Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru.
26-letna španska arhitektka Laura Martinez Vega dela v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Pravi, da smo si Španci in Slovenci podobni, v Sloveniji pa ji je najbolj všeč tradicionalna arhitektura
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru. O spremembah, ki se nam dogajajo, debatira s kolegi v biroju, pa s sostanovalci, ki prihajajo z različnih delov Evrope. Pravi, da jo zanimajo vsa mnenja, ker si tako lažje ustvari tudi svoje.
“Rekla bi, da so ljudje tukaj res prijazni. S tem ne mislim, da v Španiji niso, seveda smo. Ampak tukaj ste prijazni na drugačen način, veliko bolj vljudni ste. In niste tako glasni, kar mi je tudi všeč. Nasploh pa se mi zdi, da smo si kar podobni. Običajno, ko greš v tujino, sploih na sever in vzhod, pričakuješ, da bodo ljudje hladni. Tukaj pa sploh nisem imela težav z navezovanjem stikov. Čisto lahko je bilo najti prijatelje Slovence, ne zgolj tujcev, ki živijo v Sloveniji. Rekla bi, da smo si kar podobni.”
Mlada arhitekta s Kanarskih otokov – Laura Martinez Vega – pa seveda ne opazuje zgolj družboslovnih pojavov, ampak tudi arhitekturo. “Najbolj mi je všeč tradicionalna arhitektura, te stare avstroogrske stavbe, ki ste jih ohranili. Na Gran Canarii je komaj še ostalo kaj starega, pa seveda tudi za popolnoma drugačno arhitekturo gre. V Ljubljani in Mariboru pa še vedno imate te čudovite zgodovinske objekte. Obožujem jih. Pa seveda Plečnikovi projekti so tudi izjemno zanimivi.” Kdo ve, morda je pa Laura, kot arhitektka slovenijo izbrala prav zaradi naše arhitekture. Razmišljala je še, da bi morda za svoje življenje izbrala Nizozemsko, ampak je pretehtala kakovost življenja tukaj, predvsem za manj denarja lahko živiš veliko bolje. No, morda se preseli v kako drugo državo po tem, ko tukaj opravi prakso. Se pa seveda tudi sama sprašuje, kakšna bo Evropa v prihodnosti:
“Morda prav zardi priložnosti, ki mi jo je v preteklosti omogočil Erasmus, na Evropo gledam kot na neizmeren vir priložnosti. Za študente se seveda odpirajo še mnoge druge priložnosti, od prostovoljstva, do neformalnega izobraževanja … Vse te priložnosti mladim dajo občutek, da je Evropa zanje nek velik dom, skoraj brez meja. Ko bom zaključila svojo prakso v Ljubljani, še ne vem, kam bo šla. Morda domov, na Kanarske otoke, morda ostanem tukaj. V Nemčijo, na Norveško, ne vem.”
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru.
26-letna španska arhitektka Laura Martinez Vega dela v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Pravi, da smo si Španci in Slovenci podobni, v Sloveniji pa ji je najbolj všeč tradicionalna arhitektura
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru. O spremembah, ki se nam dogajajo, debatira s kolegi v biroju, pa s sostanovalci, ki prihajajo z različnih delov Evrope. Pravi, da jo zanimajo vsa mnenja, ker si tako lažje ustvari tudi svoje.
“Rekla bi, da so ljudje tukaj res prijazni. S tem ne mislim, da v Španiji niso, seveda smo. Ampak tukaj ste prijazni na drugačen način, veliko bolj vljudni ste. In niste tako glasni, kar mi je tudi všeč. Nasploh pa se mi zdi, da smo si kar podobni. Običajno, ko greš v tujino, sploih na sever in vzhod, pričakuješ, da bodo ljudje hladni. Tukaj pa sploh nisem imela težav z navezovanjem stikov. Čisto lahko je bilo najti prijatelje Slovence, ne zgolj tujcev, ki živijo v Sloveniji. Rekla bi, da smo si kar podobni.”
Mlada arhitekta s Kanarskih otokov – Laura Martinez Vega – pa seveda ne opazuje zgolj družboslovnih pojavov, ampak tudi arhitekturo. “Najbolj mi je všeč tradicionalna arhitektura, te stare avstroogrske stavbe, ki ste jih ohranili. Na Gran Canarii je komaj še ostalo kaj starega, pa seveda tudi za popolnoma drugačno arhitekturo gre. V Ljubljani in Mariboru pa še vedno imate te čudovite zgodovinske objekte. Obožujem jih. Pa seveda Plečnikovi projekti so tudi izjemno zanimivi.” Kdo ve, morda je pa Laura, kot arhitektka slovenijo izbrala prav zaradi naše arhitekture. Razmišljala je še, da bi morda za svoje življenje izbrala Nizozemsko, ampak je pretehtala kakovost življenja tukaj, predvsem za manj denarja lahko živiš veliko bolje. No, morda se preseli v kako drugo državo po tem, ko tukaj opravi prakso. Se pa seveda tudi sama sprašuje, kakšna bo Evropa v prihodnosti:
“Morda prav zardi priložnosti, ki mi jo je v preteklosti omogočil Erasmus, na Evropo gledam kot na neizmeren vir priložnosti. Za študente se seveda odpirajo še mnoge druge priložnosti, od prostovoljstva, do neformalnega izobraževanja … Vse te priložnosti mladim dajo občutek, da je Evropa zanje nek velik dom, skoraj brez meja. Ko bom zaključila svojo prakso v Ljubljani, še ne vem, kam bo šla. Morda domov, na Kanarske otoke, morda ostanem tukaj. V Nemčijo, na Norveško, ne vem.”
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Neveljaven email naslov