Evropo gledam kot na neizmeren vir priložnosti. Za študente se seveda odpirajo še mnoge druge priložnosti, od prostovoljstva, do neformalnega izobraževanja … Vse te priložnosti mladim dajo občutek, da je Evropa zanje nek velik dom, skoraj brez meja. Ko bom zaključila svojo prakso v Ljubljani, še ne vem, kam bo šla. Morda domov, na Kanarske otoke, morda ostanem tukaj. V Nemčijo, na Norveško, ne vem.”
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Neveljaven email naslov