Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska. Kot pravi, je skušal brez obsojanja in s spoštljivo bližino narisati realističen portret mladosti v trenutku pomembnih življenjskih odločitev.
“Snemalec ni vedel, kaj bomo posneli. Vsako jutro me je spraševal, kaj bomo posneli, pa sem mu odgovoril, da mu ne morem povedati. Če bi bil pripravljen, bi vse skupaj postalo statično, želel sem, da je tudi on radoveden, da ga zanima, kaj se v filmu dogaja, da se prilagaja.”
Kot danski režiser se ne more izogniti primerjavam z Larsom von Trierjem. Njegovi kratki filmi so zelo temeljili na Evropi in Elementu zločina, vendar je kasneje z gledanjem filmov spoznal zelo različne pristope k snemanju in upovedovanju zgodbe.
“Moja generacija je zrasla ob neodvisnih filmih, kot sta Peklenska pomaranča in Mularija. Šele pozneje v življenju pa sem odkril film Goli režiserja Michaela Leigha, ki je bil zame popoln primer filma, v katerem zgodba sploh ni v ospredju, pa je vseeno odličen. Kombinacija psihologije, čustev, dobrih scen … na koncu je to zame pomembneje kot zgodba v celoti. Če želimo posneti film z vrhunsko zgodbo, ki se povezuje iz scene v sceno, bodo te gotovo slabše. Bolje je, da ima vsako srečanje v filmu neki pomen, kot pa da želiš v vsak osebni odnos vključiti svojo agendo.”
Njegova druga velika ljubezen je pripravljanje in uživanje hrane. Opravil je tečaj za kuharskega mojstra in dodatni tečaj za mesarja, preko katerega je šla njegova pašteta v svet.
“Med opravljanjem tečaja so me izbrali, naj našo šolo zastopam na tekmovanju v izdelovanju jetrne paštete iz svinjskega mesa. Najprej sem zmagal v državni, nato pa tudi v evropski konkurenci.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska. Kot pravi, je skušal brez obsojanja in s spoštljivo bližino narisati realističen portret mladosti v trenutku pomembnih življenjskih odločitev.
“Snemalec ni vedel, kaj bomo posneli. Vsako jutro me je spraševal, kaj bomo posneli, pa sem mu odgovoril, da mu ne morem povedati. Če bi bil pripravljen, bi vse skupaj postalo statično, želel sem, da je tudi on radoveden, da ga zanima, kaj se v filmu dogaja, da se prilagaja.”
Kot danski režiser se ne more izogniti primerjavam z Larsom von Trierjem. Njegovi kratki filmi so zelo temeljili na Evropi in Elementu zločina, vendar je kasneje z gledanjem filmov spoznal zelo različne pristope k snemanju in upovedovanju zgodbe.
“Moja generacija je zrasla ob neodvisnih filmih, kot sta Peklenska pomaranča in Mularija. Šele pozneje v življenju pa sem odkril film Goli režiserja Michaela Leigha, ki je bil zame popoln primer filma, v katerem zgodba sploh ni v ospredju, pa je vseeno odličen. Kombinacija psihologije, čustev, dobrih scen … na koncu je to zame pomembneje kot zgodba v celoti. Če želimo posneti film z vrhunsko zgodbo, ki se povezuje iz scene v sceno, bodo te gotovo slabše. Bolje je, da ima vsako srečanje v filmu neki pomen, kot pa da želiš v vsak osebni odnos vključiti svojo agendo.”
Njegova druga velika ljubezen je pripravljanje in uživanje hrane. Opravil je tečaj za kuharskega mojstra in dodatni tečaj za mesarja, preko katerega je šla njegova pašteta v svet.
“Med opravljanjem tečaja so me izbrali, naj našo šolo zastopam na tekmovanju v izdelovanju jetrne paštete iz svinjskega mesa. Najprej sem zmagal v državni, nato pa tudi v evropski konkurenci.”
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Neveljaven email naslov