Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo "montanara", hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo. Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni "pripravljeni". Cristino Battocletti, ki je tudi avtorica biografije Borisa Pahorja, spoznajte v Evropi, osebno. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Cristina Battocletti živi v Milanu, a se še vedno počuti malo "montanara", hribovka, saj se je rodila v Čedadu. Je avtorica biografije o Borisu Pahorju, novinarka in pisateljica
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo “montanara”, hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo.
“Branje je del mene. Morda je za to kriv prav Čedad, kjer sem živela kot otrok. Tam res veliko dežuje. Poleg tega je bilo mestece, ko sem se leta 1972 tam rodila, zelo drugačno, kot je danes. Danes je pod zaščito Unesca, hiše so lepe, barvaste. Takrat je bilo mesto sicer tudi lepo, ampak v čarobnih, črno-belih barvah. Kasarne so bile polne vojakov, ki so branili mejo pred socializmom. Edina stvar, ki sem jo lahko takrat storila, je bilo branje. Odšla sem do Nadiže in tam brala, to je bil del mojega otroštva.”
Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni “pripravljeni”. Cristina Battocletti je novinarka, pisateljica in tudi avtorica biografije Borisa Pahorja.
“Ko sem bila stara 24 let, sem morala raziskati svoje korenine. Čudno, ampak tega nisem mogla storiti v Čedadu. Tudi ko sem študirala v Padovi, sem bila preblizu. Šele ko sem odšla v popolnoma drugo okolje, Milano, sem se tega zavedala. Ko sem delala na Radiu 24, ki je neke vrste podružnica mojega časopisa Il Sole 24 ore, sem delala obsežno oddajo o Balkanu. Brala sem vse, kar sem našla na to temo. No, ko sem neko jutro delala pregled tiska, sem na naslovnici francoskega Le monda zagledala veliko sliko Borisa Pahorja in Ericha Bolla. 2003 ali 2004 je bilo to. Pograbila sem telefonski imenik in v njem poiskala Pahorjevo številko ter ga poklicala. Privolil je v intervju. No, potem sem že prvič naredila veliko neumnost, ker sem zamudila na ta intervju. Ampak mi je oprostil in potem sem ga pogosto klicala za komentarje o vsem, kar se je dogajalo pri vas. Popolnoma sem bila fascinirana nad njim.”
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo "montanara", hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo. Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni "pripravljeni". Cristino Battocletti, ki je tudi avtorica biografije Borisa Pahorja, spoznajte v Evropi, osebno. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Cristina Battocletti živi v Milanu, a se še vedno počuti malo "montanara", hribovka, saj se je rodila v Čedadu. Je avtorica biografije o Borisu Pahorju, novinarka in pisateljica
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo “montanara”, hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo.
“Branje je del mene. Morda je za to kriv prav Čedad, kjer sem živela kot otrok. Tam res veliko dežuje. Poleg tega je bilo mestece, ko sem se leta 1972 tam rodila, zelo drugačno, kot je danes. Danes je pod zaščito Unesca, hiše so lepe, barvaste. Takrat je bilo mesto sicer tudi lepo, ampak v čarobnih, črno-belih barvah. Kasarne so bile polne vojakov, ki so branili mejo pred socializmom. Edina stvar, ki sem jo lahko takrat storila, je bilo branje. Odšla sem do Nadiže in tam brala, to je bil del mojega otroštva.”
Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni “pripravljeni”. Cristina Battocletti je novinarka, pisateljica in tudi avtorica biografije Borisa Pahorja.
“Ko sem bila stara 24 let, sem morala raziskati svoje korenine. Čudno, ampak tega nisem mogla storiti v Čedadu. Tudi ko sem študirala v Padovi, sem bila preblizu. Šele ko sem odšla v popolnoma drugo okolje, Milano, sem se tega zavedala. Ko sem delala na Radiu 24, ki je neke vrste podružnica mojega časopisa Il Sole 24 ore, sem delala obsežno oddajo o Balkanu. Brala sem vse, kar sem našla na to temo. No, ko sem neko jutro delala pregled tiska, sem na naslovnici francoskega Le monda zagledala veliko sliko Borisa Pahorja in Ericha Bolla. 2003 ali 2004 je bilo to. Pograbila sem telefonski imenik in v njem poiskala Pahorjevo številko ter ga poklicala. Privolil je v intervju. No, potem sem že prvič naredila veliko neumnost, ker sem zamudila na ta intervju. Ampak mi je oprostil in potem sem ga pogosto klicala za komentarje o vsem, kar se je dogajalo pri vas. Popolnoma sem bila fascinirana nad njim.”
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Neveljaven email naslov