Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci: “Zadnjih deset let imamo mir. Po vojni je bilo težko biti Srb na Kosovu. V zadnjem desetletju pa z Albanci nismo imeli težav, odkar so dobili državo, so nehali nadlegovati Srbe. Hvala bogu za mir, upam, da bo obstal, a na Balkanu se vedno kaj dogaja. Ne vem, po čigavem scenariju, ampak vedno se nekaj dogaja. To je žalostno, Srbi in Albanci bi si morali biti najbližje – tu smo odrasli, tu živimo skupaj. Pričakovati je, da bomo že nehali s tem.”
“Albanci so mi všeč, niso obremenjeni z vero. Tudi jaz sem tak. Spoštujem vse – vse vere tega sveta, še posebej pa tiste, ob katerih živimo. Želim si le miru in da moj narod lahko ostane tukaj. Želim si dobrih odnosov z Albanci, zelo jih spoštujem, to sem odnesel še iz Prištine.”
Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj navdušujočo gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva: “Fadil je bil pravi boem, nepozaben. Njegova smrt se nas je vseh dotaknila. Na pogrebu je pred mano stala le vlada Kosova, prišli pa so tudi nekdanji nogometaši iz Beograda in Evrope. Veliko sem izgubil z njegovo smrtjo, saj je umrl res mlad. To niso leta za smrt, a srce ga je izdalo med treniranjem in hujšanjem. Tudi njegovo življenje, sploh nočno življenje, je vplivalo na to. Bil je družinski človek, svojo ženo je ljubil najbolj na svetu, a bare je imel rad.”
“Moji otroci ne živijo na Kosovu. Najstarejši sin študira in dela v Ameriki, kamor je prišel prek košarke, drugi sin je v Španiji, tretji v Beogradu. Najmlajši je bil star dobri dve leti, ko se je začela vojna, in do Kosova ne čuti posebne ljubezni, nič ga ne vleče sem.”
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci: “Zadnjih deset let imamo mir. Po vojni je bilo težko biti Srb na Kosovu. V zadnjem desetletju pa z Albanci nismo imeli težav, odkar so dobili državo, so nehali nadlegovati Srbe. Hvala bogu za mir, upam, da bo obstal, a na Balkanu se vedno kaj dogaja. Ne vem, po čigavem scenariju, ampak vedno se nekaj dogaja. To je žalostno, Srbi in Albanci bi si morali biti najbližje – tu smo odrasli, tu živimo skupaj. Pričakovati je, da bomo že nehali s tem.”
“Albanci so mi všeč, niso obremenjeni z vero. Tudi jaz sem tak. Spoštujem vse – vse vere tega sveta, še posebej pa tiste, ob katerih živimo. Želim si le miru in da moj narod lahko ostane tukaj. Želim si dobrih odnosov z Albanci, zelo jih spoštujem, to sem odnesel še iz Prištine.”
Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj navdušujočo gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva: “Fadil je bil pravi boem, nepozaben. Njegova smrt se nas je vseh dotaknila. Na pogrebu je pred mano stala le vlada Kosova, prišli pa so tudi nekdanji nogometaši iz Beograda in Evrope. Veliko sem izgubil z njegovo smrtjo, saj je umrl res mlad. To niso leta za smrt, a srce ga je izdalo med treniranjem in hujšanjem. Tudi njegovo življenje, sploh nočno življenje, je vplivalo na to. Bil je družinski človek, svojo ženo je ljubil najbolj na svetu, a bare je imel rad.”
“Moji otroci ne živijo na Kosovu. Najstarejši sin študira in dela v Ameriki, kamor je prišel prek košarke, drugi sin je v Španiji, tretji v Beogradu. Najmlajši je bil star dobri dve leti, ko se je začela vojna, in do Kosova ne čuti posebne ljubezni, nič ga ne vleče sem.”
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Neveljaven email naslov