Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo "montanara", hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo. Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni "pripravljeni". Cristino Battocletti, ki je tudi avtorica biografije Borisa Pahorja, spoznajte v Evropi, osebno. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Cristina Battocletti živi v Milanu, a se še vedno počuti malo "montanara", hribovka, saj se je rodila v Čedadu. Je avtorica biografije o Borisu Pahorju, novinarka in pisateljica
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo “montanara”, hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo.
“Branje je del mene. Morda je za to kriv prav Čedad, kjer sem živela kot otrok. Tam res veliko dežuje. Poleg tega je bilo mestece, ko sem se leta 1972 tam rodila, zelo drugačno, kot je danes. Danes je pod zaščito Unesca, hiše so lepe, barvaste. Takrat je bilo mesto sicer tudi lepo, ampak v čarobnih, črno-belih barvah. Kasarne so bile polne vojakov, ki so branili mejo pred socializmom. Edina stvar, ki sem jo lahko takrat storila, je bilo branje. Odšla sem do Nadiže in tam brala, to je bil del mojega otroštva.”
Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni “pripravljeni”. Cristina Battocletti je novinarka, pisateljica in tudi avtorica biografije Borisa Pahorja.
“Ko sem bila stara 24 let, sem morala raziskati svoje korenine. Čudno, ampak tega nisem mogla storiti v Čedadu. Tudi ko sem študirala v Padovi, sem bila preblizu. Šele ko sem odšla v popolnoma drugo okolje, Milano, sem se tega zavedala. Ko sem delala na Radiu 24, ki je neke vrste podružnica mojega časopisa Il Sole 24 ore, sem delala obsežno oddajo o Balkanu. Brala sem vse, kar sem našla na to temo. No, ko sem neko jutro delala pregled tiska, sem na naslovnici francoskega Le monda zagledala veliko sliko Borisa Pahorja in Ericha Bolla. 2003 ali 2004 je bilo to. Pograbila sem telefonski imenik in v njem poiskala Pahorjevo številko ter ga poklicala. Privolil je v intervju. No, potem sem že prvič naredila veliko neumnost, ker sem zamudila na ta intervju. Ampak mi je oprostil in potem sem ga pogosto klicala za komentarje o vsem, kar se je dogajalo pri vas. Popolnoma sem bila fascinirana nad njim.”
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo "montanara", hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo. Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni "pripravljeni". Cristino Battocletti, ki je tudi avtorica biografije Borisa Pahorja, spoznajte v Evropi, osebno. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Cristina Battocletti živi v Milanu, a se še vedno počuti malo "montanara", hribovka, saj se je rodila v Čedadu. Je avtorica biografije o Borisu Pahorju, novinarka in pisateljica
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo “montanara”, hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo.
“Branje je del mene. Morda je za to kriv prav Čedad, kjer sem živela kot otrok. Tam res veliko dežuje. Poleg tega je bilo mestece, ko sem se leta 1972 tam rodila, zelo drugačno, kot je danes. Danes je pod zaščito Unesca, hiše so lepe, barvaste. Takrat je bilo mesto sicer tudi lepo, ampak v čarobnih, črno-belih barvah. Kasarne so bile polne vojakov, ki so branili mejo pred socializmom. Edina stvar, ki sem jo lahko takrat storila, je bilo branje. Odšla sem do Nadiže in tam brala, to je bil del mojega otroštva.”
Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni “pripravljeni”. Cristina Battocletti je novinarka, pisateljica in tudi avtorica biografije Borisa Pahorja.
“Ko sem bila stara 24 let, sem morala raziskati svoje korenine. Čudno, ampak tega nisem mogla storiti v Čedadu. Tudi ko sem študirala v Padovi, sem bila preblizu. Šele ko sem odšla v popolnoma drugo okolje, Milano, sem se tega zavedala. Ko sem delala na Radiu 24, ki je neke vrste podružnica mojega časopisa Il Sole 24 ore, sem delala obsežno oddajo o Balkanu. Brala sem vse, kar sem našla na to temo. No, ko sem neko jutro delala pregled tiska, sem na naslovnici francoskega Le monda zagledala veliko sliko Borisa Pahorja in Ericha Bolla. 2003 ali 2004 je bilo to. Pograbila sem telefonski imenik in v njem poiskala Pahorjevo številko ter ga poklicala. Privolil je v intervju. No, potem sem že prvič naredila veliko neumnost, ker sem zamudila na ta intervju. Ampak mi je oprostil in potem sem ga pogosto klicala za komentarje o vsem, kar se je dogajalo pri vas. Popolnoma sem bila fascinirana nad njim.”
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Neveljaven email naslov