Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci: “Zadnjih deset let imamo mir. Po vojni je bilo težko biti Srb na Kosovu. V zadnjem desetletju pa z Albanci nismo imeli težav, odkar so dobili državo, so nehali nadlegovati Srbe. Hvala bogu za mir, upam, da bo obstal, a na Balkanu se vedno kaj dogaja. Ne vem, po čigavem scenariju, ampak vedno se nekaj dogaja. To je žalostno, Srbi in Albanci bi si morali biti najbližje – tu smo odrasli, tu živimo skupaj. Pričakovati je, da bomo že nehali s tem.”
“Albanci so mi všeč, niso obremenjeni z vero. Tudi jaz sem tak. Spoštujem vse – vse vere tega sveta, še posebej pa tiste, ob katerih živimo. Želim si le miru in da moj narod lahko ostane tukaj. Želim si dobrih odnosov z Albanci, zelo jih spoštujem, to sem odnesel še iz Prištine.”
Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj navdušujočo gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva: “Fadil je bil pravi boem, nepozaben. Njegova smrt se nas je vseh dotaknila. Na pogrebu je pred mano stala le vlada Kosova, prišli pa so tudi nekdanji nogometaši iz Beograda in Evrope. Veliko sem izgubil z njegovo smrtjo, saj je umrl res mlad. To niso leta za smrt, a srce ga je izdalo med treniranjem in hujšanjem. Tudi njegovo življenje, sploh nočno življenje, je vplivalo na to. Bil je družinski človek, svojo ženo je ljubil najbolj na svetu, a bare je imel rad.”
“Moji otroci ne živijo na Kosovu. Najstarejši sin študira in dela v Ameriki, kamor je prišel prek košarke, drugi sin je v Španiji, tretji v Beogradu. Najmlajši je bil star dobri dve leti, ko se je začela vojna, in do Kosova ne čuti posebne ljubezni, nič ga ne vleče sem.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci: “Zadnjih deset let imamo mir. Po vojni je bilo težko biti Srb na Kosovu. V zadnjem desetletju pa z Albanci nismo imeli težav, odkar so dobili državo, so nehali nadlegovati Srbe. Hvala bogu za mir, upam, da bo obstal, a na Balkanu se vedno kaj dogaja. Ne vem, po čigavem scenariju, ampak vedno se nekaj dogaja. To je žalostno, Srbi in Albanci bi si morali biti najbližje – tu smo odrasli, tu živimo skupaj. Pričakovati je, da bomo že nehali s tem.”
“Albanci so mi všeč, niso obremenjeni z vero. Tudi jaz sem tak. Spoštujem vse – vse vere tega sveta, še posebej pa tiste, ob katerih živimo. Želim si le miru in da moj narod lahko ostane tukaj. Želim si dobrih odnosov z Albanci, zelo jih spoštujem, to sem odnesel še iz Prištine.”
Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj navdušujočo gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva: “Fadil je bil pravi boem, nepozaben. Njegova smrt se nas je vseh dotaknila. Na pogrebu je pred mano stala le vlada Kosova, prišli pa so tudi nekdanji nogometaši iz Beograda in Evrope. Veliko sem izgubil z njegovo smrtjo, saj je umrl res mlad. To niso leta za smrt, a srce ga je izdalo med treniranjem in hujšanjem. Tudi njegovo življenje, sploh nočno življenje, je vplivalo na to. Bil je družinski človek, svojo ženo je ljubil najbolj na svetu, a bare je imel rad.”
“Moji otroci ne živijo na Kosovu. Najstarejši sin študira in dela v Ameriki, kamor je prišel prek košarke, drugi sin je v Španiji, tretji v Beogradu. Najmlajši je bil star dobri dve leti, ko se je začela vojna, in do Kosova ne čuti posebne ljubezni, nič ga ne vleče sem.”
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Neveljaven email naslov