Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
Madžarska je bila »najsrečnejša baraka« v nekdanjem vzhodnem bloku
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
V Ljubljani je prejšnji teden prestavljala svoj žepni turistični vodnik po madžarski prestolnici – Čudovita Budimpešta. Poudarek v njem je na zanimivih zgodbah, ki jih je polno tudi njeno življenje. Tako se je med drugim rodila v Transilvaniji, v Romuniji.
“Pri mojih 7, 8 letih so se starši potem odločili, da otroci pod Ceausescujevim režimom nimamo prav svetle prihodnosti, zato smo se leta 1983 preselili na Madžarsko.”
Se pa še vedno spominja prvih let svojega življenja in druge države:
“V spominu so mi ostali Ceausescujevi posterji vsepovsod. Vsako jutro ob začetku šole smo morali vstati in peti himno, medtem ko smo gledali njegov portret. Spomnim se pomanjkanja hrane. Spomnim se tudi piramid, sestavljenih iz konzerv fižola – to je bila edina stvar, ki so jo imeli v trgovinah. Moja družina je imela srečo, ker je bil oče zdravnik na podeželju in so mu pacienti vedno prinesli kak kos mesa ali zelenjavo. Mi vsaj lačni nismo bili. Se pa spomnim tudi pozneje, ko smo hodili nazaj na obisk k sorodnikom, kako smo tihotapili hrano in zdravila, kako smo podkupovali carinike s cigareti in viskijem.”
S klikom na »poslušanje« vam Kinga Tittel pove še zgodbo o ženski s kosmatimi nogami, ustanovitelju madžarske akademije znanosti in umetnosti, dveh slavnih madžarskih pesnikih in prvi svetovni poliglotki. Z vsemi je namreč tako ali drugače povezana.
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
Madžarska je bila »najsrečnejša baraka« v nekdanjem vzhodnem bloku
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
V Ljubljani je prejšnji teden prestavljala svoj žepni turistični vodnik po madžarski prestolnici – Čudovita Budimpešta. Poudarek v njem je na zanimivih zgodbah, ki jih je polno tudi njeno življenje. Tako se je med drugim rodila v Transilvaniji, v Romuniji.
“Pri mojih 7, 8 letih so se starši potem odločili, da otroci pod Ceausescujevim režimom nimamo prav svetle prihodnosti, zato smo se leta 1983 preselili na Madžarsko.”
Se pa še vedno spominja prvih let svojega življenja in druge države:
“V spominu so mi ostali Ceausescujevi posterji vsepovsod. Vsako jutro ob začetku šole smo morali vstati in peti himno, medtem ko smo gledali njegov portret. Spomnim se pomanjkanja hrane. Spomnim se tudi piramid, sestavljenih iz konzerv fižola – to je bila edina stvar, ki so jo imeli v trgovinah. Moja družina je imela srečo, ker je bil oče zdravnik na podeželju in so mu pacienti vedno prinesli kak kos mesa ali zelenjavo. Mi vsaj lačni nismo bili. Se pa spomnim tudi pozneje, ko smo hodili nazaj na obisk k sorodnikom, kako smo tihotapili hrano in zdravila, kako smo podkupovali carinike s cigareti in viskijem.”
S klikom na »poslušanje« vam Kinga Tittel pove še zgodbo o ženski s kosmatimi nogami, ustanovitelju madžarske akademije znanosti in umetnosti, dveh slavnih madžarskih pesnikih in prvi svetovni poliglotki. Z vsemi je namreč tako ali drugače povezana.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Neveljaven email naslov