Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
Madžarska je bila »najsrečnejša baraka« v nekdanjem vzhodnem bloku
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
V Ljubljani je prejšnji teden prestavljala svoj žepni turistični vodnik po madžarski prestolnici – Čudovita Budimpešta. Poudarek v njem je na zanimivih zgodbah, ki jih je polno tudi njeno življenje. Tako se je med drugim rodila v Transilvaniji, v Romuniji.
“Pri mojih 7, 8 letih so se starši potem odločili, da otroci pod Ceausescujevim režimom nimamo prav svetle prihodnosti, zato smo se leta 1983 preselili na Madžarsko.”
Se pa še vedno spominja prvih let svojega življenja in druge države:
“V spominu so mi ostali Ceausescujevi posterji vsepovsod. Vsako jutro ob začetku šole smo morali vstati in peti himno, medtem ko smo gledali njegov portret. Spomnim se pomanjkanja hrane. Spomnim se tudi piramid, sestavljenih iz konzerv fižola – to je bila edina stvar, ki so jo imeli v trgovinah. Moja družina je imela srečo, ker je bil oče zdravnik na podeželju in so mu pacienti vedno prinesli kak kos mesa ali zelenjavo. Mi vsaj lačni nismo bili. Se pa spomnim tudi pozneje, ko smo hodili nazaj na obisk k sorodnikom, kako smo tihotapili hrano in zdravila, kako smo podkupovali carinike s cigareti in viskijem.”
S klikom na »poslušanje« vam Kinga Tittel pove še zgodbo o ženski s kosmatimi nogami, ustanovitelju madžarske akademije znanosti in umetnosti, dveh slavnih madžarskih pesnikih in prvi svetovni poliglotki. Z vsemi je namreč tako ali drugače povezana.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
Madžarska je bila »najsrečnejša baraka« v nekdanjem vzhodnem bloku
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
V Ljubljani je prejšnji teden prestavljala svoj žepni turistični vodnik po madžarski prestolnici – Čudovita Budimpešta. Poudarek v njem je na zanimivih zgodbah, ki jih je polno tudi njeno življenje. Tako se je med drugim rodila v Transilvaniji, v Romuniji.
“Pri mojih 7, 8 letih so se starši potem odločili, da otroci pod Ceausescujevim režimom nimamo prav svetle prihodnosti, zato smo se leta 1983 preselili na Madžarsko.”
Se pa še vedno spominja prvih let svojega življenja in druge države:
“V spominu so mi ostali Ceausescujevi posterji vsepovsod. Vsako jutro ob začetku šole smo morali vstati in peti himno, medtem ko smo gledali njegov portret. Spomnim se pomanjkanja hrane. Spomnim se tudi piramid, sestavljenih iz konzerv fižola – to je bila edina stvar, ki so jo imeli v trgovinah. Moja družina je imela srečo, ker je bil oče zdravnik na podeželju in so mu pacienti vedno prinesli kak kos mesa ali zelenjavo. Mi vsaj lačni nismo bili. Se pa spomnim tudi pozneje, ko smo hodili nazaj na obisk k sorodnikom, kako smo tihotapili hrano in zdravila, kako smo podkupovali carinike s cigareti in viskijem.”
S klikom na »poslušanje« vam Kinga Tittel pove še zgodbo o ženski s kosmatimi nogami, ustanovitelju madžarske akademije znanosti in umetnosti, dveh slavnih madžarskih pesnikih in prvi svetovni poliglotki. Z vsemi je namreč tako ali drugače povezana.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov